Jedro

Tretja oseba lahko vloži ugovor zoper izvršbo do konca izvršilnega postopka (člen 56/2 ZIP), kar pomeni do konca opravljanja izvršbe. Ta faza izvršbe se konca s prodajo zarubljene premičnine na javni dražbi. Takrat kupec originarno pridobi lastninsko pravico na kupljeni stvari (člen 87/3 ZIP), ne glede na to, ali je bil dolžnik lastnik prodane premičnine. Tretja oseba od tedaj dalje ne more več uveljavljati svoje lastninske pravice na predmetu izvršbe za preprečitev izvršbe.

Pri prodaji zarubljene premične stvari na javni dražbi v izvršilnem postopku (člen 84, 85, 87 ZIP) ne gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (člen 34/1 ZTLR), ampak za pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa (člen 20/2 ZTLR). Zgoraj navedene določbe ZIP o javni dražbi premičnin so sicer skope in pomanjkljive, vendar je bistvo dražbe, da postane kupec najboljši ponudnik. Nujno je torej, da sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno in razglasi, da je temu ponudniku stvar prodana. Ta razglasitev pomeni domik premičnine, analogno kot je to natančneje predpisano za prodajo nepremičnine na javni dražbi (člen 164 ZIP). Ta razglasitev je določba državnega organa v smislu člena 20/2 ZTLR in pomeni za kupca originarno pridobitev lastninske pravice (člen 87/3 ZIP). Čeprav je sicer predvidena takojšnja izročitev prodane premične stvari (člen 87/1 in 2 ZIP), ta za pridobitev lastninske pravice ni odločilna, v mnogih primerih pa tudi neizvedljiva. Morebitna neizročitev stvari dolžniku ali tretji osebi ne dovoljuje vlaganja novih ugovorov za preprečitev izvršbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v L. opr. št. V P ..... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp ....., je prvostopno sodišče s pravnomočnim sklepom o izvršbi, opr.

št. I I 92/95-11 z dne 5.6.1995 dovolilo izvršbo zoper dolžnico zaradi izterjave tolarske protivrednosti 6.300 DEM, zamudnih obresti, pravdnih stroškov in izvršilnih stroškov in sicer z rubežem sredstev na dolžničinih računih pri bankah in z rubežem dolžničinih premičnih stvari. V postopku je bil zarubljen osebni avto Ford Escort LJ .....

in na javni dražbi prodan D.I., ki je pri sodišču položil kupnino, dolžnica pa je po javni dražbi avto odtujila.

Po dne 5.1.1996 opravljeni javni dražbi sta dolžnica in tretji, to je B.P. vložila vsak svoj ugovor zoper sklep o izvršbi, prvostopno sodišče pa je s sklepom opr. št. I I ..... z dne 23.1.1996 ugovora dolžnice in tretje osebe B.P. zavrglo, predloga dolžnice in tretjega udeleženca B.P. za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe pa zavrnilo.

Dne 5.2.1996 je dolžnica poravnala celotno upnikovo terjatev, zaradi česar je upnik dne 29.3.1996 umaknil predlog za izvršbo. Prvostopno sodišče je s sklepom opr. št. I I ..... z dne 5.4.1996 izvršbo ustavilo.

Proti sklepu z dne 23.1.1996 se pritožujeta dolžnica N.P. in tretji udeleženec B.P. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev sklepa o zavrženju ugovorov in razveljavitev javne dražbe. V pritožbi navajata, da osebni avtomobil ni bil zarubljen dne 19.12.1995, temveč 20.12.1995, prometno dovoljenje pa se je glasilo na ime moža B.P., ki je tudi lastnik osebnega avtomobila. Na to je dolžnica izrecno opozorila ob sestavi cenilnega zapisnika in izvršilni organ izrecno opozorila, da je njen mož - udeleženec 80 % invalid in da je avto stvar, ki si jo je sam nabavil in ki jo nujno potrebuje za obiskovanje zdravnikov, torej gre za stvar, ki sploh ne more biti zarubljena. Sodišče pa je celo prodalo osebni avtomobil na javni dražbi, ne dolžnica in ne tretji udeleženec pa nista bila obveščena o prodaji na javni dražbi. S tem je bilo dolžnici onemogočeno, da bi svoj dolg prostovoljno poravnala. Sodišče pa tudi ni odločilo o predlogu za varščino, ki jo je izrecno predlagala.

