Jedro

1.Dolžnikov komentar, uokvirjen skupaj z izrekoma prvostopenjske in drugostopenjske sodbe predstavlja sporočilo bralcu,da sta sodbi sporni, čeprav je bil namen objave, kot jo je sodišče naložilo dolžniku, ta, da se seznani ljudi o neresničnosti toženčevih izjav o tožniku oziroma, da je toženec tožnika neutemeljeno žaljivo obdolžil. 2.V tej fazi postopka ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov s tem, da bi se njegov nedenarni zahtevek spremenil v nedogled trajajočo denarno obveznost. Upnik je namreč predlagal izterjavo sodnih penalov za prvih dvajset dni po poteku dodatno določenega roka za izpolnitev nedenarne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan zaradi izterjave sodnih penalov, ki so bili določeni za primer, da dolžnik ne bi izpolnil s sodbo naložene nedenarne obveznosti do upnika - objavil dveh sodb v časopisu D. Sočasno je zavrnilo tudi dolžnikov predlog za odlog izvršbe in odločilo še, da je dolžan dolžnik upniku povrniti 100.900,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. V pritožbi najprej povzema potek spora z upnikom vse do faze, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi zaradi izterjave s pravnomočnim sklepom določenih sodnih penalov. Poudarja, da je obveznost, ki mu jo je nalagala pravnomočna sodna odločba, izpolnil dne 30.09.2003, s tem da je v časopisu D. tega dne na svoje stroške objavil sodbi, ki sta mu nalagali plačilo odškodnine N.Ž. zaradi razžalitve dobrega imena in časti. S tem je izpolnil svojo obveznost, zato ni bilo nobenega razloga za izterjavo sodnih penalov, ki so mu bili določeni za primer, da sodbi ne bi objavil. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje in višjega sodišča v sklepu z dne 05.01.2005, da je komentar, ki ga je objavljenima sodbama dodal, dal objavi drugačen smisel in težo. V tem komentarju je bralce le seznanil, da mu je bila naložena obveznost objaviti sodni odločbi in podal svoje nestrinjanje s takšno zavezo. Ta tekst pa ni bil sestavni del objavljenih odločb, saj je bil objavljen z drugačnimi črkami. Objava dodatka predstavlja po mnenju pritožnika zgolj uresničevanje njegove pravice do svobodnega izražanja. Z njim naj bi namreč zgolj opozoril na očitno nevzdržnost obeh sodb, ni pa se norčeval niti iz sodišča niti iz upnika in tudi nobenega ni žalil. Druga pomanjkljivost pri objavi, ki mu jo je očital upnik, naj bi bila v tem, da je njegov priimek iz Ž. spremenil v Žb.. To pa je, kot navaja dolžnik v pritožbi, zakrivila redakcija D., ki upnikovega priimka ni zapisala pravilno. Ne strinja se tudi s stališčem v prej omenjeni odločbi Višjega sodišča v Kopru, da je mogoče v tej zadevi analogno uporabiti 28.čl. Zakona o medijih. Ta zakon zavezuje le medije, ne pa državljanov. V konkretnem primeru redakcija D. dolžnikovega zapisa ni zavrnila, niti ga ni opozorila na morebitno nedopustnost ali nasprotovanje določilom zakona. V nadaljevanju pritožbe navaja, da je terjatev iz naslova sodnih penalov pogojna in akcesorna. Nastane le, če dolžnik v dodatnem roku ne izpolni svoje primarne nedenarne obveznosti. Za pogojne terjatve pa Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da je potrebno nastop pogoja dokazovati s pravnomočno odločbo, če upnik tega ne dokaže z javno ali po zakonu overjeno listino. Tega upnik v obravnavani zadevi ni storil. Vprašanje izpolnitve ali neizpolnitve nedenarne obveznosti je dejansko vprašanje, o katerem se ne odloča v izvršbi. Sodišče je vezano le na izvršilni naslov, v katerem je ugotovljen obstoj upnikove terjatve. V obravnavanem primeru je izdalo sklep