Jedro

V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, ključnega pomena. V zvezi s tem vprašanjem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 5. 2013 in št. ... z dne 22. 2. 2013 in tožnici priznalo pravico do delne pokojnine od 31. 12. 2012 dalje. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo tožnici odmeriti delno pokojnino ter jo v istem roku tudi izplačati vse od 31. 12. 2012 dalje že zapadle zneske delnih starostnih pokojnin. S IV. točko izreka pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska delne pokojnine do plačila, v roku 60 dni po plačilu delnih pokojnin, zavrnilo ter s V. točko izreka naložilo tožencu, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 454,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del v IV. točki izreka glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da je zahtevo za priznanje delne pokojnine pri tožencu vložila 28. 12. 2012, ko je še veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je o delni pokojnini tudi odločilo na podlagi 58. člena ZPIZ-1, obveznosti tožene stranke na plačilo odškodnine pa temelji na 276. členu zakona. Meni, da je zato bistvena ugotovitev, ali je tožena stranka na prvi stopnji izdala ustrezno odločbo. Naslovno sodišče je v predmetni zadevi odpravilo prvo in drugostopno odločbo tožene stranke in ugotovilo, da ima tožnica pravico do delne starostne pokojnine od 31. 12. 2012, tožena stranka pa je v nasprotju z obsežno sodno prakso zmotno uporabila materialno pravo in izdala neustrezno odločbo, s katero so ji bile med drugimi kršene ustavne pravice po 14., 49. in 50. členu Ustave RS. Meni, da izpolnjuje dejanski stan iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna v skladu s četrtim odstavkom 276. člena izplačati odškodnino v 60. dneh po plačilu denarnih dajatev. Navaja, da razlogi pravne države ne dopuščajo možnosti hkratne uporabe ZPIZ-1 v delu tega socialnega spora ob hkratni uporabo ZPIZ-2 v drugem delu istega socialnega spora, saj gre za odločanje o enem in istem pravnem razmerju upravičencev v razmerju do zavezanca oziroma o dveh različnih pravicah upravičenca iz istega pravnega razmerja. Če je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavnega zahtevka na temelju ZPIZ-1, predstavlja kršitev ustavnega načela pravne države s stališča sodišča, ki v isti zadevi glede stranskega zahtevka za temelj odločanja uporabi drug predpis, to je ZPIZ-2. Meni, da ne more biti upoštevno niti to, da je tožeča stranka zahtevek podala šele v času, ko je v veljavo že stopil ZPIZ-2, saj so šele v tem obdobju bile izdane očitno napačne upravne odločbe. Še zmeraj pa gre za odločanje o pravici, ki je neločljivo povezana z glavnim zahtevkom. Zato je pri odločanju o obeh zahtevkih pravno dopustna zgolj uporaba istega zakona. Sklicuje se na pravno varnost in 14. člen Ustave RS. Ne strinja se, da bi pravica do odškodnine šla le tistim upravičencem, ki so ta zahtevek podali pred uveljavitvijo ZPIZ-2, pa so se jim kršitve njihovih pravic primerile v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ustavno sporna pa je tudi pravna praznina v ZPIZ-2. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki ga je tožnica vložila 4. 12. 2013, zavrnilo z utemeljitvijo, da zaradi izostanka take zakonske določbe v ZPIZ-2, kot je bila v ZPIZ-1 v drugem odstavku 276. člena, ni utemeljen. Pomeni, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ZPIZ-2. Tožnica pa je s pripravljalno vlogo z dne 4. 12. 2013 izrecno uveljavljala, da se ji odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti prizna na podlagi ZPIZ-1. Čeprav stranke niso dolžne citirati pravne podlage oziroma predpisa in sodišče nanj tudi ni vezano, če ga citirajo, pa je v konkretnem primeru vprašanje, kateri predpis predstavlja pravno podlago, bistvenega pomena za odločitev, s tem v zvezi pa tudi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1 za priznanje vtoževane dajatve.

Dejansko podlago sodbe so dolžne priskrbeti stranke in sicer je tožeča stranka dolžna postaviti določen zahtevek in navesti dejstva, na katera opira ta zahtevek. Na drugi strani pa je toženec dolžan navesti dejstva, s katerimi utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma svoja nestrinjanja. Stranka sicer lahko navede pravni temelj svojega zahtevka, s trditvijo, da je dejansko stanje, kot ga je navedla, v skladu s tistim, ki je predvideno z abstraktnim pravnim pravilom. Sodišče je dolžno presojati dejansko stanje iz vseh možnih pravnih vidikov. Sodišče sme ugoditi zahtevku, če je ta utemeljen oziroma ga zavrniti, če se je predhodno prepričalo, da dejansko stanje ustreza oziroma ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu.

V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 ključnega pomena. V zvezi s tem vprašanjem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku najprej definiralo določbo drugega in tudi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1, opredelilo se bo do narave vtoževane dajatve, njene lastnosti in eventuelno vezanost na glavni spor oziroma druge zahtevke. Nato bo v okviru trditvene podlage in vseh relevantnih dejstev presodilo, ali je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.

Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (IV. točka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede stroškov pritožbe, ki jih je tožnica priglasila, pa je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.