Jedro

Objektivni zastaralni rok ni začel teči šele z dnem, ko je bil tožnik seznanjen, da je zdravljenje njegove poškodbe končano, ampak na dan, ko se je tožnik poškodoval pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih. Ker je tožnik odškodninsko tožbo vložil več kot pet let od tega dne dalje, je njegov tožbeni zahtevek zaradi zastaranja neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za utrpelo nematerialno škodo v znesku 12.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in da mu je dolžna povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S posebnim sklepom je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.047,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnik in sicer iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja, pri čemer je protispisno navedlo, da je med strankama nesporno, da se je zdravljenje končalo 28. 2. 2006. V to namreč tožnik nikoli ni privolil, skliceval se je na pribavljeno in sodišču predloženo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke S.T. dr. med. spec., ki je na strani 6 izvedenskega mnenja zapisal, da je pri oškodovancu zdravljenje predmetne poškodbe trajalo od 26. 8. 2005 pa do 2. 4. 2010, iz česar izhaja, da bi terjatev kot civilna obligacija mogla zastarati po vložitvi tožbe in ne 28. 2. 2011, kot to zatrjuje sodišče. Sodišče si je tako v nasprotju z določilom 243. člena ZPP neupravičeno prilastilo upravičenje za ugotovitev oziroma razjasnitev dejstva o končanem zdravljenju, kar je vprašanje, na katerega lahko odgovori izključno le strokovnjak medicinske stroke iz razloga, ker s temi znanji sodišče ne razpolaga. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep o priznanju stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka in navaja, da je bila zoper zavrnilno sodbo vložena dne 6. 12. 2011 pravočasna in dopustna pritožba, o kateri pritožbeno sodišče še ni odločalo, zato je izdajo sklepa o stroških postopka šteti v nasprotju z določili 163. člena ZPP, saj bi dopustnost pravnomočnosti izpodbijanega sklepa hkrati pomenilo plačilno obveznost tožnika ne glede na končni uspeh v predmetnem postopku, torej v nasprotju z določilom 154. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper sodbo in sklep ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo sojenje, procesne stroške pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik se je dne 25. 8. 2005 kot delavec pri pravni prednici tožene stranke poškodoval pri opravljanju rednega dela čiščenja v klavnici v G.. Pri sestopanju z lestve je utrpel poškodbo desnega stopala (zlom navikularne kosti na desni nogi). Dne 3. 6. 2011 je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi poteka objektivnega petletnega roka.

Glede na podani ugovor tožene stranke o poteku objektivnega petletnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je petletni zastaralni rok potekel dne 28. 2. 2011, pri čemer je petletni rok štelo od dneva končanja zdravljenja tožnika (28. 2. 2006) in zaključilo, da je odškodninska terjatev zastarala, ker je bila tožba vložena dne 11. 7. 2011 (pravilno dne 3. 6. 2011), vendar navedena zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

V skladu s 352. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 352. člena OZ). Obe okoliščini sta vezani na vednost oškodovanca, torej na njegovo subjektivno sfero, kar pa lahko tudi predstavlja pravno nesprejemljivo odmaknitev začetka teka zastaralnega roka. Zato OZ v 2. odstavku 352. člena določa, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Taka ureditev upošteva interese obeh strank, oškodovančeve z določitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitve začetka teka zastaralnega roka z nastankom škode (ta čas ni vedno enak času samega škodnega dogodka) in ne s samim škodnim dejanjem, interese odgovorne osebe pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev z začetka teka zastaralnega roka. Res se sicer lahko zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oziroma objektivnega roka zastara, še preden začne teči relativni oziroma subjektivni rok, vendar so to zakonodajno ureditev narekovali že opisani razlogi varnosti pravnega prometa.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da so bili razlogi sodišča prve stopnje, da je začel objektivni (absolutni) zastaralni rok teči šele z dnem, ko je bil tožnik seznanjen, da je zdravljenje končano (28. 2. 2006), materialnopravno zmotni, saj so v nasprotju z 2. odstavkom 352. člena OZ in pomenijo tudi izničenje instituta zastaranja. Pritožbeno sodišče opozarja na vsebino navedene zakonske določbe, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. V obravnavani zadevi je škoda nastala dne 25. 8. 2005, ko se je tožnik poškodoval pri delu pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih. Zato bi tožnik moral tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka, ki je začel teči s samim nastankom škode, torej najkasneje do 25. 8. 2010, vložil pa jo je dne 3. 6. 2011. Tožnik se s pritožbo ukvarja le z vprašanjem, kdaj je bilo dejansko njegovo zdravljenje končano (2. 4. 2010 kot zatrjuje tožnik), vendar glede na zgoraj obrazloženo, ne glede na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka od dneva nastanka škode, zato navedene pritožbene navedbe niso pravno pomembne.

Sodišče prve stopnje je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, v katerem je prečitalo in vpogledalo vse dokazne listine, nato pa sklenilo, da „bo odločalo o tem, ali je zahtevek tožnika zastaran ali ne“ in strankam izdalo izvod zapisnika. Ko je tožena stranka prejela sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, o stroških postopka tožene stranke pa ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni (6. točka obrazložitve sodbe), je tožena stranka, po tem, ko je na naroku sprejelo sklep, da bo odločalo o tem, ali je zahtevek zastaran ali ne, ne pa tudi o tem, da je glavna obravnava končana, na podlagi določbe 7. odstavka 163. člena ZPP priglasilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.047,00 EUR, kar obsega nagrado za postopek (443,30 EUR), nagrado za narok (409,20 EUR), 20,00 EUR materialnih stroškov in 20 % DDV.

Tožnik izpodbija sklep o stroških postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbi 1. odstavka 291. člena ZPP, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana in se nato senat umakne na posvetovanje in glasovanje, da izda odločbo. Sodišče prve stopnje je kršilo navedeno določbo, saj sodnik ni naznanil, da je glavna obravnava končana. Zato tudi tožena stranka ni mogla priglasiti stroškov postopka, to je lahko storila šele ob prejemu sodbe, saj je bila šele tedaj seznanjena, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek zaključilo in da je glavna obravnava končana. Kršitev navedene določbe pravdnega postopka je podana, vendar navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep kot neutemeljen zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).