Jedro

Če je izvajalec dela napake že pričel odpravljati, se ne more več sklicevati na potek roka iz 1. odst. 616. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je tožnikov zahtevek za odpravo napak na vratih in za manjvrednost kuhinje glede podlage utemeljen.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za odpravo napak pri vratih in za manjvrednost kuhinje, glede podlage utemeljen in je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini, ki bo določena v končni sodbi.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrže, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožeča stranka zoper toženo uveljavlja jamčevalni zahtevek in je zato odločitev o odškodninski podlagi napačna. Opozarja na svoje navedbe v pripravljalnem spisu z dne 24.3.1998. Tožeča stranka zahteva denarno nadomestilo namesto odprave napak, pri čemer gre za napake, ki se nanašajo na različne izdelke, zanje pa je bilo sklenjenih več zaporednih pogodb o delu. Za vsako naročilo velja, da je bilo izdano po tem, ko je bilo predhodno izvršeno in delo prevzeto. Ni jasno na podlagi česa bi se jamčevalni zahtevek za zunanja vrata štel za pravočasnega, enako tožba v tem delu, ko ni dokaza, da je bila napaka pri tem izdelku sploh grajana. Ni verjetno, da bi tožnik izdal tožencu naročilo za garderobne omare, če ne bi bil izdelek po prejšnji pogodbi v redu izvršen. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bila notranja vrata prevzeta januarja 1994, čeprav je med strankama nesporno, da so bile tedaj montirane samo kljuke, vrata s ključavnicami pa dobavljena in montirana na objektu že bistveno prej, nesporno že pred naročilom kuhinje, ki je sledilo izdelavi in dobavi vrat. Naročila za kuhinjo toženec ne bi dobil, če vrata ne bi bila brezhibna. Njihovo brezhibnost potrjuje nadaljnje naročilo za izdelavo kuhinje. Sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko je te trditve in dokaze tožene stranke obšlo in ni ugotavljalo, kaj se je dogajalo z vratnimi krili v času od prevzema do montaže kljuk, ko tožena stranka vendarle ugovarja, da napake, če sploh so, niso posledica nepravilnosti v izdelavi. Dejstvo, da je toženec sproti popravil posamezno napako ne more biti osnova za ugotovitev, da je toženec priznal in pristal z učinkom za vse kasneje grajane napake, torej tiste, ki se vtožujejo oziroma, da je bil sklenjen sporazum o odpravi napak, ki naj bi jih bil začel izvrševati. Napak, ki se sedaj uveljavljajo tedaj tožena stranka sploh še ni uveljavljala. Ko je tožeča stranka postavila zahtevek na odpravo napak v obliki graje z izvedeniškim mnenjem, je bil ta že zdavnaj zamujen. Sodišče je napačno štelo, da so se tedaj napake že začele odpravljati in to zgolj na podlagi izpovedbe tožnika in njegove žene, medtem ko je drugačno izpoved toženčevih prič ovrglo zaradi sorodstvenega razmerja in interesa na izidu pravde. Ob taki dokazni oceni se tožena stranka čuti diskriminirano. Njeni dokazi so bili vsekakor močnejši, saj sta jih potrdili dve priči, katerih izpovedi sta bili skladni. Priče so vztrajale tudi na soočenju.

Dokazno breme je na tožeči stranki, ki ni dokazala obstoja sporazuma o odpravi napak in bi moralo sodišče odločati po določilu čl. 221a ZPP.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Prav ima pritožba, da tožeča stranka zoper toženca uveljavlja jamčevalni zahtevek. Odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine glede podlage utemeljen in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino (v višini, ki bo določena s končno sodbo) je brez pravne podlage. Sicer pa so bili izpolnjeni pogoji za odločitev z vmesno sodbo glede tega, da je tožnikov zahtevek za odpravo napak pri vratih in manjvrednost kuhinje glede podlage utemeljen, saj je toženec izpodbijal tudi podlago svoje obveznosti (čl. 330 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta sklenila pogodbo o delu (600. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožeča stranka je navajala, da znesek 132.000,00 SIT predstavlja strošek, ki je potreben zato, da se odpravijo napake na vratih, tolarska protivrednost 5.280,00 DEM pa predstavlja znesek, za katerega zahteva, da se pogodbena vrednost kuhinje zniža. Gre torej za zahtevka postavljena na podlagi 3. odst. 620. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je že v prejšnjem sojenju ugotovilo, te ugotovitve je pritožbeno sodišče tudi potrdilo, da je delo toženca imelo napake, ki so bile očitne in pravočasno grajane.

Tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče prvič zavrnilo, ker je zaključilo, da je iztekel rok iz 1. odst. 616. čl. ZOR za sodno uveljavljanje jamčevalne pravice. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dokazni postopek osredotočilo na ugotavljanje dejstva ali je toženec po tožnikovi graji, začel napake odpravljati, kar bi kazalo na obstoj sporazuma med tožnikom in tožencem, ki slednjemu onemogoča, da bi se skliceval na prenehanje pravice sodno uveljavljati napako. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec napake na vratih in kuhinji odpravljal. Odpravljanje napak predpostavlja tako obstoj napake kot tudi njihovo grajanje. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da kasnejše naročilo predpostavlja, da je bil predhodni izdelek brez napake. Po 614. čl. ZOR začne rok za grajanje napak teči šele od pregleda in prevzema dela. Jasno je, da če se prevzemnik posla strinja z zahtevo naročnika, da napako odpravi, nato pa z odpravo napake odlaša, se ne more več sklicevati na iztek roka iz 1. odst. 616. čl. ZOR. Tak zaključek narekuje tudi smiselna uporaba določbe 617. čl. ZOR, ki prevzemniku posla onemogoča ugovore iz prejšnjega člena, če se napaka nanaša na dejstvo, ki mu je bilo znano. Po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni dokazi ne omogočajo nikakršnega pomisleka v obstoj sporazuma med tožnikom in tožencem o tem, da bo slednji napake na svojem delu odpravil. Po mnenju pritožbenega sodišča za zaključek o obstoju sporazuma med strankama ni odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec po prejemu pismene zahteve tožnika te napake tudi dejansko odpravljal, ali pa ga je od tega odvrnilo zatrjevano zmerjanje tožnikove žene. Toženec in njegov oče ter delavec J. B. so prišli na tožnikov dom z namenom, da bi napake odpravili. Če tega niso storili, gre za opustitev, ki bremeni le toženca in se slednji ne more sklicevati na iztek enoletnega roka za sodno uveljavljanje tožnikove jamčevalne pravice. Tožnikova tožba, ki je bila vložena 1.3.1995, je bila vložena znotraj roka iz 1. odst. 616. čl. ZOR in je ugovor toženca, da tožnik nima več pravice do sodnega uveljavljanja jemčevalnega zahtevka, neutemeljen.

Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnikov zahtevek za odpravo napak na vratih in za manjvrednost kuhinje glede podlage utemeljen, ob upoštevanju določb ZOR o jamčevanju za napake. V tem obsegu je pritožbeno sodišče po predhodni delni ugoditvi pritožbe tožbenemu zahtevku glede temelja ugodilo in izrek izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je izpustilo besedilo, da gre za tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine ter da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini, ki bo določena v končni sodbi.

O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločilo, ker je odločitev o tem pridržalo za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP).