Jedro

Pri obeh obravnavanih vozilih je prišlo do spremembe lastništva pred potekom treh let od prve registracije. Prepoved odtujitve vozila pred potekom treh let od prve registracije izhaja tako iz določb (točke 4f) Javnega poziva kot iz 4. člena pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči. Izjema je v Javnem pozivu oziroma v pogodbi določena in torej prenos lastništva dovoljen le za primer, če se prekine pogodba o finančnem lizingu na način, da postane prejemnik pomoči lastnik vozila. Kar pa se v primeru obravnavanih dveh vozil ni zgodilo in je zato zadevno transakcijo sale and lease back, ki je pripeljala do spremembe lastništva vozil in do njihove ponovne registracije, šteti za kršitev pogojev poziva in pogodbenih določil. Določbe poziva so jasne in že omenjene ne dopuščajo nobene izjeme: do odtujitve vozila ne sme priti prej kot po treh letih od prve registracije. Kar po eni strani preprečuje preprodajo vozil in po drugi strani možnost zlorabe, zlasti morebitnega izigravanja pogojev, ki jih mora izpolnjevati prejemnik pomoči za udeležbo v postopku poziva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o delnem odvzemu pravice do pridobljenih sredstev tožeči stranki pravico do pridobljenih sredstev, ki ji je bila dodeljena z odločbo št. 36015-102/2016-3 z dne 7. 2. 2017 za dvoje električnih vozil kategorije M1, odvzela (1. točka izreka) ter ji naložila. da mora v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrniti sredstva v višini 7 500,00 EUR, izplačana 3. 4. 2017, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 4. 2017 do dneva vračila (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka 27. 12. 2016 dala vlogo za pridobitev sredstev na Javnem pozivu 38SUB-EVPO16 Nepovratne finančne pomoči/spodbude pravnim osebam za električna vozila (v nadaljevanju Javni poziv), in sicer za nakup 50 novih električnih vozil. Na podlagi (popolne) vloge je bila tožeči stranki izdana odločba o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči in v skladu z odločbo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči ter 24. 3. 2017 dala zahtevek za izplačilo za dve vozili kategorije M1, in sicer za dve vozili znamke BMW i3 z registrsko oznako LJ048-TF in LJ047-TF.

3. Zahtevku za izplačilo za vozilo z oznako LJ048-TF je tožeča stranka med drugim priložila račun št. 1640013982 z dne 28. 2. 2017, iz katerega je razvidno, da je bilo vozilo kupljeno s predplačilom na dan 22. 12. 2016. Ker je po določbi prvega odstavka 4.a) točke Javnega poziva finančna pomoč lahko dodeljena le, če ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet spodbude, še ni kupljeno, tožena stranka tožeči nepovratne finančne pomoči ni izplačala, saj je bilo vozilo kupljeno pred oddajo vloge (27. 12. 2016).

4. Zahtevek za izplačilo za vozilo z oznako LJ047-TF pa je bil popoln, zato je tožena stranka 3. 4. 2017 izplačala nepovratno finančno pomoč v višini 7 500,00 EUR.

5. Nadalje se v obrazložitvi navaja, da je bilo v zvezi s predplačilom za vozilo z oznako LJ048-TF med tožečo stranko, toženo stranko in prodajalcem vozila A., izmenjanih več elektronskih sporočil. Tožena stranka ugotavlja, da med navajanji tožeče stranke in prodajalca prihaja do razhajanj. Medtem ko tožeča stranka trdi, da vozilo ni bilo plačano z avansom, prodajalec priznava, da je bilo predplačilo dano v mesecu decembru 2016, za kar predloži tudi dokumentacijo, obenem pa navaja, da je bil zaradi dogovora o kasnejšem prevzemu vozila in upoštevanja računovodskih standardov avansni račun storniran in izdan dobropis. Tožena stranka sledi navedbam prodajalca, saj je tožeča stranka vsekakor zainteresirana za to, da se predplačilo ne prizna, ker v tem primeru skladno s 4.a) točko Javnega poziva ni upravičena do finančne pomoči, svojih navedb pa niti ne podkrepi z dokazi. Nasprotno prodajalec predloži listine, ki jih tožeča stranka šteje za verodostojne, in sicer dobropis št. 1650001073 z dne 22. 12. 2016 ter račun št. 1640013982 z dne 28. 2. 2017, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka dne 22. 12. 2016 plačala avans za nakup vozila, za kar ji je bil izdan avansni račun št. 1650001073 z dne 22. 12. 2016 in je bilo torej vozilo kupljeno s predplačilom na dan 22.12. 2016, kar je pred oddajo vloge.

6. Obenem se po ponovnem pregledu dokumentacije za izplačilo ter vpogledu v javno evidenco motornih vozil ugotavlja, da je pri obeh vozilih prišlo tudi do spremembe lastništva. Na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka, je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v zvezi z obema voziloma sklenila pogodbo o finančnem lizingu, zaradi česar je bila lastninska pravica na obeh vozilih prenesena na lizingodajalca B. d.o.o. Obe vozili sta bili prvič registrirani 17. 3. 2017 na tožečo stranko in drugič 5. 4. 2017 na novega lastnika - B. d.o.o. in sta bili torej odtujeni najkasneje 19 dni po prvi registraciji, kar je kršitev prepovedi odtujitve predmeta pomoči pred potekom treh let od prve registracije, ki je določena v točki 4.f) Javnega poziva. Ker pogoji za izplačilo dodeljene finančne pomoči za vozilo LJ048-TF niso izpolnjeni, je tožeča stranka dolžna v skladu z določbami Javnega poziva in sklenjene pogodbe, ki jih tožena stranka citira, že izplačano finančno pomoč vrniti skupaj z obrestmi, obračunanimi za obdobje od prejema pomoči do vračila. Citira pa tožena stranka tudi določbe prvega odstavka 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter na določbah prvega in tretjega odstavka tega člena utemelji svojo odločitev, po kateri se zaradi neizpolnjevanja že navedenih pogojev Javnega poziva tožeči stranki že izplačana sredstva zaradi odtujitve predmeta financiranja odvzamejo, oziroma se ji zaradi neupravičenosti do pridobljenih sredstev le-ta ne izplačajo.

7. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

8. V tožbi navaja, da je materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da je pri obravnavanih vozilih prišlo do spremembe lastništva zaradi sklenitve t.i. sale and leaseback posla z družbo B. d.o.o.. Z omenjenim poslom je tožeča stranka prodala omenjeni družbi sporni vozili in se hkrati dogovorila, da ju bo vzela nazaj v lizing. Z ekonomskega vidika gre za enotno operacijo, s pravnega vidika pa gre za pogodbi, ki sta povezani in pomenita posebno obliko finančnega lizinga. Razlika med sale and leaseback poslom in investicijo v obliki klasičnega finančnega lizinga je zgolj v tem, da lizingodajalec kot financer pri klasičnem lizingu posel financira že od samega začetka, pri sale and leaseback poslih pa v posel vstopi kasneje. Drugih razlik ni, zato ni utemeljene podlage za različno obravnavanje obeh vrst financiranja investicije, pri čemer je sklepanje klasičnega finančnega lizinga skladno s pogoji Javnega razpisa (pravilno: poziva). Javni razpis (pravilno: poziv) tudi nikjer ne določa trenutka, v katerem lahko pride do sklenitve finančnega lizinga, temveč zgolj na splošno določa, da morajo biti vozila v lasti vlagatelja oziroma lizingodajalca (pri čemer mora biti vlagatelj prvi lizingojemalec) ter da mora biti vlagatelj uporabnik vseh vozil. Javni poziv tudi ločuje med operativnim in finančnim lizingom, pri čemer pride v poštev samo finančni lizing. Enako izhaja iz objavljenega obrazca vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči. Da gre pri sale and leaseback poslih dejansko zgolj za dajanje kreditov, pa se je izreklo tudi Vrhovno sodišče, ki opozarja, da je smisel pogodb o finančnem lizingu ravno to, da je blago v ekonomskem smislu lizingojemalcu dobavljeno že ob sklenitvi pogodbe, da ga lahko tudi ustrezno uporablja. Namen sale in leaseback poslov je torej zgolj v načinu financiranja in ne v prenosu lastništva. Tožeča stranka je na podlagi sklenitve finančnega lizinga še vedno ostala uporabnik in ekonomski lastnik obeh vozil in je torej pogoj oziroma namen, ki ga zasleduje Javni razpis (pravilno: poziv) še vedno v celoti izpolnjen. Namen pogodbe o finančnem lizingu ni v tem, da pride do sprememb lastništva, temveč gre zgolj za formalnost (v smislu registracije vozila), katere cilj je zavarovanje denarne terjatve lizingodajalca, ki financira naložbo. Tožena stranka se moti, ko trdi, da je prišlo do odtujitve vozila, saj se položaj takšnega vlagatelja niti ekonomsko niti pravno ne razlikuje od vlagatelja, ki je ob pridobitvi pomoči sklenil zgolj pogodbo o finančnem lizingu. Tudi v takšnem primeru vlagatelj ni formalni lastnik vozila in bi morala biti njegova vloga zavrnjena. Dodelitev pomoči torej tudi v tem primeru temelji na kavzi lizing pogodbe in torej na njenem financiranju, zato morajo tudi za vlagatelja, ki kasneje sklene enake vrste pogodbo, veljati enaki pogoji, saj gre sicer za nedopustno diskriminacijo brez resnih in upravičenih razlogov. Takšni razlogi namreč iz razpisa (pravilno poziva) niso razvidni. Zato sklenitev sale and leaseback posla ne more predstavljati razloga za odvzem pravice do nepovratne finančne pomoči/spodbude.

9. Kot bistveno kršitev določb postopka tožeča stranka zatrjuje nerazumljivost izreka ter pomanjkanje obrazloženosti oziroma medsebojno nasprotje v razlogih odločbe. V tej zvezi navaja, da je bila njena vloga na Javni poziv s strani tožene stranke spoznana za popolno ter ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje razpisa (pravilno: poziva). Kljub temu pa je naknadno z izpodbijano odločbo odločila, da ne gre za novo naložbo, ker naj bi na podlagi zahtevka tožeče stranke za izplačilo pomoči za vozilo LJ048-TF ugotovila, da je bilo vozilo kupljeno s predplačilom na dan 22. 12. 2016. Tožeča stranka poudarja, da kaj takšnega iz računa z dne 28. 2. 2016 in iz elektronske korespondence med tožečo in toženo stranko ter prodajalcem vozil zagotovo ne izhaja. Zato ni jasno, na kakšni podlagi je tožena stranka lahko ugotovila, da naj ne bi šlo za nova vozila in so zato razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, izrek pa v nasprotju z njimi. Bistveno je, da je bilo vozilo kupljeno na podlagi predračuna z dne 27. 2. 2017 in na tej podlagi tudi plačano, kar se ves čas od vložitve vloge do izdaje prvotne in izpodbijane odločbe ni popolnoma nič spremenilo in še manj iz tega razloga poseglo v položaj tožeče stranke.

10. Sicer pa se tožena stranka moti, da je bilo vozilo kupljeno s predplačilom. Vsa vozila je tožeča stranka kupila po tem, ko je dala vlogo za pridobitev sredstev in torej v celoti upoštevala pogoje javnega razpisa (pravilno: poziva). To je razvidno iz predračuna z dne 27. 2. 2017, računa z dne 28. 2. 2017 in potrdila o plačilu, ki je bilo opravljeno 28. 2. 2017. Tožeča stranka je med postopkom večkrat pojasnila, da je prodajalec pri prvi izdaji računa naredil napako in kot datum predplačila napačno navedel datum 22. 12. 2016 in zato račun tudi popravil in tožeči stranki izdal dobropis. Tožeča stranka 22. 12. 2016 ni opravila nobenega predplačila, česar - kot negativnega dejstva - ne more dokazati drugače kot s pojasnili in potrdilom o plačilu kupnine na dan 28. 2. 2017. O tem bosta lahko izpovedala tudi direktor tožeče stranke C.C. in D.D., ki je pripravila dokumentacijo za prijavo na javni razpis (pravilno: poziv). Iz elektronske korespondence pa sledi, da je bil avansni račun storniran in da ni bil nikoli plačan, kar je drugače kot ugotavlja tožena stranka, oziroma iz sporočila predstavnice prodajalca celo izrecno sledi, da je bil račun izdan v mesecu februarju 2017 in takrat tudi plačana kupnina. Dejansko stanje je bilo torej iz navedenih razlogov nepravilno ugotovljeno, zahtevek za izplačilo pomoči pa iz tega razloga neutemeljeno zavrnjen.

11. Tožena stranka tudi ne obrazloži, zakaj je odločila drugače oziroma v nasprotju s pravnomočno odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, zato odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Ker gre za poseg v že dodeljeno premoženjsko pravico, mora biti skladen s 15. členom Ustave in kot tak sorazmeren. Iz obrazložitve pa ne izhaja, da bi tožena stranka uporabila test sorazmernosti ter se zgolj skopo sklicuje na prvi odstavek 146.h člena ZVO-1, kar ne zadosti pravnemu standardu obrazložitve odločbe.

12. Tudi sicer je izrek nerazumljiv in v nasprotju z razlogi. Če je tožena stranka odločila, da se pravica do nepovratne finančne pomoči odvzame, bi morala z izpodbijano odločbo poseči v svojo prejšnjo odločbo o dodelitvi pravice do pomoči. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le v primeru izrednih pravnih sredstev, kot je določal 146.h člen pred spremembo (ZVO-1I). Z izpodbijano odločbo tudi ni odločeno o usodi pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, ki sta jo sklenili stranki in ki še vedno velja. Zato ni jasno, ali je tožeča stranka še vedno upravičena do nepovratne finančne pomoči, saj niti prvotna odločba niti pogodba nista bili odpravljeni oziroma razveljavljeni in obstaja torej vsaj nejasnost glede pravnega položaja tožeče stranke, s čimer se krši načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo.

13. Iz istih razlogov je po navedbah v tožbo kršena tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari in prepoved spremembe odločitve v škodo tožeče stranke. Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ki ji je bilo poznano že ob izdaji prve odločbe, ponovno odločila drugače - da tožeča stranka ni upravičena do spodbude (pravilno: pomoči). S tem se je položaj tožeče stranke poslabšal in je bilo torej odločeno v njeno škodo. V škodo stranke pa se po določbah ZUP lahko spremeni odločba samo iz razlogov, ki so določeni v drugem odstavku 253. člena in ki v konkretnem primeru niso podani.

14. V izpodbijani odločbi oziroma v njenem izreku razen tega ni navedeno, na kateri vozili se odločitev konkretno nanaša, kar pomeni, da je izrek bistveno pomanjkljiv in je potrebno odločbo že iz tega razloga odpraviti.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. V zvezi z očitano napačno uporabo materialnega prava opozarja, da po določbah Javnega poziva obstajata dve opciji financiranja nove naložbe: bodisi z lastnimi sredstvi, ko postane vlagatelj prvi lastnik, bodisi s finančnim lizingom, ko postane vlagatelj prvi zakupnik vozila. Obenem je v Javnem razpisu (pravilno: pozivu) določeno, da prejemnik finančne pomoči ne sme odtujiti vozila prej kot v treh letih po prvi registraciji. Če vozilo odtuji oziroma prekine pogodbo o finančnem zakupu pred potekom tega roka, mora vrniti dodeljeno finančno pomoč skupaj z obrestmi. Tožeča stranka je obe vozili najprej financirala z lastnimi sredstvi in postala njihov lastnik. Ko je kasneje za obe vozili sklenila pogodbo o finančnem lizingu, je lastninsko pravico prenesla na lizingodajalca in s tem ravnala v nasprotju s pogoji Javnega poziva, saj je vozili odtujila pred potekom treh let od prve registracije. Četudi je po tem ostala uporabnik vozila, to ne spremeni dejstva, da je prišlo do spremembe lastništva. Pojma lastninske pravice pa ne gre enačiti s pojmom posesti. Sodno prakso Vrhovnega sodišča tožeča stranka navaja zgolj pavšalno. Kolikor se njene navedbe nanašajo na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 476/2012 z dne 7. 1. 2016 pa je mnenje sodišča za ta spor nerelevantno, ker se je v tem primeru institut povratnega najema presojal z vidika obračunavanja DDV.

