Jedro

Glede na poročila s Kosova in splošno znanega dejstva, da so lahko preganjani Albanci, ki so med vojno v letu 1999 sodelovali s Srbi, pa ni verjetno, da bi še vedno Srbi preganjali tiste Albance, ki so podpirali OVK in je zato prošnja tožnika, ki je postavil slednjo trditev, očitno neutemeljena, saj mu na Kosovu ne grozi zatrjevano preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 24.3.2005 in odločila, da mora tožnik zapustiti državo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je menila, da tožniku, Albancu s Kosova, v izvorni državi ne grozi preganjanje, čeprav je navedel, da ga preganjajo Albanci in Srbi, ker je med vojno leta 1999 pomagal pripadnikom albanske osvobodilne vojske Kosova (OVK).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in se tudi strinjalo z razlogi, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Iz upravnih spisov je razbralo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, da v občini tožnikovega prebivališča V. na Kosovu prebiva okoli 94% Albancev in da po poročilih vladnih in nevladnih organizacij izhaja, da se je vse nasilje po vojni izvajalo predvsem nad pripadniki manjšin in nad tistimi Albanci, ki so bili obtoženi sodelovanja s Srbi in ne nad Albanci, ki so kakorkoli pomagali OVK, kot zatrjuje tožnik. Tožnik ne izpodbija ugotovitev iz pridobljenih poročil, prav tako ne izpolnjuje zaključkov tožene stranke, ki jih je naredila na podlagi proučenih poročil. Ne navaja ničesar nasprotnega oziroma ne navaja nobenih podatkov, dogodkov ali okoliščin, ki bi kazale na drugačno situacijo v izvorni državi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo smiselni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožnikov zatrjevanje verbalnih groženj ni podkrepil z nobenimi konkretnimi dejstvi in podatki. V tožbi sicer navaja, da ob podajanju prošnje za azil ni bil dovolj zbran, vendar tudi v tožbi svojih razlogov v ničemer natančneje oziroma podrobneje ne pojasni. Sodišče prve stopnje je na koncu tudi obrazložilo svoje stališče, zakaj ni opravilo predlagane glavne obravnave. Tožnik namreč v tožbi ni navedel oziroma ni predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave pri podaji prošnje za azil. O svojih trditvah glede verbalnih in fizičnih grožnjah s strani Srbov oziroma Albancev, ki so med vojno sodelovali s Srbi, ni niti predstavil nobenih okoliščin za ta zatrjevanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi. Meni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki in dokazi v spisu. Že v prošnji je pojasnil, da so mu v izvorni državi grozili predvsem Albanci, ki so v času vojne sodelovali s Srbi, on pa je pomagal oziroma sodeloval z OVK. Natančno je navedel, kakšne so bile te grožnje, ki so bile konstantne. Napadalcev sicer ni poznal, zanje pa je vedel, da so bili v času vojne naklonjeni Srbom. Tega preganjanja ni prijavil policiji, saj mu ta ne bi nudila ustrezne zaščite. Civilna oblast v občini V. je sicer res postavljena, vendar ne učinkuje, saj policija deluje na osnovi poznanstev in sorodstvenih vezi. Prav tako bi moralo sodišče tožnika zaslišati in ker ga ni, je s tem storilo bistveno kršitev postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, že iz tožnikove prošnje izhaja kot očitno, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi zatrjevano preganjanje. Razlog, ki ga je tožnik navedel v svoji vlogi, češ da naj bi ga preganjali Albanci in Srbi, ker je pomagal pripadnikom OVK med vojno na Kosovu, je tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno neutemeljen. To neutemeljenost je sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, prepričljivo obrazložilo, potrjujejo pa jo tudi zbrana poročila o stanju na Kosovu, ki so v upravnih spisih. Iz teh poročil je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da so na Kosovu lahko ogroženi Albanci, ki so med vojno sodelovali s Srbi, in ne obratno, kot zatrjuje tožnik. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da je tožnik prišel v Slovenijo 14.7.2004 na podlagi veljavnega dovoljenja za delo, in sicer z veljavnim potnim listom, katerega pa naj bi nato v Sloveniji izgubil. Delovno dovoljenje mu je poteklo 20.3.2005, v azilnem domu v L., pa je izrazil namen vložiti prošnjo za azil dne 23.3.2005. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke pravilna, pravilen pa je bil tudi postopek odločanja o prošnji za azil. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je o tožnikovi tožbi odločalo na seji in ne na predlagani obravnavi, je pravilna in zakonita. Tožnik namreč niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nikakršnih relevantnih razlogov, ki bi kazali na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku. Navedel ni nobenega konkretnega dogodka ogrožanja, ki bi kazal na zatrjevano preganjanje in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča oprava glavne obravnave in tožnikovo zaslišanje ne bi privedlo do drugačne odločitve v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.