Jedro

1. Delodajalec ni dolžan pridobiti soglasja sindikata za premestitev sindikalnega zaupnika. Sidnikalni zaupnik oz. drug predstavnik delavcev ni zaščiten pred odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (113. čl. ZDR v zvezi z 90. čl. ZDR), zato ni možna izpeljava zaščite na institut premestitve, ki je sicer podoben institut, vendar ne enak. Tako ZDR ne ščiti delavca (sindikalnega zaupnika) pred premestitvijo.

2. Premestitev sindikalnega zaupnika na drugo delovno mesto avtomatično ne pomeni omejitve svobode sindikalnega delovanja. Sidnikalni zaupnik lahko zahteva sodno zaščito, če ga delodajalec premesti tako, da mu s tem onemogoči njegovo sindikalno delovanje.

3. Delodajalec ni bil dolžan delavca vabiti na sejo organa, ki je odločal o njegovi pritožbi, saj ZPP, ki ga komisija za pritožbe smiselno uporablja, ne predpisuje obvezne pritožbene obravnave (2. odst. 39. čl. ZJU v zvezi s 347. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se zadržalo izvajanje sklepa o premestitvi tožnika zaradi delovnih potreb z dne 25.8.2003 in odločbe z dne 30.1.2004 do preteka 30 dni po pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu.

Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi preobsežno ugotavljanje obstoja verjenosti izkazane terjatve. Meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da 113. člen Zakona o delovnih razmerjih ne ščiti tožnika pred premestitvijo. V posledici tega je tudi napačno uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ko je štelo, da terjatev ni verjetno izkazana. Pritožba opozarja, da imajo po 18. členu Zakon o javnih uslužbencih javni uslužbenci pravico do sindikalnega združevanja in sindikalnega delovanja. Osmi člen Ustave Republike Slovenije določa, da se v R Sloveniji neposredno uporabljajo kot pravno pravilo mednarodne pogodbe, ki so ratificirane in objavljene. Tako je potrebno v konkretnem primeru upoštevati sindikalno zaščito, ki jo daje Konvencija MOD, št. 135 in 28. člen Evropske socialne listine. Napačno je uporabljen tudi 26a. člen Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki določa varstvo starejših delavcev na način, da mora delavec, ki dopolni 50 let starosti in ima nad 30 let delovne dobe, podati soglasje za razporeditev na drugo ustrezno delo ter da zadrži plačo pred razporeditvijo oziroma tisto, ki je zanj ugodnejša. Prav tako ni upoštevalo 113. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, ki določa, da za čas opravljanja funkcije pripada sindikalnemu zaupniku plača v višini, ki jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije. Tožnik je pred začetkom opravljanja funkcije sindikalnega zaupnika prejemal plačo v višini količnika 4,70 in ne 4,20. Sodišče je napačno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ko je presojalo predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, saj nezakonita sklepa tožene stranke določata nižjo plačo tožeči stranki, kar pomeni, da ima tožeča stranka zoper toženo stranko tudi denarno terjatev. S tem, ko je sodišče napačno uporabilo 1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, je tudi napačno uporabilo 2. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju oziroma ga ni uporabilo. Sodišče je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko sploh ni ugotavljalo dejstva, da tožena stranka tožeče stranke ni povabila na sejo sveta tožene stranke, ki je delovala kot drugostopenjski organ, s čemer je kršila načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede odločitve sveta tožene stranke na korespondenčni seji, na kateri se je o pravicah in obveznostih delavcev ne more odločati. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Svet delavcev tudi ni bil pristojen organ za odločanje o pritožbi delavca, zato o pritožbi ni bilo odločeno. Komisija za pritožbe Vlade RS na področju kulture še ni ustanovljena, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vložene listinske dokaze. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavalja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98, 63/2003) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda (1. odstavek). Navedena določba tako kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, predstavlja podlago za izdajo začasnih odredb v individualnih delovnih sporih po uradni dolžnosti. Za presojo predloga za izdajo začasne odredbe na predlog stranke pa je potrebno uporabiti določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 87/2002), kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava neutemeljene. Dejstvo, da 2. odstavek 19. člena ZDSS določa rok, v katerem mora sodišče odločiti o predlagani začasni odredbi, ne spreminja narave 1. odstavka 19. člena ZDSS.

Sodišče mora o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti brez odlašanja, najkasneje v treh dneh. Tridnevni rok je sicer instrukcijski rok, vendar iz te določbe izhaja, da mora sodišče odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe hitro. Sodišče odloča na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz spisa v trenutku, v katerem sodišče odloča o predlagani začasni odredbi. Zato sodišču ni mogoče očitati, da ni ugotavljalo nekaterih dejstev.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe, ki ima predvsem namen zavarovanje terjatve pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njeno bodočo uveljavljanje, je verjetno izkazan obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, zato je predlagano začasno odredbo zavrnilo. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj v sedanji fazi obravnavanja zadeve izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in odločbe v določbi 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002, 110/2002) v zvezi s 45. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - Ur. l. RS, št. 96/2002), ki v 2. odstavku določa, da se določila zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in se nanašajo na odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, sistemizacijo in kadrovski načrt ter premestitev zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, smiselno uporabljajo tudi za javne zavode na področju kulture. Tako je tožena stranka lahko premestila tožnika brez njegovega soglasja.

