Jedro

Za zazidano stavbno zemljišče šteje pozidano zemljišče ne glede na to, ali je objekt zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 15.7.1994. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da na vsaki od parcel št. 1144/2, 1145/2, 1144/1, 1144/3 in 1144/4, stoji objekt z vpisano lastninsko pravico oziroma pravico uporabe v zemljiški knjigi. Navedena zemljišča so torej zazidana, ta pa se vračajo le, če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDen). Ta pogoj po ugotovitvah tožene stranke ni izpolnjen, saj je prejšnji lastnik I.R. umrl 21.1.1972, ko je njegovo premoženje prešlo na dediče oziroma je pravica uporabe na navedenih objektih vpisana v zemljiški knjigi v korist podjetja D. in občine. Tožena stranka še navaja, da za odločitev v denacionalizacijskem postopku ni pomembno, kako je bil objekt zgrajen, temveč le ali so na parcelah zgrajeni trajni objekti v lasti upravičenca, kar pa v tem primeru ni podano. Morebitna protipredpisna gradnja ni stvar tega postopka, zatrjevana lastnost objektov (da gre za provizorije), pa ob dejstvu, da so parcele zazidane, ni pomembna.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bile navedene parcele v času odvzema nepozidane in so dejansko še danes, saj na njih stojijo le provizoriji, brez uporabnega, gradbenega ali lokacijskega dovoljenja. Gre za nepozidano stavbno zemljišče, ker postavitev provizorija ne pomeni, da je zemljišče trajno pozidano oziroma da je pozidano z objekti, ki so trajne vrednosti. Postavitev začasnih objektov na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, po tožničinem mnenju ne more biti ovira za vračilo zemljišča. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v obravnavanem primeru za zemljišča, ki so zazidana, na njih stoje trajni in ne provizorični objekti. Iz zemljiškoknjižnih vpisov parcel št. 1144/1,2,3 in 4 ter parcele št. 1145/2 izhaja, da so to stavbišča s stavbami in funkcionalnimi objekti, razen parcele št. 1145/1, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Na teh parcelah ne stojijo "provizoriji" ampak precej veliki upravno - poslovni in proizvodni objekti v lasti zavezanca oziroma v tem upravnem sporu prizadete stranke, v katerih le-ta opravlja svojo gospodarsko dejavnost. Gre za zidane objekte trajnega značaja, ki jih tudi po gradbenih kriterijih ni mogoče opredeliti kot provizorij ali objekt začasne narave. Na navedenih parcelah oziroma zemljiščih niso zgrajeni objekti v lasti upravičenca. Prizadeta stranka predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 32. člena ZDen se ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Zato je v denacionalizacijskem postopku, v katerem je predmet stavbno zemljišče, odločujoča okoliščina ali je stavbno zemljišče pozidano ali ne, in če je, ali je objekt v lasti upravičenca. V obravnavanem primeru je pravilna ugotovitev, saj se ujema z navedenimi vpisi v zemljiško knjigo, da so zemljišča, ki so predmet tega upravnega spora zazidana, ne gre pa za objekte v lasti upravičenca. Zato je tudi odločitev tožene stranke oziroma prvostopnega upravnega organa pravilna. Pravilno je namreč stališče, da se v denacionalizacijskem postopku za zazidano stavbno zemljišče šteje pozidano zemljišče, ne glede na to ali je objekt zgrajen z dovoljenjem ali brez njega, ker to ni stvar tega postopka. Glede na zatrjevano okoliščino, da so na zemljiščih le začasni objekti in gre zato za nezazidana stavbna zemljišča, pa je treba pojasniti, da se tudi nezazidana stavbna zemljišča po 1. odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, razen v primerih iz 3. odstavka 32. člena ZDen, česar pa niti sam tožnik ne zatrjuje. Na navedeni zakonski podlagi sama zahteva za denacionalizacijo ni verjetno izkazana, zato tudi predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Neutemeljeno tožbo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je navedeno določbo ZUS uporabilo kot republiški predpis.