Jedro

Tožnikovo utemeljevanje prošnje za azil, da so ga maltretirali bivši pripadniki OVK, ker se jim v vojni ni priključil, kaže na očitno neutemeljenost prošnje, saj je na Kosovu zaščita za te skupine ljudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.6.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Zazil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo z dne 30.11.2004 za priznanje azila v Republiki Sloveniji in še odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je menila, da prosilec ni izkazal, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan. V svoji izjavi ob vložitvi prošnje za azila je navedel, da je po narodnosti Albanec, doma v občini K. na Kosovu in da za azil prosi zato, ker je bil verbalno nadlegovan s strani sovaščanov in bivših pripadnikov OVK, ker se med vojno ni želel priključiti njihovi vojski.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka v pravilno ugotovila, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Strinjalo se je tudi z razlogi tožene stranke in jih na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS zato ni ponavljalo, pač pa se je nanje sklicevalo. Strinjalo se je, da v tovrstnih primerih toženi stranki kot pristojnemu organu ni treba ugotavljati (še) drugih objektivnih ali subjektivnih okoliščin, oziroma pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrne prošnjo za azil že na podlagi ugotovitve, da obstaja katerikoli izmed razlogov, ki so določeni v 1., 2. ali 3. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zavrnilo je nadalje tožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka, češ da tožnik ni imel možnosti, da se izreče o vseh dejstvih in okoličinah, ki bi utegnile biti relevantne za odločbo v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Menilo je, da je tožnik imel pri podaji prošnje za azil v navzočnosti tolmača za albanski jezik in svoje pooblaščenke na voljo učinkovito in zadostno možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah in da torej ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Prav tako nista kršeni načeli kontradiktornosti in materialne resnice, ki ju tožnik v tožbi le pavšalno uveljavlja. Tožena stranka se je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno oprla na opredelitev pojma preganjanja, kot se je izoblikoval v dosedanji upravno sodni praksi in kot izhaja iz Direktive sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih oseb in oseb brez državljanstva in beguncev, kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, ki jo je tožena stranka pravilno uporabila kot interpretativni pripomoček in ne kot zmotno trdi tožnik kot vir materialnega prava, s čimer utemeljuje tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je glede tožnikovega zatrjevanja, da naj bi ga v izvorni državi preganjali zaradi njegovega nesodelovanja z OVK (Osvobodilno vojsko Kosova), pridobila informacije o morebitni ogroženosti oseb na Kosovu, ki niso sodelovale z OVK. Na podlagi različnih verodostojnih virov, ki jih je tožena stranka določno navedla v svoji odločbi, in ki se nahajajo med listinami predloženega upravnega spisa, je po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, vere, političnega prepričanja, ali pripadnosti določeni družbeni skupnini, ki bi ga izvajali državni ali paradržavni organi oziroma organizacije, katerih delovanje država ne bi preganjala. Na koncu je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo tožbeni ugovor o kršitvi pravila o nevračanju.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Čeprav je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, sodišče prve stopnje pa potrdilo to odločitev, je po tožnikovem mnenju tožena stranka dejansko že odločala o sami vsebini prošnje in s tem presojala izpolnjevanje pogojev za priznanje azila in torej ni ugotavljala zgolj okoliščin, ki se tičejo razlogov za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil. O vsebini tožnikove prošnje je bilo torej odločeno v pospešenem postopku, ne da bi bil tožnik zaslišan in da bi bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločbo.

Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, kar je tožnik opozoril že v tožbi. Vztraja, da izjava, priložena k prošnji, ne more predstavljati enakega dokaznega standarda kakor zaslišanje prosilca. Meni tudi, da je treba v skladu z Ženevsko konvencijo ugotavljati utemeljenost strahu pred bodočim preganjanjem. Če pa je bil prosilec že preganjan, je to le dodatna okoliščina, zaradi katere je strah pred bodočim preganjanjem utemeljen. Njegova prošnja je utemeljena predvsem na dejstvu, da ga lokalno prebivalstvo šteje za sodelavca Srbov in ne na dejstvu nesodelovanja z vojsko OVK. To nesodelovanje je le dodatna okoliščina, zaradi katere je lokalno prebivalstvo prepričano, da je njihovo dojamanje tožnika kot sodelavca Srbov utemeljeno. Tožena stranka pa je svojo odločitev utemeljila tudi na stališču UNHCR, da dezerterjem ni treba posvečati preveč pozornosti. Sklicuje se na priporočilo UNHCR, izdano marca 2005, ki izrecno navaja, da imajo lahko določene skupine zaradi trenutnega stanja na Kosovu utemeljen strah pred preganjanjem. Tožnik vsekakor spada v to skupino oseb.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikovo utemeljevanje prošnje za azil z razlogi, da so ga maltretirali pripadniki OVK, ker se ni priklučil v času vojne njihovim enotam, ne moremo opredeliti kot preganjanje, ki se je izoblikovalo v upravnosodni praksi, in kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC, ki se je v tem postopku uporabila kot interpretativna norma. Po informacijah, ki jih je pridobila tožena stranka, je na Kosovu dovolj zaščite pred navajanimi nezakonitimi dejanji, saj država s pomočjo UNMIK in KFOR ter z lastno policijo in drugimi organi pregona preganja in sankcionira tovrstna dejanja, tožnik pa nasprotnega niti ne zatrjuje. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča že iz tožnikove prošnje očitno, da v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti, da je bil tožnik preganjan v svoji izvorni državi zaradi svoje rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kot jih določa Ženevska konvencija, in ki bi ga izvajali državni ali paradržavni organi oziroma skupine, katerih dejanja država ne bi preganjala. Tožena stranka je zato po presoji pritožbenega sodišča lahko izvedla takoimenovani pospešeni postopek, v katerem je tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zakonito zavrnila, sodišče prve stopnje pa tožnikovo tožbo utemeljeno zavrnilo.

Iz istega razloga pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je tožnik v svoji izvorni državi preganjan, ker ga albansko prebivalstvo smatra kot sodelavca Srbov in da zato sodi v krog oseb, ki na Kosovu še vedno potrebujejo zaščito. Morebitnega drugega preganjanja, ki bi temeljilo na podlagi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, pa tožnik ni navedel. Pritožbeno sodišče nadalje zavrača tožnikov pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Tožnik v tožbi ni predlagal oprave glavne obravnave in tudi ni navedel konkretnih okoliščin glede preganjanja kot ga opredeljujeta Direktivna Sveta EU in Ženevska konvencija, in ki se je izoblikovalo v upravno sodni praksi. Prav tako ni predlagal nikakršnih dokazov. Podatki upravnih spisov pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kažejo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega bi moralo sodišče prve stopnje razpisati glavno obravnavo. Zato dejstvo, da ni bila izvedena glavna obravnava, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Iz enakih razlogov pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.