Napačna je tudi odločitev v zvezi s tretjim udeležencem, ki je pravočasno vložil ugovor. Zakon namreč določa, da lahko tretji ugovarja vse do konca izvršilnega postopka. Sodišče zmotno meni, da je bil izvršilni postopek za nezakonito opravljeno javno dražbo končan. Predmet javne dražbe je bila namreč premičnina. Lastninska pravica na premičnini lahko nastane le z njeno izročitvijo. V konkretnem primeru pa do tradicije sploh ni prišlo. Dne 5.1.1996, ko je bila opravljena javna dražba, osebni avtomobil ni bil izročen izvršilnemu organu, saj se je dolžnica temu izrecno uprla, kupec po stvarnih pravilih zato na avtomobilu ni mogel pridobiti lastninske pravice. Izročeni mu tudi niso bili ključi avtomobila, zato ni nikoli pridobil lastninske pravice. Ker lastninska pravica na zdražitelja ni prešla, tudi izvršilni postopek še ni končan. Zato tudi ugovor ne more biti prepozen.

V odgovoru na pritožbo upnik navaja, da je bila na dan javne dražbe dne 5.1.1996 dolžnica pozvana s strani izvršitelja, naj plača dolg in je odgovorila, da dolga ne bo plačala ter trdila, da se je njen advokat zoper dražbo pritožil. Izvršitelj je to preveril preko telefona na sodišču, vendar pritožba ni bila vložena. Po opravljeni javni dražbi je hotel kupec odpeljati avto z vlečno službo, vendar mu je dolžnica onemogočila odvoz vozla tako, da je zaklenila vrtna vrata z verigo. Dolžničin poslovni partner je tudi grozil, da bo fizično obračunal s kupcem.

Dolžnica in tretja oseba B.P. se pritožujeta tudi proti sklepu z dne 5.4.1996 in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da še ni rešena njuna prva pritožba, zato je enostranski sklep o ustavitvi postopka nedopusten. Sodišče še ni odločilo o usodi avtomobila, katerega je predhodno nepravilno odvzelo pritožiteljema.

Prvostopno sodišče je z ustavitvijo postopka prehitelo pritožbeni postopek in je s tem bistveno kršilo pravila postopka. S smiselno interpretacijo določil ZPP (člen 193 ZPP) pa je ugotoviti, da je za umik potrebna privolitev toženca. O upnikovem umiku bi se morala izjasniti nasprotna stranka, pritožitelja pa sploh nista bila obveščena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitve prvostopnega sodišča v sklepu opr. št. I I 92/95-38 z dne 23.1.1996 so pravilne, razlogom tega sklepa pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Zavrženje dolžničinega ugovora z dne 8.1.1996 je pravilno že zato, ker je dolžnica ugovarjala zoper sklep o izvršbi, ki je že dne 13.9.1995 postal pravnomočen, nov ugovor pa ni bil ugovor iz člena 51 ZIP, ki ga je mogoče uveljavljati vse do konca izvršilnega postopka. Zato je odločitev o zavrženju dolžničinega ugovora materialnopravno pravilna.

Po členu 74 ZIP sme sodišče zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik. Odločilna je posest, ne pa lastninska pravica, tako da je povsem nepomembno, katero ime je na prometnem dovoljenju avtomobila, ki je v posesti dolžnika. Le tretja oseba, ki meni, da ima kakšno pravico na predmetu izvršbe, lahko s svojim ugovorom izvršbo prepreči (člen 56 ZIP). V obravnavanem primeru je to B.P., ki je ugovor vložil dne 11.1.1996. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je njegov ugovor vložen prepozno, po koncu izvršilnega postopka (člen 56/2 ZIP), zato ga je pravilno zavrglo. Tretji udeleženec B.P. v pritožbi temu oporeka, vendar je njegovo staliče zmotno, razlogi izpodbijanega sklepa pa povsem pravilni. Dne 5.1.1996 je bila namreč opravljena javna dražba premičnin, na kateri je bil zarubljeni osebni avto prodan najboljšemu ponudniku. Tedaj je bil za tretjo osebo konec izvršilnega postopka. Tretja oseba namreč lahko vloži ugovor zoper izvršbo do konca izvršilnega postopka (člen 56/2 ZIP), kar pomeni do konca opravljanja izvršbe. Ta faza izvršbe se konča s prodajo zarubljene premičnine na javni dražbi. Takrat kupec originarno pridobi lastninsko pravico na kupljeni stvari (člen 87/3 ZIP), ne glede na to, ali je bil dolžnik lastnik prodane premičnine. Zato tretja oseba od tedaj dalje ne more več uveljavljati svoje lastninske pravice na predmetu izvršbe, ki bi lahko preprečila izvršbo. Po končani dražbi vložen ugovor tretje osebe je torej prepozen in brezpredmeten, tako da nasprotne pritožbene trditve ne morejo biti upoštevne. V ta sklop spada tudi trditev o osebnem avtomobilu kot predmetu, ki naj bi bil kot invalidov pripomoček izvzet iz izvršbe.

Po opravljeni prodaji osebnega avtomobila, tudi tega ugovora tretje osebe, kot tudi nikakršnega drugega ni mogoče upoštevati.

