Jedro

Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1626/2019 z dne 10. 3. 2020 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom Bpp 1626/2019 z dne 10. 3. 2020 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi napotnice Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019 v višini 5.915,76 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 7.217,23 EUR; višji tožnikov zahtevek pa se zavrne. Iz II. točke izreka sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev toženke za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa; iz III. točke izreka pa je še razvidno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP od 14. 6. 2019 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 27073/2018 (nato X K 39535/2019), vodenem zaradi več kaznivih dejanj; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom in listinami glede zastopanja upravičenca ter predlagal, da se mu za opravljene storitve prizna skupaj 25.114,85 EUR. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot obrazloži, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Toženka nato utemeljuje število točk, ki jih je tožniku priznala za posamezne postavke. Po tar. št. 39/1 OT mu je priznala nagrado v višini 50 točk za posvet z upravičencem dne 30. 9. 2019 v trajanju do ene ure (25 točk za vsake pol ure posveta) in po tar. št. 39/2 OT za uvodni pregled in preučitev listin v trajanju do 10 ur nagrado v višini 500 točk (25 točk za vsake pol ure dela), kar je po oceni toženke primerno glede na veliko zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter druge okoliščine; za nadaljnje preglede in študij sodnih pisanj pa je presodila, da so zajeti v že priznanih nagradah za zastopanje upravičenca. Dalje je tožniku po tar. št. 11/2 OT, v zvezi s tar. št. 10/3 OT, priznala nagrado za tri pritožbe zoper sklepe o podaljšanju pripora - ki se, kot navaja, po ustaljeni sodni praksi štejejo kot procesni sklepi in ne kot meritorne odločbe, saj z njimi sodišče še ni razsodilo o vsebini obtožnice - v skupni višini 450 točk (po 150 točk za vsako pritožbo) ter po isti tar. št. nagrado za pritožbo zoper sklep o izločitvi dokazov, ki je prav tako procesni sklep, v višini 150 točk (1/2 od 300 točk). Tožniku je po tar. št. 8/3 OT odmerila še nagrado za tri obrazložene vloge med kazenskim postopkom (predlog za izločitev dokazov, predlog za nadomestitev pripora s hišnim priporom in dopolnitev tega predloga) v skupni višini 75 točk (po 25 točk za vsako vlogo) ter nagrado po tar. št. 7/3 OT za sestavo in vložitev treh ustavnih pritožb v zvezi s sklepi o podaljšanju pripora v skupni višini 1.275 točk. V zvezi s tem toženka navaja, da je nagrada za ustavno pritožbo v neocenljivih zadevah določena v razponu od 400 do 1.500 točk glede na zahtevnost, pri čemer je za vsako ustavno pritožbo ob upoštevanju vseh okoliščin in glede na zahtevnost tožniku priznala 425 točk (1/2 od 950 točk), torej polovico srednje vrednosti v razponu določene nagrade. Tožniku je dalje po tar. št. 10/3 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na predobravnavnem naroku dne 12. 7. 2019 priznala nagrado v višini 300 točk (1/2 od 600 točk) ter enako nagrado tudi za zastopanje in zagovor upravičenca na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2020. Po tar. št. 10/9 OT, v zvezi s tar. št. 10/3 OT, je tožniku odmerila nagrado za zastopanje in zagovor upravičenca na petih nadaljnjih narokih v skupni višini 750 točk (5 x 150 točk) ter po prvem odstavku 6. člena OT urnino v zvezi z naroki, ki so trajali več kot eno uro, v skupni višini 1.125 točk (45 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro). Po četrtem odstavku 6. člena OT je tožniku zaradi udeležbe na sedmih narokih pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in obiska upravičenca v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelek Novo mesto (v nadaljevanju: ZPKZ), priznala še nadomestilo za odsotnost iz pisarne v skupni višini 360 točk, in sicer za skupno trajanje vseh voženj do 18 ur (36 x 10 točk za vsake pol ure vožnje), pri čemer je upoštevala spletne podatke AMZS, po katerih čas vožnje iz Sežane do središča Ljubljane znaša do ene ure, iz Sežane do Novega mesta pa do dveh ur v eno smer.