17. Tožena stranka nasprotuje tudi tožbenim trditvam o kršitvah pravil postopka ter o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Navaja, da je v okviru izvedenega postopka ocenila vse dokaze in se do njih v odločbi jasno opredelila. Tožeči stranki ne verjame, da je bilo plačilo vozila v celoti izvedeno v februarju 2017 in tudi navede, zakaj ne verjame in katere listine pri tem upošteva. S tem ko navaja, da se od vložitve vloge in izdaje prvotne odločbe pa vse do izdaje izpodbijane odločbe glede vozila LJ048-TF ni nič spremenilo, tožeča stranka zavaja sodišče. Vlogi je tožeča stranka priložila ponudbe za nova vozila in šele zahtevku za izplačilo je priložila tudi račun z dne 28. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je bilo vozilo plačano s predplačilom dne 22. 12. 2016 v višini 35 672,80 EUR. Kar pomeni, da tožena stranka pred tem za predplačilo ni vedela. Šele ko je tožena stranka obvestila tožečo stranko o neustreznosti izvedene naložbe, je tožeča stranka predložila tudi predračun z dne 27. 2. 2017 in ne ob vložitvi prve vloge, kot skuša prikazati tožeča stranka. Glede na navedeno je jasno, da se je dejansko stanje po izdaji prve odločbe pa do izdaje izpodbijane spremenilo in da zato ne gre za ponovno oziroma dvakratno odločanje o isti stvari.

18. Odvzem pravice do pridobljenih sredstev ureja ZVO-1 v 146.h členu. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi navedenega člena, kar je navedeno v obrazložitvi. Ker gre za delni odvzem pravice do pridobljenih sredstev pa je jasno, da prvotna odločba v preostalem delu, kakor tudi pogodba, veljata naprej. ZUP se uporablja pri odločanju o dodeljevanju sredstev le, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Ker pa ZVO-1 določa tudi možnost odvzema pravice do pridobljenih sredstev, ni mogoče govoriti o nedovoljeni spremembi odločitve v škodo tožeče stranke.

19. Tožba ni utemeljena.

20. V zadevi se kot nesporno ugotavlja, da je prišlo pri obeh obravnavanih vozilih (z oznako LJ048-TF in LJ047-TF) do spremembe lastništva pred potekom treh let od prve registracije. Prepoved odtujitve vozila pred potekom treh let od prve registracije izhaja tako iz določb (točke 4f) Javnega poziva kot iz 4. člena pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči št. 36015-102/2016, ki je bila sklenjena za vozilo z oznako Lj048-TF. Izjema je v Javnem pozivu oziroma v pogodbi določena in torej prenos lastništva dovoljen le za primer, če se prekine pogodba o finančnem lizingu na način, da postane prejemnik pomoči lastnik vozila. Kar pa se v primeru obravnavanih dveh vozil ni zgodilo in je zato zadevno transakcijo sale and lease back, ki je pripeljala do spremembe lastništva vozil in do njihove ponovne registracije, šteti za kršitev pogojev poziva in pogodbenih določil, kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožbene navedbe ne prepričajo o nasprotnem. Določbe poziva so jasne in razen že omenjene ne dopuščajo nobene izjeme: do odtujitve vozila ne sme priti prej kot po treh letih od prve registracije. Kar po eni strani preprečuje preprodajo vozil in po drugi strani možnost zlorabe, zlasti morebitnega izigravanja pogojev, ki jih mora izpolnjevati prejemnik pomoči za udeležbo v postopku poziva.

