Jedro

Preživninsko breme je glede na tožničine višje mesečne dohodke, ki so najmanj za tretjino višji od toženčevih, ustrezno razporejeno tako, da je toženec dolžan pokriti 40%, tožnica pa 60%.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v stroškovni odločitvi (5. točki izreka) tako, da je toženec dolžan povrniti tožnici 633,39 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se mld. sin pravdnih strank A. A. dodeli v varstvo in vzgojo tožnici (1. točka izreka). Toženca je obvezalo na plačilo preživnine v mesečnem znesku 15,00 EUR od 1. 7. 2013 dalje do izdaje sodbe, od izdaje sodbe dalje pa na plačilo preživnine v mesečnem znesku 185,00 EUR (2. točka izreka). Določilo je tudi stike toženca z mld. A. med tednom in v času počitnic ter praznikov (3. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper 3., 4. in 5. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da preživninsko obveznost toženca določi na 240,00 EUR, stike pa določi tako, da jih bo moč izvrševati. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev.

Sodišče pri ugotavljanju potrebnih stroškov otroka in prispevka očeta h kritju teh stroškov ni uporabilo kriterijev določenih v 129 in 129 a. členu ZZZDR, niti ni uporabilo vrednostnih kriterijev, ki je izoblikovala sodna praksa, zato sodbe v tem delu ni mogoče preiskusiti. Pri uporabi matematičnega izračuna stroškov ni uporabilo podatkov tako, kot so izkazani v spisu, ampak je listinsko izkazana dejstva zaokroževalo navzdol na škodo tožnice, prav tako je zmotno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki. Dejansko stanje potrebnih stroškov za preživljanje A. in premoženjsko stanje očeta je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo zato, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s pribavo toženčevih dohodninskih odločb. V času vložitve tožbe je toženec prejemal 1.000,00 EUR plače, kot je sam navedel v odgovoru na tožbo, od julija 2013 pa je zaposlen na M. za nekaj nižjo plačo, sodišče pa je to nižjo plačo upoštevalo tudi v obdobju od vložitve tožbe do julija 2013. Iz odločbe za otroški dodatek je razvidno, da se navedbe toženca in njegovi uradno prijavljeni podatki razlikujejo. Njegovi mesečni dohodki so znašali 1.019,92 EUR mesečno in ne 850,00 EUR, kot je zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje. Njegove dohodke je sodišče nekritično zaokrožilo navzdol, medtem ko je dohodke tožnice kritično zaokrožilo navzgor na 1.500,00 EUR, čeprav iz podatkov izhaja, da je tožnica prejemala v povprečju manj kot 1.470,00 EUR plače mesečno. Poleg tega sodišče prve stopnje pri presoji zmožnosti toženca ni upoštevalo, da ima prazno stanovanje, s katerim lahko zasluži mesečno najemnino od 300,00 EUR do 330,00 EUR mesečno. Da ima toženec dejansko večje dohodke kot samo plačo, pa izkazuje že dejstvo, da odplačuje 330,00 EUR posojila mesečno. Poleg tega pri porazdelitvi preživninskega bremena ni v zadosti meri ovrednotilo nedenarnega prispevka tožnice k varstvu in vzgoji mld. A., kar bi terjalo določitev preživnine v višini 240,00 EUR.

Glede stroškov A. je sodišče zmotno upoštevalo, da strošek vrtca znaša 250,00 EUR. Moralo bi upoštevati, da je vrtec od julija 2013 znašal 261,67 EUR. Tožnica je izkazala, da so stroški za preživljanje A. od oktobra 2011 do julija 2013 znašali 600,00 EUR mesečno, od julija 2013 pa so bili še višji. Nerazumljivo je tudi znižanje stroškov razvedrila in oddiha iz 55,00 EUR na 35,00 EUR mesečno.

Tožnica sodbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na določitev stikov. Za tožnico je med tednom sporen zlasti dodatno določen stik v ponedeljek, saj toženec stikov med delovniki ne realizira v celoti in na ta način moti otrokov ritem kontinuiranih stikov. Stiki glede dopusta in praznikov pa sploh niso izvršljivi, ker so nerazumljivi in dopuščajo različne razlage.

