Jedro

Ker zagovornica dokaznega predloga ni (ustrezno) substancirala, je sodišče prve stopnje glede na pričakovano vsebino dokaza izvedbo le-tega utemeljeno zavrnilo in zaključilo, da izvedba tega dokaza ne bi dodatno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, temveč bi po nepotrebnem podaljševala postopek. Zagovornica bi morala v primeru, da je z izvedbo navedenega dokaza (poleg dejstev v zvezi s prisilno poravnavo družbe M. S., d. o. o.) želela dokazati kakšna druga dejstva, ta dejstva navesti (na predobravnavnem naroku) ob podaji dokaznega predloga.

Ni mogoče zaključiti, da bi bila izvedba predlaganega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč, dejstvo, ki naj bi se z navedenim dokazom dokazovalo (to je zmožnost plačila oškodovančeve terjatve v primeru, da bi dolžniki obsojencu oziroma njegovi družbi plačali njune terjatve), pa ni dokazano.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 22. 4. 2015 P. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu N. O. vrniti znesek 12.131,79 EUR. Oškodovancu N. O. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 12.131,79 EUR, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 9. 2015 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenski sankciji ter premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojencu v okviru posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, naložilo plačilo zneska 4.359,24 EUR, oškodovancu pa je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 4.359,24 EUR, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo; v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica pravočasno, dne 15. 2. 2016, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (teh kršitev zagovornica v zahtevi ne obrazlaga) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 24. 3. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da zagovornica pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca bi morala zagovornica pri uveljavljanju kršitev pravice do obrambe skladno z določbami ZKP izkazati, da sta kršitvi vplivali na zakonitost sodbe. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zaključku sodišč, da vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu St 2011/2010 ni potreben, saj so sklepi in druga pisanja, izdani v tem postopku, javno dostopni na spletni strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je sodišče na podlagi številnih izvedenih dokazov zaključilo, da se je obsojenec v času sklepanja pogodbe z oškodovancem zavedal slabega finančnega stanja, zato postavitev izvedenca finančne stroke za razjasnitev dejanskega stanja ni odločilna. Vrhovni državni tožilec še ocenjuje, da obramba ni utemeljila pravne relevantnosti navedenega dokaza, zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca zagovornica z navedbami, da je pri statusnem preoblikovanju samostojnega podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo podana kontinuiteta odgovornosti za obveznosti, da obsojenčeva obveznost za plačilo del ni nastopila zaradi razlogov na oškodovančevi strani in da obsojenec do dne 15. 2. 2012 ni prišel v zamudo, ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi z dne 4. 4. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornica navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za pridobitev in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu St 2011/2010 ter za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo obsojenčevo pravico do obrambe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Po navedbah zagovornice bi izvedba navedenih dokazov potrdila navedbe obrambe, da je obsojenčeva družba M. S., d. o. o. v času, ko je oškodovancu naročila izvedbo del, imela dovolj sredstev za plačilo oškodovančeve terjatve. Obramba bi z izvedbo navedenih dokazov prav tako dokazala, da obsojenec ni ravnal z goljufivim namenom, saj je v obsojenčevi družbi (zaradi prenehanja družb, s katerimi je obsojenec posloval) prišlo do nenadnega izpada dohodkov.

7. Vrhovno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu St 2011/2010, ki ga je sodišče vodilo v postopku prisilne poravnave družbe M. S., d. o. o., katere ustanovitelj in direktor je bil obsojenec, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

8. Po ustaljeni sodni praksi(1) mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

9. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 10. 12. 2014, na katerem je zagovornica skladno s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP (med drugim) predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi in vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu St 2011/2010, izhaja, da zagovornica ni utemeljila, katera od zatrjevanih dejstev bi se s predlaganim dokazom dokazovala. Ker zagovornica navedenega dokaznega predloga ni (ustrezno) substancirala, je sodišče prve stopnje glede na pričakovano vsebino dokaza izvedbo le-tega utemeljeno zavrnilo in zaključilo, da izvedba tega dokaza ne bi dodatno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, temveč bi po nepotrebnem podaljševala postopek, saj je postopek prisilne poravnave v zadostnem obsegu razviden iz izpiska sodnega in poslovnega registra (točka 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornica bi morala v primeru, da je z izvedbo navedenega dokaza (poleg dejstev v zvezi s prisilno poravnavo družbe M. S., d. o. o.) želela dokazati kakšna druga dejstva, ta dejstva navesti (na predobravnavnem naroku) ob podaji dokaznega predloga.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca finančne stroke in obrazložilo, da za odločitev o obtožbi ni relevantno, ali bi obsojenec oziroma obsojenčeva družba, v kolikor zaradi dolžnikov ne bi prišlo do izpada dohodkov v višini dveh milijonov evrov, oškodovancu lahko poplačal celotno terjatev (točka 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11. Po ustaljeni sodni praksi(2) mora sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih upoštevati naslednja merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; d) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in e) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč in če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo že dokazano ali brez pomena za zadevo.

12. Obsojenčeva zagovornica je tako na predobravnavnem naroku dne 10. 12. 2014 (list. št. 115 spisa) kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila z navedbami, da bi izvedenec finančne stroke ugotovil, ali bi obsojenec oziroma njegova družba, v kolikor zaradi dolžnikov ne bi prišlo do izpada dohodkov v višini dveh milijonov evrov, oškodovancu lahko poplačal celotno terjatev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obravnavani dokaz materialnopravno relevanten; navedeni dokaz bi namreč potrdil ali ovrgel obsojenčev zagovor, da bi v primeru plačila terjatev, ki jih je obsojenec kot samostojni podjetnik posameznik oziroma obsojenčeva družba imela do drugih družb, poplačal oškodovanca, saj ni imel namena, da opravljenih storitev ne bi plačal. Iz točke 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je obsojenec kot samostojni podjetnik posameznik M. P. S., s. p. že v letu 2009 soočal s slabim finančnim stanjem ter da je bil obsojenec ob sklenitvi pogodbe in tudi kasneje prezadolžen. Sodišče je nadalje zaključilo, da je imel obsojenec oziroma njegova družba v obdobju, v katerem je nastala obveznost do oškodovanca, visoke terjatve do večih dolžnikov (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Iz navedenega izhajata hkratna zaključka sodišča, da je bil obsojenec v obravnavanem obdobju prezadolžen in da je obsojenčeva družba imela visoke terjatve do drugih družb. Tako ni mogoče zaključiti, da bi bila izvedba predlaganega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč, dejstvo, ki naj bi se z navedenim dokazom dokazovalo (to je zmožnost plačila oškodovančeve terjatve v primeru, da bi dolžniki obsojencu oziroma njegovi družbi plačali njune terjatve), pa ni dokazano. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedene sodne prakse ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo obsojenčevo pravico do obrambe (tretja alineja 29. člena URS).

13. Ker obsojencu ni bilo omogočeno, da bi s predlaganim dokazom dokazal verodostojnost svojega zagovora, je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz tretje alineje 29. člena URS. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam zagovornice (strani 3 in 4 zahteve za varstvo zakonitosti), da je kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vplivala na zakonitost sodbe (ob ugotovitvi, da obsojenec ni ravnal z goljufivim namenom, bi moralo sodišče prve stopnje izreči oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP). Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo obsojencu ob pravilnih materialnopravnih zaključkih glede statusnega preoblikovanja podjetnika in postopka prisilne poravnave potrebno omogočiti učinkovito obrambo.

C.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz tretje alineje 29. člena URS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(1) Tako tudi sodba VSRS I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010. (2) Tako že sodba VSRS I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in številne druge.