21. Izpodbijani (delni) odvzem pravice do pridobljenih sredstev je torej po presoji sodišča utemeljen že zaradi kršitve določb 4.f točke Javnega poziva, in to za obe obravnavani vozili. Zato sodišče pravilnosti izpodbijane odločitve, kolikor temelji na očitku kršitve določb prvega odstavka 4.a točke poziva in ki se nanaša na eno od obravnavanih dveh vozil (z oznako LJ048-TF), ni preizkušalo.

22. Že Javni poziv (in na podlagi poziva pogodba v 5. členu) pa vsebuje tudi določbo, po kateri ima tožena stranka pravico preverjati skladnost dokumentacije in izvedbe naložbe z določbami Javnega poziva in veljavnimi predpisi ter spoštovanje prepovedi odtujitve predmeta nepovratne finančne pomoči. Določeno je tudi, tako v pozivu kot v pogodbi, da je v primeru ugotovljene kršitve določb Javnega poziva, nenamenske porabe, kršitve predpisov ali pogodbenih določil prejemnik dolžan toženi stranki vrniti prejeta sredstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi za obdobje od prejema do vračila neupravičeno dobljene nepovratne finančne pomoči. Kar pomeni, da sta tako v Javnem pozivu kot v pogodbi izrecno predvidena tako nadzor kot tudi vračilo prejetih sredstev v primeru, če se ugotovi kršitev določb poziva, predpisov ali pogodbenih določil. 23. V konkretnem primeru se, kot že rečeno, ugotavlja kršitev prepovedi odtujitve naložbe in s tem kršitev pogoja iz točke 4.f Javnega poziva. Zato se tožeči stranki utemeljeno odvzame pravica do dodeljenih sredstev, kot to sledi iz 1. točke izreka. Izplačana pa so bila sredstva pomoči le za eno vozilo, kar pomeni, da je izrek izpodbijane odločbe pravilen tudi v dajatvenem delu, v katerem se tožeči stranki nalaga, da vrne izplačana sredstva pomoči v višini 7 500,00 EUR (t.j. za eno vozilo) skupaj z zamudnimi obrestmi. Opredelitev vozil v izreku je sicer pomanjkljiva, saj iz izreka ni razvidno, za kateri vozili (od skupno 50, za katere je bila dodeljena pravica do pomoči) gre oziroma na kateri konkretni vozili se odvzem pravice nanaša. Je pa to nedvoumno in tudi kot nesporno razvidno iz obrazložitve odločbe in zato pomanjkljivosti ni šteti za bistveno, t.j. takšno, ki bi imela vpliv na pravilnost in zakonitost odločbe. Sodišče zato tožbene ugovore, po katerih je izrek nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo, kot neutemeljene zavrača. 24. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene očitke o nejasni oziroma bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe. Kot je razvidno iz povzetka razlogov, odločba vsebuje tako dejansko kot pravno podlago za odločitev. Navedena in citirana je tudi pravna podlaga (146.h člen) za odvzem pravice do pridobljenih sredstev z odločbo in s tem po presoji sodišča v zadostni meri pojasnjeno, zakaj in na kateri podlagi je odločeno drugače oziroma v nasprotju z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči. Z ozirom na citirano zakonsko ureditev, s katero je izrecno predvidena izdaja odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev pomoči v primeru naštetih kršitev, pa ostajajo brez podlage tudi tožbeni očitki o kršitvi prepovedi dvakratnega odločanja v isti stvari in o kršitvi prepovedi spremembe v škodo tožeče stranke. Neutemeljene pa so tudi zahteve tožbe po uporabi ustavnih kavtel pri odločanju, saj pravica do nepovratne finančne pomoči, dodeljena z odločbo, ni absolutna premoženjska pravica, ki bi bila varovana z ustavo kot temeljna človekova pravica. Gre za zakonsko priznano upravičenje, ki je vezano na pogoje poziva. Zato se na prvem mestu presoja izpolnjevanje pogojev, ki jih vsebuje Javni poziv in se zato test sorazmernosti, kakršnega zahteva tožeča stranka v tožbi, upravičeno ni opravil. 25. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožebene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

27. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).