Jedro

Listine, s katero je tožnik prosil lastnika delodajalca, da mu pošlje sklep o odpovedi, ker nima možnosti, da bi prihajal vsak dan na delo, in naj to stori čim prej, da bo imel tožnik čas za pritožbo, ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, na podlagi katere bi mu delovno razmerje zakonito prenehalo. Prav tako ni mogoče šteti, da bi tožena stranka na podlagi te listine lahko podala neobrazloženo ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2009 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 4. 2009 temveč je trajalo do 31. 8. 2009 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja kot delovno dobo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma od 24. 4. 2009 izplačati nadomestilo plače tako, kot če bi delal ter od nadomestila plačati prispevke in druge dajatve v skladu s predpisi, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v višini 1.101,48 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je za pravilno odločitev bistvena listina (priloga B1), ki jo tudi sodišče med izvedenimi dokazi imenuje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2009. Tožnik v tožbi, ki predstavlja začetek tega postopka, obstoj te listine zanika. Šele, ko je tožena stranka predmetno listino predložila k odgovoru na tožbo kot dokaz, je tožeča stranka tekom postopka obstoj te listine priznala, vendar je zatrjevala, da gre le za poziv toženi stranki, da mu pošlje sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pisne dokaze je po mnenju pritožbe potrebno brati in razlagati kot celoto, ne pa le del besedila, ki se izvzame iz konteksta. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Listino (priloga B1) je po mnenju pritožbe potrebno razlagati v celoti, ne pa kot je to storilo sodišče v četrtem odstavku na strani 4 sodbe, ko je obrazložilo zgolj stavka, izvzeta iz celotnega konteksta (da je tožnik prosil direktorja tožene stranke, da mu pošlje sklep o odpovedi na naslov prebivališča in da ga prosi, da to stori takoj, da namerno ne zavlačuje, da bi imel čas za pritožbo). Pri tem je sodišče izpustilo zelo pomemben stavek (nimam možnosti, da bi prihajal v firmo vsak dan). Samo listino je tožena stranka povsem jasno in pravilno razumela kot tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi saj iz vsebine jasno izhaja, da tožnik prosi direktorja, da mu pošlje sklep o odpovedi, ker nima možnosti vsak dan prihajati v firmo. Delovno razmerje je pogojeno z rednim, dnevnim prihajanjem na delo in ker tožnik tega očitno ni mogel, je podal odpoved. In ravno to dejstvo, podana odpoved s strani delavca – tožnika, je razlog za prenehanje delovnega razmerja, kar jasno izhaja tudi iz sklepa toženca (priloga A3). Delovno razmerje je tožniku prenehalo zaradi njegove odpovedi, ker gre za jasno, lastnoročno zapisano in podpisano voljo tožnika po prenehanju delovnega razmerja na podlagi 81. člena ZDR. Prav tako sodišče zmotno zaključuje, da je tožnik ves čas pozival toženo stranko, da naj mu predloži pisno in obrazloženo odpoved, pri tem se pa sklicuje na dopis tožnikovega pooblaščenca z dne 23. 4. 2009 (A8). Potrebno je upoštevati, da je tožnik svojo odpoved poslal pred dopisom tožnikovega odvetnika, le-ta pa je bil poslan pred izdajo sklepa tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sodbo oprlo na 83. člen ZDR, saj ni šlo za odpoved pogodbe s strani delodajalca iz krivdnih razlogov, temveč za odpoved po lastni, v pisni obliki izraženi volji delavca in bi tako sodbo moralo opreti na 81. člen ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 283/2009 z dne 19. 1. 2010 tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 383/2010 z dne 9. 9. 2010 pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku.

Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 19. 8. 2008, za delovno mesto ključavničar v proizvodnji „za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009“. Tožena stranka pa je tožniku na to dne 23. 4. 2009 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 23. 4. 2009. V obrazložitvi je tožena stranka zapisala, da sklep izdaja na podlagi pisnega zahtevka tožnika za odpoved delovnega razmerja, ki ga je prejela po pošti dne 23. 4. 2009. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo listino (priloga B1) in je ni razlagalo v celoti, temveč je iz konteksta izvzelo le dva stavka in pri tem izpustilo zelo pomemben stavek, ko je tožnik zapisal, da nima možnosti, da bi prihajal v firmo vsak dan ter da iz vsebine listine jasno izhaja, da je tožnik prosil direktorja tožene stranke, da mu pošlje sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz prevoda listine (priloga B1) izhaja, da je tožnik prosil M.M., lastnika firme C. d.o.o., da mu pošlje sklep o odpovedi, na naslov prebivališča, ker nima možnosti, da bi prihajal v firmo vsak dan ter prosi, da to stori takoj, da namerno ne zavlačuje, da bi tožnik imel čas za pritožbo. Navedena listina ne izkazuje, da je tožnik z njo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009. Prav tako iz dopisa, ki ga je toženi stranki posredoval pooblaščenec tožnika dne 23. 4. 2009, jasno izhaja, da je pooblaščenec toženo stranko opozoril, da je tožena stranka v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžna tožnika pozvati na delo, mu omogočiti dostop do njegovega delovnega mesta in mu zagotoviti delo ter upoštevati vse njegove pravice, ki izhajajo iz veljavne zakonodaje ter pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2009. Hkrati je toženo stranko opozoril, da ustna odpoved in neobrazložena odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožniku tožena stranka, ni v skladu s 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), po katerem mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi pisna, z navedbo in obrazložitvijo odpovednega razloga.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel namena odpovedati pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2008, temveč je od tožene stranke zahteval, da mu glede na ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči pisno odpoved, da se bo lahko pritožil. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je tožnik svoj dopis (priloga B1) poslal pred dopisom tožnikovega odvetnika, le-ta pa je poslal dopis pred izdajo sklepa tožene stranke, kar kaže na to, da je bila tožena stranka glede na dopis odvetnika tožnika opozorjena, da tožnik zahteva vrnitev nazaj na delo in zagotovitev dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in da je ustna ter neobrazložena odpoved, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita in v nasprotju z določbami ZDR. Glede na navedeno se tožena stranka ne more sklicevati, da je bila v zmoti glede dopisa tožnika.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 77. člena ZDR, ki določa, da lahko preneha pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje do 31. 8. 2009 in glede na dejstvo, da mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 23. 4. 2009, na podlagi sklepa tožene stranke z dne 23. 4. 2009, navedeno pomeni, da mu ni prenehalo s potekom časa. V drugem odstavku 77. člena ZDR je določeno, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, lahko preneha, če se pred potekom časa o tem sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami tega zakona. Pogodbeni stranki pisnega sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nista podpisali, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da so nastopili drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).