Zmotno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka za njegovo razporeditev pridobiti soglasje sindikata. Pri tem se sklicuje na določbo 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki velja tudi za javne zavode na področju kulture, kot sicer pravilno ugotavlja pritožba. 113. člen ZDR uveljavlja posebno pravno varstvo pred odpovedjo za predstavnike delavcev. Po določbi 1. odstavka 113. člena delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Po citirani zakonski določbi gre za relativno zaščito sindikalnega zaupnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz dikcije navedene določbe ne izhaja, da bi bil sindikalni zaupnik oziroma drug predstavnik delavcev zaščiten pred odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR, kot se zmotno zavzema pritožba. 113. člen govori le o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer posebej določa, da sindikalni zaupnik ni zaščiten pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v primeru odklonitve ponujene ustrezne zaposlitve pri odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga. Tako 113. člen ZDR ne ščiti niti pred odpovedjo s ponudbo nove pogodbe, zato tudi ni možna izpeljava zaščite na institut premestitve, ki je sicer podoben, vendar ne enak institut. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da 113. člen ZDR v konkretnem primeru ni uporabljiv, ker ne ščiti delavca pred premestitvijo, pravilno.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ustavne in konvencijske ter zakonske določbe, ki zagotavljajo delavcem svobodo sindikalnega delovanja. Iz dosedanjega postopka namreč ni razvidno, da bi bila tožniku ta svoboda onemogočena. Zmotno je tudi stališče tožnika, da sama premestitev na drugo delovno mesto avtomatično pomeni omejitev svobode sindikalnega delovanja. Tožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da na novem delovnem mestu ne bi imel možnosti opravljati dela sindikalnega zaupnika pri toženi stranki. Namen vseh zaščitnih določb, na katere se sklicuje tožnik, je namreč, da se sindikalnemu zaupniku omogoča sindikalno delovanje. Zato je ustrezna zakonska rešitev, da je sindikalni zaupnik varovan pred prenehanjem delovnega razmerja, ni pa vzpostavljen avtomatizem, da se sindikalnega zaupnika ne bi smelo premeščati brez soglasja sindikata. Seveda pa lahko sindikalni zaupnik zahteva sodno zaščito, če ga delodajalec premesti tako, da mu s tem onemogoči njegovo sindikalno delovanje. Kaj takega pa tožnik do sedaj ni uveljavljal. Zmotno je sklicevanje pritožbe, da tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo tudi denarno terjatev in bi moralo sodišče presojati predlog za izdajo začasne odredbe po določbah, ki veljajo za izdajo začasnih odredb za zavarovanje denarnih terjatev. Predlagal je namreč začasno odredbo, s katero bi se zadržalo izvajanje sklepov o premestitvi, kar predstavlja zavarovanje nedenarne terjatve. Zato tudi ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe v zvezi z višino plače, ki jo je tožnik prejemal pred premestitvijo in ki je določena s sklepom o premestitvi (26a. člen in 103. člen Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti).

Pritožba uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z odločanjem tožene stranke o pritožbi tožnika. Po določbi 2. odstavka 45. člena ZUJIK se za pritožbeni postopek smiselno uporabljajo določbe ZJU. ZJU eksplicitno določa komisije za pritožbe za javne uslužbence pri organih državne uprave, pri drugem državnem organu in pri upravah lokalne skupnosti (35. člen). V 36. členu določa postopek imenovanja in razrešitve predsednika in članov komisije za pritožbe in tudi kdo imenuje posamezne člane. Navedenih določb ni mogoče uporabiti smiselno, zato je zmotno stališče tožnika, da bi lahko o njegovi pritožbi odločala le komisija za pritožbe, imenovana skladno s 35. in 36. členom ZJU. Kljub temu bo moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotoviti ali je tudi sicer o pritožbi odločal pristojen organ.

Zmotno je tudi stališče tožnika, da bi moral biti vabljen na sejo organa, ki je odločal o njegovi pritožbi. Iz samega zakona taka obveza ne izhaja. Po 2. odstavku 39. člena ZJU namreč pri odločanju o pritožbah zoper sklepe, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev, komisija za pritožbe smiselno uporablja določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. Pravdni postopek ureja ZPP, ki pa ne predpisuje obvezne pritožbene obravnave, saj 347. člen ZPP določa, da sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave. Glede na zakonsko ureditev torej tožena stranka na sejo organa, ki je odločal o pritožbi, ni bila dolžna vabiti tožnika. Navedena ureditev tudi ne more pomeniti kršitve konvencijske pravice, na katero se posredno sklicuje pritožba, ko navaja, da je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti - pravica biti slišan, določena v 6. členu Konvencije o varstvu človekih pravic in temeljnih svoboščin, ki to pravico zagotavlja v postopku pred sodiščem in ne v postopku pri delodajalcu.

Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da terjatev tožnika v sedanji fazi postopka ni verjetno izkazana. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot to določa 2. točka 365. člena ZPP. Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP).