Jedro

Pravno vprašanje, ki ga Vrhovno državno tožilstvo obravnava v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, katerega dejanska vsebina je pravilna odmera stroškov pravdnega postopka, ni dovolj pomembno pravno vprašanje, da bi o njem moralo odločati Vrhovno sodišče RS.

Nikakor ne gre za hudo kršitev prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse, niti za kršitev prepovedi sodniške samovolje. Prav tako ni utemeljen strah pred ponavljanjem očitane napake. To lahko prepreči Državno odvetništvo z opozorilom na 42. člen ZDOdv.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država zaradi neupravičenega odvzema prostosti dolžna plačati odškodnino na podlagi drugega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.023,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je priznalo tudi stroške, povezane z odsotnostjo državne odvetnice iz pisarne in kilometrino za potne stroške na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana, potrebnosti teh stroškov pa ni posebej obrazložilo.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožnika zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Prisojeni znesek je znižalo za 319,60 EUR. Presodilo je, da ni bilo upravičeno zastopanje toženke s strani državne odvetnice s sedeža Državnega odvetništva v Ljubljani glede na to, da Državno odvetništvo posluje tudi preko zunanjega oddelka na območju sodišča prve stopnje in da konkretna zadeva ni bila zahtevna v dejanskem in pravnem pomenu. Povzelo je navedbo toženke v odgovoru na pritožbo, da je šlo za notranjo, organizacijsko odločitev "zaradi usklajevanja dela in učinkovitega opravljanja zadev iz delovnega področja" in ocenilo, da ti razlogi ne utemeljujejo dodatnih stroškov. Delitev dela na način, da se v Ljubljani pripravljajo pisne vloge, s katerimi se nato seznani državni odvetnik zunanjega oddelka v Mariboru in pristopi na narok, v okoliščinah konkretnega primera v ničemer ne bi oslabila kakovosti zastopanja toženke, zagotovo pa bi prispevala k zmanjšanju stroškov, kar Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postavlja celo kot načelo razlage (11. člen ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti

4.Zoper odločitev sodišča druge stopnje, da se pritožbi tožnika glede povrnitve stroškov postopka ugodi, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da bo zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču omogočila odgovor na vprašanje, ali so sodišča v postopkih, glede katerih je v 42. členu Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv) določena izključna pristojnost sedeža Državnega odvetništva, pri ugotavljanju državi z zastopanjem državnega odvetništva upravičeno nastalih stroškov poleg relevantnih določb ZPP in veljavne Odvetniške tarife (v zvezi z 8. členom ZDOdv) dolžno upoštevati tudi izključno pristojnost sedeža državnega odvetništva za posamezne postopke (pravne zadeve), kot jo določa 42. člen ZDOdv in (posledično) uveljavljeno notranjo organizacijsko strukturo (delovanja) državnega odvetništva (42. v povezavi s tretjim odstavkom 50. člena ZDOdv, 14. členom Pravilnika o poslovanju državnega odvetništva in Odredbo o imenovanju stalne delovne skupine z imenom PK komisija št. ... z dne 1. 7. 2020 ter odredbo o njeni spremembi št. ... z dne 5. 1. 2023).

5.Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da gre za enega od postopkov predvidenih v tretji alineji 42. člena ZDOdv

to so postopki za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost po zakonu, ki ureja kazenski postopek, ali so jim bile neopravičeno izrečene sankcije ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost po zakonu, ki ureja prekrške. Tovrstnih postopkov pa je zelo veliko. Zato bi, če bi tako stališče kot je bilo zavzeto v izpodbijani odločbi sodišča druge stopnje, zavzela sodišča tudi v drugih istovrstnih zadevah, to lahko poseglo v zakonitost in učinkovitost zastopanja Republike Slovenije, posredno pa tudi v zakonsko določeno (uokvirjeno), a hkrati z njim zajamčeno avtonomnost (samostojnost) tega, za pravilno delovanje pravne države pomembnega državnega organa. Izpodbijana odločba se razlikuje od drugih odločb pritožbenih sodišč, morebitna odločitev Vrhovnega sodišča o izpostavljenem pravnem vprašanju pa iz javno dostopnih baz ni razvidna. Zato je vsebinska odločitev pomembna tudi zaradi enotne uporabe prava.