3. Ker je tožnik upravičenca zagovarjal zaradi enajstih kaznivih dejanj, mu je toženka priznala 100 % povečanje nagrade na podlagi drugega odstavka 7. člena OT v višini 3.300 točk. Pri tem pojasni, da se takšno povečanje prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko priznanih postavk, ki so časovno ovrednotene (v konkretnem primeru so to posvet z upravičencem po tar. št. 39/1 OT, pregled in preučitev listin po tar. št. 39/2 OT, urnina za porabljeni čas za zastopanje na narokih ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko), ni dopustno dodatno povečati. To je najbolj očitno pri nadomestilu za odsotnost iz pisane, ki ni povezano s tem, za koliko kaznivih dejanj je tožnik branil upravičenca. Pri urnini je že v odmerjeni nagradi upoštevano, da je kazenski postopek tekel v zvezi z več kaznivimi dejanji ter so naroki trajali dlje in je bila posledično priznana višja urnina, kar smiselno velja tudi za posvet z upravičencem in pregled spisa. Toženka je po tretjem odstavku 11. člena OT tožniku priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 182,7 točke, ki jih je odmerila v višini 2 % od nagrade do 1.000 točk in 1 % od presežka nagrade nad 1.000 točkami, pri čemer je skladno z ustaljeno prakso upoštevala polno nagrado v višini 17.270 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv. Skupna višina tako priznane nagrade in pavšalnih izdatkov je 8.817,7 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 5.290,62 EUR.

4. Toženka je tožniku po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine za šest povratnih voženj od Sežane na Okrožno sodišče v Ljubljani ter eno vožnjo iz Sežane v Novo mesto v skupni višini 525,40 EUR (1.420 km x 0,37 EUR); pri tem se je oprla na spletne podatke AMZS, po katerih najbližja cestna razdalja med središčem Sežane in središčem Ljubljane v eno smer znaša 80 km, med središčem Sežane in središčem Novega mesta pa 150 km. Na podlagi predloženih parkirnih lističev so bili tožniku po istem členu OT priznani izdatki za parkirnine v višini 77,39 EUR (neto znesek brez vštetega 22 % DDV) ter dnevnice v skupni višini 22,35 EUR (3 x 7,45 EUR), ker je potovanje tožnika dne 16. 1. 2020, 21. 1. 2020 in 28. 1. 2020, upoštevajoč trajanje narokov in čas vožnje v obe smeri, vsakokrat trajalo več kot šest, vendar ne več kot osem ur. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino nagrade in izdatkov 5.915,76 EUR priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 1.301,47 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov je tako 7.217,23 EUR.

_**Vsebina tožbe**_

5. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, kot navaja, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev načela pravne države in načela enakosti pred zakonom (2., 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije) ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 7.217,23 EUR, prizna še nagrada v višini 17.897,62 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

7. Tožnik še pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, država s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. S plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov ter honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot "agenti" države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Ti so za svoje delo, čeprav strank ne iščejo na trgu, plačani iz proračuna v celotni vrednosti storitev. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je po povedanem v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, četudi bi bil pravilen, zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", je po podatkih Statističnega urada RS ekonomsko stanje precej boljše: že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP lahko pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je finančna situacija do te mere boljša, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za storitve plačani zgolj polovično.

8. Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT; skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik dodaja, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je za izvedence, cenilce in tolmače vse od leta 2010 dalje veljal enak pravilnik. To kaže sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

9. Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave. Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je nepravično ter pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

10. Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka nepravilno odmerila nagrado za sestavo in vložitev treh pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, in sicer po tar. št. 11/2 OT, ki ureja nagrado za pritožbo zoper procesno odločitev sodišča. V tej zvezi pojasnjuje, da je na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP v primerih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor po 201. členu ZKP, sodišče dolžno vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali so še podani priporni razlogi. Pri tem mora presojati obstoj utemeljenega suma, da je storilec storil kaznivo dejanje, obstoj enega izmed pripornih razlogov ter razloge neogibnosti pripora za potrebe kazenskega postopka in varnost ljudi (20. člen Ustave). To kaže, da sklep o podaljšanju pripora ni procesni, temveč meritorni sklep, saj mora sodišče pri odločanju o obstoju razlogov za podaljšanje pripora presojati in tehtati dokaze. Takšno stališče je zavzel tudi Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS) v Pojasnilu k 1. točki tarifne številke 11 Odvetniške tarife, št. UO-12.7.2016-p1 z dne 12. 7. 2016 (v nadaljevanju: pojasnilo UO OZS z dne 12. 7. 2016), po katerem je odvetnik za sestavo pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora upravičen do nagrade po tar. št. 11/1 OT. Tožnik je torej iz tega naslova upravičen do nagrade v višini 750 točk in ne le 300 točk. 11. Toženka mu je napačno odmerila tudi nagrado za sestavo in vložitev posamezne ustavne pritožbe po tar. št. 7/3 OT, ki jo je priznala v srednji vrednosti 950 točk. V zvezi s tem tožnik navaja, da je nagrada za ustavno pritožbo določena v razponu od 400 do 1.500 točk, pri čemer je ključno, da je višina te nagrade odmerjena sorazmerno s trudom oziroma zahtevnostjo posamezne ustavne pritožbe. Zato je nesprejemljivo postopanje toženke, ki je nagrado za vse tri ustavne pritožbe odmerila v srednji vrednosti, ne da bi ugotavljala njihovo zahtevnost, s čimer je zagrešila tudi bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnik podrobneje obrazlaga, zakaj polovična nagrada ne ustreza zahtevnosti konkretnih ustavnih pritožb, meni namreč, da je za vsako od njih glede na zahtevnost upravičen do nagrade v višini 1.500 točk. Kot še opozarja, je toženka to nagrado tudi sicer napačno odmerila, saj polovica od 950 točk znaša 475 in ne 425 točk. 12. Tožnik navaja, da mu je toženka nepravilno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne za sedem potovanj na relaciji Sežana - Ljubljana in nazaj. Sklicujoč se na podatke AMZS je štela, da je za to pot v eno smer porabil 55 minut. Pri tem ni upoštevala znanega dejstva, da je tožnik v Ljubljano prihajal v času prometne konice, ko na ljubljanski obvoznici in drugih mestnih prometnicah nastajajo zastoji, ki čas vožnje podaljšujejo. O teh zastojih poročajo tudi mediji. Vse to dokazujejo članki s spletnega portala siol.net. Upoštevajoč navedeno bi mu za te poti toženka morala priznati čas potovanja več kot eno uro.

13. Tožnik ugovarja še, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe 6. in 7. člena OT, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih in odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne ni upoštevala 100 % povišanja. OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se za zagovarjanje obdolženca skupna vrednost storitve za vsako drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. UO OZS je glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in so tarifirane v posebnem ali splošnem delu OT. Tožnik je v predmetnem kazenskem postopku upravičenca zastopal zaradi očitka enajstih kaznivih dejanj. Glede na vse povedano je zmotno toženkino stališče, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata nagrade iz 7. člena OT, saj sta tarifirana v splošnem delu OT in skladno z omenjenim sklepom UO OZS zato vključena v skupno vrednost storitve, ki jo je tožnik opravil v okviru dodeljene BPP. Sklepno navaja še, da je priglasil tudi nagrado za porabljeni čas študija Pp spisa in sestavo predloga za izločitev dokazov v skupni vrednosti 2.000 točk, kar je toženka zavrnila, češ da je nadaljnji pregled in študij sodnih pisanj že priznan v nagradah za zastopanje upravičenca, ni pa konkretizirala, v katerih priznanih nagradah naj bi bilo to zajeto, temveč je tožniku priznala le 25 točk za sestavo in vložitev predloga za izločitev dokazov. Ker izpodbijani sklep torej nima razlogov, zakaj tožniku ni bila priznana priglašena nagrada, je kršen 22. člen Ustave.

