Jedro

Plačila po pogodbah med domačimi osebami se izvršujejo na območju Republike Slovenije izključno v domači valuti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 58.124,00 USD z zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta svoji odločitvi oprli na 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ur. list RS štev. 1/91-I; v nadaljevanju: ZBS) in na drugi odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. list RS štev. 1/91-I; v nadaljevanju: ZDP).

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tako ZBS kot tudi ZDP sta predpisa javnega prava. Njune določbe so zato prisilne narave razen v primeru izrecnega upravičenja strankam pravnega posla, da se lahko dogovorita drugače, kot to določa zakon (primer: tisti del določbe drugega odstavka 5. člena ZDP, ki se nanaša na uporabo tečaja).

Ne glede na to, kdaj sta stranki spora sklenili pogodbo, na kateri temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek, in v kakšni valuti sta dogovorili plačilo opravljenih pogodbenih obveznosti, lahko zahteva tožeča stranka po uveljavitvi ZBS, glede na njegov 71. člen, plačilo samo v plačilnih sredstvih, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije. Ni namreč predpisa, ki bi za situacijo, kot je obravnavana, določal drugače. Tudi ZDP ne določa drugače. V drugem odstavku 5. člena celo izrecno določi, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami izvršujejo na območju Republike Slovenije izključno v domači valuti. Tožeča stranka pa zahteva plačilo v Republiki Sloveniji. Zato ne more dobiti plačila v tuji valuti. Sodišči prve in druge stopnje sta torej v svojih odločitvah materialno pravo pravilno uporabili.

Tožeča stranka zmotno meni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje opozoriti, kako naj ravna, da bo z vidika pravilne uporabe materialnega prava v sporu lahko uspela. Če pa bi takšno ravnanje sodišča lahko opredelili kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki to bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji. Ta pa ni revizijski razlog (prvi odstavek 385. člena ZPP). Morebitna nepravilna ugoditev predlogu za izdajo sklepa o izvršbi pa ni razlog, zaradi katerega bi tožeča stranka lahko uspela z revizijo proti sodbi, ki je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z upoštevnimi (glej prvi odstavek 385. člena in 386. člen ZPP) procesnimi kršitvami.

Uveljavljani revizijsko razlogi torej niso podani. Ker v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenijh v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, materialnopravno pa je bilo pravilno odločeno tudi izven razlogov, navedenih v reviziji, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).