14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 443/2003 z dne 9. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožniku (v pravdnem postopku tožeči stranki) v ponovnem sojenju prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi, in zakonske zamudne obresti. Višje sodišče je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo, zakonske zamudne obresti pa priznalo od dneva izdaje druge sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je pritožnikovi reviziji delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo, zakonske zamudne obresti pa priznalo od dneva izdaje prve sodbe sodišča prve stopnje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo, ki jo vlaga zoper zavrnilni del sodbe Vrhovnega sodišča, izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati zakonske zamudne obresti tudi za obdobje od izteka 14-dnevnega roka iz 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) do dneva, ko je prvostopenjsko sodišče prvič odločilo v tej zadevi. Zatrjuje kršitve 14., 22., 23., 25. in 125. člena Ustave. Pritožnik v ustavni pritožbi opisuje zakonsko ureditev, povzema načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 2. 2002[1] in analizira sodno prakso glede teka zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da sodišče oškodovancem v nasprotju z veljavno zakonsko ureditvijo ne zagotavlja enakega pravnega varstva za materialno in nematerialno škodo. Vrhovno sodišče naj ne bi navedlo razlogov za svojo odločitev. Enak očitek naslavlja tudi na Višje sodišče. Trdi, da "prazna sodba" ne pomeni, da je bila stranki zagotovljena pravica do sodnega varstva. Odločitvi očita tudi pristranskost v korist državnih zavarovalnic. Stališče, da tudi Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa, zaradi česar priznavanje zamudnih obresti za posamezne primere pred letom 2002 ni mogoče, se pritožniku zdi sporno tudi z vidika neodvisnosti sodnikov. Pritožnik je ustavno pritožbo dopolnil z vlogo z dne 30. 1. 2006.

B.

3.Po drugi alineji drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve Ustavnega sodišča ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če (domnevna) kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba omenjena pogoja.

4.Od odločitve v zadevi ni pričakovati rešitve tako pomembnega pravnega vprašanja, da bi to upravičevalo vsebinsko presojo Ustavnega sodišča v postopku te ustavne pritožbe. Upoštevati je namreč treba, da po načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 25. 6. 2002 pravno stališče o teku zamudnih obresti glede odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ne pride več v poštev za čas po 1. 1. 2002. Po sedaj uveljavljenem stališču sodne prakse je oškodovanec za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje upravičen do obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Iz navedenega izhaja, da pravna problematika, na katero opozarja pritožnik, objektivno izgublja na pomenu, saj pravno stališče, ki mu pritožnik nasprotuje, pride v poštev le še za odločitev o zamudnih obrestih od obravnavanih terjatev za čas pred 1. 1. 2002. Zato je že iz tega razloga mogoče oceniti, da ne gre za tako pomembno pravno vprašanje, da bi se o njem moralo izrekati Ustavno sodišče in s tem za ravnanja v bodoče usmeriti prakso sodišč v pravdnem postopku.

5.Zadeva tudi subjektivno za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi zadevo poleg dveh sodišč v pravdnem postopku moralo presojati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predvsem je treba upoštevati, da gre pri obrestih le za stransko terjatev, ki je za pritožnika sporna le za relativno kratko časovno obdobje v primerjavi s celotnim obdobjem, za katerega so mu bile prisojene zamudne obresti.

6.Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS

predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Objavljeno v Pravna mnenja št. 1/02, str. 11.