o izvršbi na podlagi sklepa o določitvi sodnih penalov, ta pa nima lastnosti izvršilnega naslova. Izvršilni naslov lahko predstavlja le izvršljiva sodna odločba. Da je potrebno upravičenost upnika do sodnih penalov ugotavljati v kontradiktornem postopku, piše tudi dr. A.B. v članku v Pravni praksi št. 11/2004. S tem, ko je sodišče na podlagi sklepa o penalih dovolilo izvršbo, je po mnenju pritožnika močno prekoračilo svoje pristojnosti. Poleg tega dolžnik opozarja na dejstvo, da o vloženem predlogu za izvršbo sodnih penalov ni bil obveščen, temveč je za postopek izvedel šele 08.06.2004, ko je prejel sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče upniku izvršilni predlog zavrnilo. S tem mu ni bila dana možnost dokazovanja, da je svojo nedenarno terjatev izpolnil v dovoljenem dodatnem roku. Dolžnik ugovarja tudi sami višini sodnih penalov. Opozarja, da sodišče ni obrazložilo, po katerih kriterijih se je ravnalo pri določitvi sodnih penalov v znesku 250.000,00 SIT na dan. Ker sodni penali niso nadomestek izvršbe, bi bilo v nasprotju s pravno varovanim interesom upnika, če bi z uporabo instituta penalov prišlo do spremembe njegovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost. Sodnim penalom sorodni institut je zakonodajalec uredil v 226.čl. ZIZ, pri čemer je denarno kazen omejil po višini na 1.000.000,00 SIT. Kot kriterij pri odmerjanju denarne kazni pa je določil pomen dejanja, ki bi ga moral dolžnik opraviti in druge okoliščine primera. V obeh primerih pa se zasleduje interes upnika, doseči izpolnitev nedenarne obveznosti. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.05.2005 je bila dolžniku naložena objava sodbe in plačilo odškodnine v višini 500.000,00 SIT zaradi kršitve upnikove osebnostne pravice, zato bi moralo sodišče pri naložitvi plačila sodnih penalov upoštevati višino tako določene odškodnine, česar pa v konkretnem primeru ni storilo. Celotni sodni penali znašajo 10-krat več kot v sodbi določena odškodnina, kar kaže na popolno nesorazmerje. Poleg tega upniku z neobjavo sodb ne bi nastala škoda. Vse kaže na upnikov namen zlorabe instituta sodnih penalov za pridobitev premoženjske koristi na dolžnikov račun.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se je že v svojem sklepu z dne 05.01.2005 opredelilo glede vprašanja, ali objava sodb v časopisu Delo 30.09.2003 predstavlja (pravilno)izpolnitev obveznosti, ki je bila dolžniku naložena s pravnomočno sodno odločbo in pri zavzetem stališču ostaja. Dolžnikov komentar, uokvirjen skupaj z izrekoma prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, namreč predstavlja sporočilo bralcu,da sta sodbi sporni, čeprav je bil namen objave, kot jo je sodišče naložilo dolžniku, ta, da se seznani ljudi o neresničnosti toženčevih izjav o tožniku oziroma, da je toženec tožnika neutemeljeno žaljivo obdolžil. Dejstvo, da je v uvodnem besedilu objavljene sodbe upnikov priimek napisan tako, da so bile črke v priimku zamenjane, ni bilo odločilna za presojo, ali je bila dolžnikova izpolnitev pravilna ali ne, zato tudi ni pomembno, ali je napako zagrešila redakcija časopisa, ali je dal napačne podatke dolžnik.

Odločitev pritožbenega sodišča tudi ni oprta na 28.čl. Zakona o medijih, v katerem je določeno, da medij ne sme hkrati z odgovorom na informacijo oziroma popravkom informacije objaviti komentarja tega odgovora oziroma popravka. Pritožbeno sodišče se je v prejšnji odločbi na to določilo sklicevalo zgolj kot na dodaten argument, da se pri objavi, namenjeni v informativne namene, ne sme izražati tudi mnenja prizadetega.

