Jedro

Toženec nepremičnine ni uporabljal kot dobroverni posestnik, saj za zatrjevano posest ni imel nobene pravne podlage (pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice) in je zato vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da nepremičnina, ki jo ima v posesti, ni njegova. Predpogodba ga namreč ni upravičevala do prenosa lastninske pravice, temveč zgolj do sklenitve prodajne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu prepovedalo, da kakorkoli protipravno vznemirja tožnico pri uporabi in posesti njene nepremičnine parc. št. 2688 k.o. L..

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči prve in druge stopnje sta pri uporabi materialnega prava izhajali iz nasprotujočih si izhodišč. Sodišče prve stopnje se je, upoštevajoč datum sklenitve predpogodbe 21. 3. 1990, oprlo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato bi glede priposestvovanja moralo uporabiti določila Zakona o lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in ne določil Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Izpolnjeni so pogoji iz četrtega odstavka 28. člena ZTLR. Toženec je posestnik nepremičnine že od leta 1985 (več kot 20 let) in ta čas mu nihče ni prepovedoval posesti niti ga ni oviral pri njenem izvrševanju. Njegova posest je dobroverna, saj je prepričan, da je zaradi sklenitve predpogodbe in plačila več kot polovice kupnine nepremičnina njegova. Do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo zgolj zaradi formalnih ovir. Prodajalka mu je zagotavljala, da bo izposlovala spremembo namembnosti parcele, česar pa ni uspela storiti, saj je hudo zbolela in umrla. Ker ga je smatrala za dejanskega lastnika, z njim ni sklepala najemne pogodbe. Izpolnjene so torej vse predpostavke iz 45. člena ZOR, zato je podana obveznost prodajalke, da mu nepremičnino proda. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj se sodišče druge stopnje do nekaterih pritožbenih pomislekov ni izreklo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo obravnavati, saj ga toženec ni ne konkretiziral ne obrazložil, na tovrstne kršitve pa ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

7. Toženec v reviziji vsebinsko povzema (prepiše) očitke, ki jih je uveljavljal že v pritožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje nanje odgovorilo obširno, izčrpno in pravilno (stran dve in tri izpodbijane sodbe), zato razlogom v celoti pritrjuje. V postopku ugotovljene okoliščine utemeljujejo zaključek, da toženec nepremičnine ni uporabljal kot dobroverni posestnik, saj za zatrjevano posest ni imel nobene pravne podlage (pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice) in je zato vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da nepremičnina, ki jo ima v posesti, ni njegova. Predpogodba ga namreč ni upravičevala do prenosa lastninske pravice, temveč zgolj do sklenitve prodajne pogodbe in šele s sklenitvijo te bi se prodajalka zavezala prenesti svojo lastninsko pravico.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo toženca zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).