Prav tako se tožnica ne strinja s stroškovno odločitvijo. Meni, da bi moralo sodišče stroške izvedenca porazdeliti med obe pravdni stranki, ne pa zgolj v breme matere, ki je predlagala dokaz z izvedencem.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega in telesnega razvoja otroka. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje kriterijev, določenih v navedenih zakonskih določilih ni uporabilo, zaradi česar preiskus izpodbijane sodbe ni mogoč, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedene kriterije povsem pravilno uporabilo, razlogi sodbe pa so jasni, popolni in razumljivi, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so potrebe mld. A., roj. ... 2011, v obdobju od vložitve tožbe do julija 2013 (do njegovega drugega leta starosti) znašale 500,00 EUR mesečno, od julija 2013 dalje pa 530 EUR mesečno. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje potrebe mld. A. pravilno in realno ocenilo, zato pritožba v delu, kjer izpodbija dejansko stanje v zvezi z višino potreb mld. A., ni utemeljena. Pri ugotavljanju potreb otroka gre namreč za približno oceno otrokovih mesečnih potreb, ne pa za matematičen izračun, za kar se zavzema pritožba. Posledično tudi pritožbeni očitek, ki izpodbija višino posameznih priznanih stroškov, in sicer razvedrila in oddiha v znesku 35 EUR mesečno namesto 55,00 EUR mesečno, ni utemeljen, prav tako ne pritožbeni očitek, da je bil strošek vrtca za 11,00 EUR (250,00 namesto 261,67 EUR) mesečno prenizko odmerjen.

7. Preživninske zmožnosti zavezancev je sodišče prve stopnje ugotavljalo v dveh obdobjih, in sicer v prvem obdobju od vložitve tožbe do julija 2013, in v obdobju od julija 2013 dalje, ko se je tožencu rodil drug otrok. Ugotovilo je, da je tožnica prejemala porodniško nadomestilo v znesku 1.795,03 EUR, kasneje pa plačo v znesku približno 1.500,00 EUR mesečno, pri čemer je tožnica tudi lastnica hiše, v kateri živi. Toženec pa je prejemal plačo v višini približno 850,00 EUR mesečno ter je lastnik stanovanja (38m2), za katerega odplačuje kredit. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je toženec v odgovoru na tožbo navajal, da prejema plačo v višini približno 1.000,00 EUR, ki se mu je šele kasneje znižala, česar sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, prav tako ni upoštevalo, da ima toženec možnost oddajanja stanovanja za mesečno najemnino v višini 330,00 EUR, zaradi česar so njegove preživninske zmožnosti boljše od ugotovljenih. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju toženčevega višjega dohodka v višini 1.000,00 EUR mesečno v prvem obdobju (ki se mu je kasneje dejansko znižal) ter možnosti oddajanja stanovanja, za katerega odplačuje kredit, razporeditev preživninskega bremena ostaja pravilna. Preživninsko breme v prvem obdobju je glede na tožničine višje mesečne dohodke, ki so najmanj za tretjino višji od toženčevih, ustrezno razporejeno tako, da je toženec dolžan pokriti 40% potreb mld. A., s čimer se je na naroku 1. 4. 2014 strinjala tudi tožnica. Zato je določitev preživnine v prvem obdobju 200,00 EUR mesečno (kar je toženec tudi že izpolnil), pravilna. Glede drugega obdobja, to je od julija 2013 dalje, ko je tožencu z rojstvom drugega otroka nastala nova preživninska obveznost, pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča navedeno okoliščino pri porazdelitvi preživninskega bremena pravilno upoštevalo tako, da je tožencu naložilo kritje 35% potreb mld. A. (185,00 EUR). Z navedeno porazdelitvijo bremena je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno upoštevan tudi nedenarni prispevek tožnice k preživljanju mld. A. Zato očitek pritožbe, ki izpodbija razporeditev preživninskega bremena med zavezanca, ni utemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje višino mesečnih dohodkov tožnice v njeno škodo zaokrožilo navzgor, ni utemeljen. Da tožnica prejema plačo okrog 1.500,00 EUR mesečno, izhaja iz njene izpovedbe (list. št. 76). Poleg tega iz listin, ki jih je predložila tožnica, izhaja, da je v obdobju od septembra 2013 do decembra 2013 prejemala osebni dohodek v povprečju 1.723,44 EUR mesečno (priloge A100-A103). Zato ne drži očitek, da je ocena sodišča prve stopnje tožničinih dohodkov na 1.500,00 EUR mesečno tožnici v škodo. Glede višine osebnih dohodkov toženca pa je sodišče prve stopnje vpogledalo v toženčeve plačilne liste za obdobje od septembra 2012 do januarja 2014, zato očitek pritožbe, da bi moralo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s toženčevim dohodkovnim in premoženjskim stanjem še dodatno pribaviti odločbe DURS o odmeri dohodnine, kot je predlagala tožnica, ni utemeljen. Z navedenim očitkom tožnica sicer uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (287. člen ZPP), ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe v ničemer ni vplivala.