6.Vrhovno državno tožilstvo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani pritožbenega sodišča (2. točka prvega odstavka 387. v zvezi s 341. členom ZPP) in sicer neupoštevanje določbe 42. člena ZDOdv, ki bi jo omenjeno sodišče (kot je to pred njim storilo sodišče prve stopnje) pri odločanju (skupaj s četrtim odstavkom 6. člena in 10. členom veljavne Odvetniške tarife v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZDOdv) moralo pravilno uporabiti in posledično kršitev določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

7.V četrtem odstavku 3. člena ZDOdv je predvideno, da državno odvetništvo z ustrezno teritorialno organizacijo zunanjih oddelkov zagotavlja enakomerno izvajanje pristojnosti na celotnem ozemlju Republike Slovenije. V 41. členu pa določa, da Državno odvetništvo svoje naloge opravlja na sedežu (ki je v Ljubljani) in zunanjih oddelkih (to je v svoji zunanjih organizacijskih enotah), ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti (eden od teh zunanjih oddelkov državnega odvetništva je v Mariboru, ki je med drugim pristojen za zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Mariboru). Za delovanje državnega odvetništva ni pomembno le enakomerno izvajanje pristojnosti na ozemlju države, temveč tudi enotno opravljanje njegovih nalog, za kar skrbi generalni državni odvetnik, ki daje splošna navodila za delo, s katerimi se zagotavlja enotna uporaba predpisov in enotno opravljanje nalog državnega odvetništva (tretji odstavek 50. člena ZDOdv).

8.ZDOdv v 42. členu za posamezne primere določa izključno pristojnost sedeža državnega odvetništva, v tretji alineji tudi za zastopanje v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene, ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost po zakonu, ki ureja kazenski postopek, ali so jim bile neupravičeno izrečene sankcije, ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost po zakonu, ki ureja prekrške. Zakaj je določena izključna pristojnost sedeža v teh zadevah, je mogoče sklepati iz besedila pete alineje istega člena, ki opredeljuje razloge, zaradi katerih lahko generalni državni odvetnik, po predhodnem soglasju ministrstva za opravljanje določenih nalog in sicer z namenom omogočanja večje fleksibilnosti pri odzivanju na potrebe omenjenega državnega organa v praksi, določi izključno pristojnost sedeža državnega odvetništva. Ker je tudi za postopke, določene v 42. členu ZDOdv, potrebno specializirano znanje, sta razloga smotrnosti in boljše usposobljenosti državnih odvetnikov na sedežu državnega odvetništva zakonodajalca očitno vodila pri odločitvi, da jih je treba že vnaprej določiti kot njegovo izključno pristojnost. Prav zato je državni odvetnik na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZDOdv zaradi usklajevanja dela in učinkovitega opravljanja zadev z delovnega področja zahtev po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku in štirinajstem poglavju Zakona o prekrških imenoval stalno delovno skupino z imenom PK komisija, katere članica je bila tudi državna odvetnica, ki je Republiko Slovenijo zastopala v tej zadevi.

9.Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da je odločitev višjega sodišča v nasprotju z odločitvami višjih in prvostopenjskih sodišč v drugih primerih, v katerih so ti pri odmeri stroškov državnega odvetništva (v vsebinsko istovrstnih pravdnih zadevah) upoštevali 42. člen ZDOdv (z odločbami Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1525/2022 z dne 18. 10. 2022, Okrajnega sodišča v Mariboru III P 512/2019 z dne 4. 11. 2022, Okrajnega sodišče v Šmarju pri Jelšah P 40/2023 z dne 11. 4. 2024, Okrožnega sodišča v Kopru P 36/2019 z dne 21. 10. 2021 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 479/2022 z dne 23. 11. 2022). Vrhovno državno tožilstvo tako predlaga, naj Vrhovno sodišče zatrjevano kršitev ugotovi in postopa v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPP.

Odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti

10.Obe pravdni stranki sta na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorili, stroškov odgovora pa nista priglasili.

11.Toženka se strinja z razlogi, navedenimi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

12.Tožnik pa zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje. Meni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 385. člena ZPP, saj pravno vprašanje, ki ga Vrhovno državno tožilstvo obravnava v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, katerega dejanska vsebina je pravilna odmera stroškov pravdnega postopka, ni dovolj pomembno pravno vprašanje, da bi o njem moralo odločati Vrhovno sodišče RS. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 310/2017 z dne 29. 3. 2018, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se je prav tako nanašala na odmero pravdnih stroškov. Tožnik meni, da je šlo za podobno pravno situacijo kot v obravnavani zadevi. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže.

13.Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

O pravni pomembnosti v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljenega pravnega vprašanja

14.Po tretjem odstavku 385. člena ZPP državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej dovoljena le, kadar je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. To pa je zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. Vrhovno državno tožilstvo zatrjuje, da izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje o odmeri stroškov postopka v zvezi z zastopanjem države s strani Državnega odvetništva odstopa od sodne prakse prvostopenjskih in višjih sodišč in da gre za pravno pomembno vprašanje, ker utegnejo sodišča izpodbijano napačno stališče zavzemati tudi v drugih podobnih zadevah.

15.Presoja, ali gre za pravno pomembno vprašanje, je pogojena s precedenčno vlogo Vrhovnega sodišča. Javni namen Vrhovnega sodišča v državi je še toliko bolj poudarjen, ko gre za zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 310/2017 z dne 23. 3. 2018, na katerega opozarja tudi tožnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, zapisalo: "Že dopuščena revizija ni zamišljena kot orodje nadzora nad delom nižjih sodišč in odpravljanju posamičnih sodniških napak. Le izjemoma jo je mogoče dopustiti tudi v takih primerih. To je takrat, ko gre za hude kršitve prava (npr. očitna arbitrarnost ali kršitev temeljnih procesnih pravic), ki pomenijo resno motnjo v strukturi sodne prakse, in ki dobesedno kličejo po intervenciji najvišjega sodišča v državi. Samo v takih primerih, ko je odziv Vrhovnega sodišča nujen - nujen zaradi ohranitve zaupanja v sodstvo in notranje skladnosti sodne prakse, se mora Vrhovno sodišče do zatrjevanega odstopa od sodne prakse vsebinsko opredeliti. Kljub temu, da se s tem na prvi pogled varuje zasebni interes, je tak očiščevalni učinek revizije (odstranitev tujka iz sistema sodne prakse) v javnem interesu - varuje koherentnost sodne prakse in zaupanje v sodstvo. Dopustitev revizije je smiselna tudi, kadar grozi nevarnost ponovitve napake ali slabih zgledov, prav tako, kadar je nižje sodišče sodno prakso revizijskega sodišča povsem narobe razumelo. Ko gre za odločitev o vsebinski obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti, morajo biti ti pogoji stopnjevano zaostreni." Od odločbe Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024 pa je očiščevalni učinek zahteve za varstvo zakonitosti že na zakonski ravni izključen.

16.Tožnik ima prav, da tako kot v zadevi II Ips 310/2017 tudi v tej zadevi pri izpodbijani odločitvi ne gre za pravno pomembno vprašanje. Nikakor ne gre za hudo kršitev prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse, niti za kršitev prepovedi sodniške samovolje. Prav tako ni utemeljen strah pred ponavljanjem očitane napake. To lahko prepreči Državno odvetništvo z opozorilom na 42. člen ZDOdv.

17.Vrhovno sodišče je zato presodilo, da gre za primer, ki za delovanje pravnega reda kot celote ni pomemben in ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko obravnavo. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1.42. člen ZDOdv se glasi: Sedež državnega odvetništva je izključno pristojen za:- zastopanje javnega interesa v upravnih sporih;- zastopanje pred tujimi sodišči in tujimi arbitražami ter mednarodnimi sodišči in mednarodnimi arbitražami;- zastopanje v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost po zakonu, ki ureja kazenski postopek, ali so jim bile neopravičeno izrečene sankcije ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost po zakonu, ki ureja prekrške;- zastopanje v postopkih za revizijo postopkov javnega naročanja in- opravljanje nalog, ki jih iz razlogov smotrnosti ali boljše usposobljenosti sedeža državnega odvetništva določi generalni državni odvetnik po predhodnem soglasju ministra.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o državnem odvetništvu (2017) - ZDOdv - člen 42

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.