Dolžnica in tretji udeleženec B.P. pa v pritožbi zatrjujeta, da izvršilni postopek niti ni končan, ker ni bilo izročitve avtomobila kupcu, lastninska pravica na premičnini pa lahko nastane le z njeno izročitvijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče zmotno in ne samo zato, ker se dolžnica sklicuje na lastno nedovoljeno dejanje, ko je po končani javni dražbi fizično preprečila, da bi kupec prevzel avtomobil v polno posest in ga odpeljal. Tretji osebi, ki je bil kot najboljši ponudnik razglašen za kupca, je izvršilni organ izročil prometno dovoljenje, kar pomeni simbolično izročitev, tako da je na podlagi določbe člena 34/2 ZTLR šteti izročitev avtomobila za opravljeno.

Ne glede na zgoraj navedeno pa pritožbeno sodišče poudarja, da za pridobitev lastninske pravice na avtomobilu izročitev ni odločilna (in je v mnogih primerih neizvedljiva). Pri prodaji zarubljene premične stvari na javni dražbi v izvršilnem postopku (člen 84, 85, 87 ZIP) ne gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (člen 34/1 ZTLR), ampak za pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa (člen 20/2 ZTLR). Zgoraj navedene določbe Zakona o izvršilnem postopku o javni dražbi premičnin so sicer skope in pomanjkljive, vendar je bistvo dražbe, da postane kupec najboljši ponudnik. Nujno je torej, da sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno in razglasi, da je temu ponudniku stvar prodana. Ta razglasitev pomeni domik premičnine, analogno kot je to natančneje predpisano za prodajo nepremičnin na javni dražbi (člen 164 ZIP). Ta razglasitev je odločba državnega organa v smislu člena 20/2 ZTLR in pomeni za kupca originarno pridobitev lastninske pravice (člen 87/3 ZIP). Čeprav je sicer predvidena takojšnja izročitev prodane premične stvari (člen 87/1 in 2 ZIP) pa ta za pridobitev lastninske pravice glede na zgoraj navedeno ni odločilna in morebitna neizročitev dolžniku ali tretji osebi ne dovoljuje vlaganja novih ugovorov za preprečitev izvršbe. Torej je tudi ta pritožbena trditev, češ da izvršilni postopek ni končan, napačna in je torej odločitev o zavrženju ugovora B.P. skladna z določbo člena 56/2 ZIP.

Prvostopno sodišče je določene navedbe dolžnice in udeleženca B.P. štelo kot predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, je pa ta predlog pravilno zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da nepravilnosti ni bilo. Pritožbeno sodišče dodaja, da po prodaji zarubljene stvari na javni dražbi, ko je tretji postal njen originalni lastnik, v izvršilnem postopku ni mogoče več zahtevati odprave nepravilnosti, saj je s tem izvršilni postopek končan, na prehod lastninske pravice na tretjega pa ni mogoče več vplivati. Ne glede na navedeno pa ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam o nepravilnostih, saj je bila dolžnica o javni dražbi obveščena, kajti opravljena je bila v njenih prostorih in v njeni prisotnosti. Zato ni bilo ovire, da bi svoj denarni dolg pred pričetkom javne dražbe ali kadarkoli v izvršilnem postopku poravnala. Brez vsakega pomena so tudi trditve o varščini (člen 33/1 ZIP), ki za obravnavano situacijo v zakonu ni predpisana.

Ker torej pritožbene trditve niso utemeljene in niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je bilo treba pritožbo dolžnice in B.P. zavrniti kot neutemeljeno in sklep z dne 23.1.1996 potrditi.

Pritožba dolžnice in B.P. proti sklepu o ustavitvi izvršbe z dne 5.4.1996 tudi ni utemeljena. Zmotno je sklicevanje pritožbe na analogno uporabo določb ZPP o vročitvi umika tožbe in nujni privolitvi toženca. V izvršilnem postopku se uporablja specialna določba člena 37 ZIP, v kateri je določeno, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Prvostopno sodišče je torej ravnalo povsem pravilno, ko je takoj po upnikovem umiku predloga postopek ustavilo.

Zatrjevana kršitev postopka torej ni podana, neutemeljeno pa je tudi prikazovanje pritožbe, češ da je sodišče z ustavitvijo prehitelo pritožbeni postopek v zvezi s prejšnjo pritožbo dolžnice in B.P. Ustavitev izvršilnega postopka na upnikov predlog je mogoča kadarkoli, ne vpliva pa tudi na obravnavanje pritožbe zoper predhodne sklepe. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v pritožbi z dne 24.4.1996 niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, zaradi česar jo je bilo treba zavrniti in tudi ta izpodbijani sklep potrditi (člen 380 tč. 2 ZPP v zvezi s členom 14 ZIP).