9. Pritožnica neutemeljeno izpodbija odločitev o stikih toženca z mld. A. Odločitev o določitvi stikov mld. A. temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca mag. D. T., ki je ugotovil, da je v korist otroka ureditev stikov med tednom tako, da ima mld. A. s tožencem krajši stik en dan v tednu, pri čemer vsak drug vikend preživi s tožencem, v tednu, ko mld. A. nima stika med vikendom, pa predlaga še dodaten krajši stik med tednom, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za skrčitev stikov med tednom (sklicujoč se na to, da toženec vseh stikov ne zmore realizirati), neutemeljene.

Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek tožnice, da odločitev o določitvi stikov med počitnicami in prazniki ni izvršljiva, ker stiki niso razumljivo določeni. Razlog, zakaj sodišče prve stopnje ni določilo fiksnih datumov stikov med prazniki in počitnicami (zaradi otrokove mladosti), temveč je določilo trajanje stika s staršema v tem obdobju, je razumen in prepričljiv in je podprt tudi z izvedenskim mnenjem. Poleg tega je takšno določitev stikov, ki je vezana na trajanje stika ob upoštevanju otrokove starosti, ne pa datumsko določitev, izrecno predlagala tudi tožnica (na naroku 1. 4. 2014 na list. št. 235). Predlagala je namreč, da se bosta s tožencem o konkretnih terminih stikov med počitnicami in prazniki dogovorila do 1. 5. v letu. Glede na podan tožničin predlog, pa tudi glede na mnenje izvedenca, da preveč togo vztrajanje pri podrobnostih v zvezi z organizacijo in izvedbo stikov ni v otrokovo korist, pritožbene navedbe, ki izpodbijajo določitev stikov med prazniki in počitnicami kot nerazumljivo in neizvršljivo, niso utemeljene, saj je potrebno stike prilagajati naravi življenja (tako starosti otroka kot dejstvu planiranja letnega dopusta).

10. Utemeljeno pa pritožnica izpodbija stroškovno odločitev sodišče prve stopnje. V skladu z določilom 413. člena ZPP v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka sodišče odloči po prostem preudarku. Ker je bila izvedba dokaza z izvedencem potrebna zaradi ugotovitve otrokove največje koristi, je utemeljena pritožbena navedba, ki se zavzema za enako porazdelitev stroškov izvedbe tega dokaza med pravdni stranki. Kot izhaja iz sklepa o nagradi izvedenca z dne 9. 7. 2013 (na list. št. 179), so stroški izvedenca znašali 1.266,79 EUR, kar je v celoti založila tožnica. Polovica stroškov tako znaša 633,39 EUR. Ker je pritožba v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče v tem delu zaradi zmotne uporabe 413. člena ZPP na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 633,39 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnica je s pritožbo uspela zgolj glede stroškovne odločitve, stroški odgovora na pritožbo pa niso prispevali k rešitvi zadeve in ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče na podlagi 413. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.