Za pritožnika ni sporno, da v roku, ki mu je bil določen s pravnomočno sodno odločbo Okrajnega sodišča v K. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, odločb v časopisu ni objavil. Upnik je zato v sodnem postopku zahteval določitev sodnih penalov v višini 500.000,00 SIT za vsak dan zamude, temu pa je Okrajno sodišče v N. v postopku pod opr.št. In 54/2003 ugodilo delno, in sicer tako, da je dolžniku dovolilo dodaten 15-dnevni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti in mu izreklo za primer neizpolnitve sodne penale v višini 250.000,00 SIT za vsak dan zamude. Ta sklep je postal pravnomočen, ker se dolžnik proti njemu ni pritožil. V zadevi In 03/00054 je torej sodišče odločalo o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, v tem izvršilnem postopku pa v skladu z 2.odst. 212.čl. ZIZ o upnikovem predlogu, naj se sklep o penalih realizira. Zato ne drži, da sklep o določitvi sodnih penalov ni bil primeren izvršilni naslov in da sodišče ni ugotovilo denarne terjatve, ki je predmet izvršbe. Sodni penali so bili določeni za vsak dan zamude in upnik jih izterjuje od 03.10.2003, ko je potekel dodatni 15-dnevni rok za izpolnitev dolžnikove obveznosti, pa do dneva vložitve predloga za izvršbo, torej za 20 dni skupaj 5.000.000,00 SIT. Okoliščina, da dolžnik ni bil seznanjen z vloženim predlogom za izvršbo vse dokler ni prejel prvega sklepa sodišča, s katerim je bil upnikov izvršilni predlog zavrnjen, ni imela prav nobenega vpliva na pravilnost odločbe, sklepi, s katerimi sodišče zavrne predlog strank se po 2.odst. 330.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ drugi stranki ne vročijo. Sicer pa je bilo v nadaljevanju postopka zagotovljeno dolžniku kontradiktorno obravnavanje zadeve, saj je v ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi imel možnost dokazovanja, da je svojo nedenarno obveznost izpolnil. Vprašanje izpolnitve je sodišče pravilno obravnavalo v izvršilnem postopku kot opozicijski ugovor (8. tč. 55. čl. ZIZ), ki ga je prav tako pravilno zavrnilo zaradi njegove neutemeljenosti (3. odst. 58. čl. ZIZ).

V višino sodnih penalov se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne mora več spuščati, saj je postal sklep, kot je bilo to že obrazloženo, pravnomočen in izvršba v tej zadevi dovoljena na podlagi pravnomočno določene denarne obveznosti. Dolžnik sicer načeloma pravilno opozarja na nevarnost, da z uporabo instituta penalov pride lahko do spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost, vendar ne drži, da je do tega prišlo tudi v tem primeru. To pritožbeno sodišče je obravnavalo že več pritožb v izvršilnih zadevah zaradi izterjave sodnih penalov in predloge za izvršbo zavrnilo kljub temu, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti ni izpolnil. Šlo je za primere, ko je bila dolžnikom naložena izpolnitev nadomestnih dejanj z odločbo, izdano v motenjskem sporu, ko je že potekel 30-dnevni rok, v katerem je imel upnik pravico predlagati v izvršilnem postopku izvršitev obveznosti in ko je očitno nastalo pretirano nesorazmerje med višino sodnih penalov in obveznostjo, v izpolnitev katere se je skušalo dolžnika s sodnimi penali prisiliti (II Cp 86/2004, II Cp 202/2003). Izterjava sodnih penalov v prvem mesecu zamude z izpolnitvijo ni bila sporna, pač pa nadaljnji zahtevki po poteku enega oziroma dveh let po določitvi sodnih penalov. V obravnavanem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča upniku v tej fazi postopka ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov s tem, da bi se njegov nedenarni zahtevek spremenil v nedogled trajajočo denarno obveznost. Upnik je namreč predlagal izterjavo sodnih penalov za prvih dvajset dni po poteku dodatno določenega roka za izpolnitev nedenarne obveznosti, predmet izterjave pa so penali v skupni višini 5.000.000,00 SIT. Glede primerjave z denarno kaznijo iz 226.čl. ZIZ, ki jo je mogoče izreči fizični osebi, da se doseže izpolnitev nenadomestne obveznosti, na katero opozarja pritožnik, pa ga velja opozoriti, da je spregledal 4.odst. 226.čl. ZIZ, po katerem se denarne kazni izrekajo vse dokler njihov seštevek ne doseže 10-kratnega zneska, torej največ 10.000.000,00 SIT, zato ta primerjava ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).