14. Kot predlagane dokaze je v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, navedel odločbo Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019, napotnico z dne 3. 7. 2019 s priloženim stroškovnikom z dne 31. 1. 2020, članke s spletnega portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", "Gneča in zastoji v Ljubljani načenjajo živce. Kje so rešitve?" in "S kakšnimi ukrepi nad gnečo v Ljubljani", sklep UO OZS z dne 16. 3. 2004 in pojasnilo UO OZS z dne 12. 7. 2016, v kazenskem postopku X K 27073/2018 (nato X K 39535/2019) vložene ustavne pritožbe z dne 15. 10. 2019, 22. 11. 2019 in 15. 1. 2020 ter predlog za izločitev dokazov z dne 12. 7. 2019, predlagal je tudi izvedbo vožnje iz Sežane v Ljubljano z začetkom ob 7.30 v Sežani.

_**Odgovor na tožbo**_

15. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo v delu, v katerem tožnik ugovarja odmeri nagrade za ustavne pritožbe, navaja, da je tožniku pravilno priznala nagrado v višini polovice srednje vrednosti, vendar je napravila računsko napako, saj bi morala po tar. št. 7/3 OT odmeriti nagrado v višini 1.425 točk (475 točk za posamezno pritožbo). Zato bo v ponovnem postopku tožniku priznala dodatnih 150 točk (po 50 točk za vsako ustavno pritožbo) in še 150 točk po drugem odstavku 7. člena OT, skupaj dodatno 300 točk. V preostalem toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Glede nagrade za pritožbe zoper priporne sklepe ponavlja, da se sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora štejejo za procesne sklepe, meritorno sodno odločbo predstavlja le odločitev o vsebini obtožbe. Pri odmeri nagrade po tar. št. 39/2 OT je že upoštevala veliko zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter veliko število očitanih kaznivih dejanj, saj priznana nagrada za deset ur dela občutno presega odmero po tej tarifni številki v drugih kazenskih postopkih. Ker gre pri pregledu spisa, listin oziroma druge dokumentacije za samostojno storitev samo, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, je tudi izrecno navedla, da se priznana nagrada nanaša na uvodni pregled in preučitev listin.

_**Nadaljnji potek upravnega spora**_

16. Tožnik v vlogi z dne 29. 6. 2020 vztraja, da sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora niso procesne odločbe. Opozarja na zadevo III U 255/2018, v kateri je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da toženka svoje odločitve glede odmere nagrade za sestavo pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora in sestavo ustavnih pritožb zgolj s sklicevanjem na sodno prakso, ki je ne citira, ni utemeljila tako, da bi bilo odločitev mogoče preizkusiti. Toženka tudi očitno meša odločanje o samem predmetu kazenskega postopka, torej obstoju kaznivega dejanja in krivdi obtoženca, ter odločanje o posegu v človekovo pravico do osebne svobode, v katero sodišče posega s sklepom o odreditvi in o podaljšanju pripora. Da gre pri pripornem sklepu za meritorno odločitev o posegu v človekovo pravico, kaže tudi to, da se lahko skladno s 50. in 51. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) zoper vsak priporni sklep vloži ustavno pritožbo, ne glede na to, ali je o obtožnem aktu pravnomočno odločeno. Toženka presoje, da gre za procesno odločbo, ni utemeljila. Tožnik še opozarja, da mu je v nadaljnjem, v isti Bpp zadevi izdanem sklepu z dne 2. 6. 2020, za potovanje iz Sežane v Ljubljano priznala nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne v trajanju do ene ure in pol, pri čemer je navedla, da je tožnikova vožnja na naroke, ki so se začenjali ob 9.00 uri, in nazaj potekala v času jutranje oziroma popoldanske prometne konice. V dokaz prilaga sklep Bpp 1626/2019 z dne 2. 6. 2020. 17. Sodišče je o tem upravnem sporu z vročanjem vlog obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa niti konkludentno ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

18. V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena ZUS-1 in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

**Odločitev sodišča** **K I. točki izreka:**

19. Tožba je utemeljena.

20. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost glede na vsebino tožbenega predloga izpodbijanega dela sklepa toženke z dne 10. 3. 2020, tj. zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku zavrnila obravnavano tožnikovo zahtevo za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

_**Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv**_

21. Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

22. Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,1 določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

23. Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Tožnik se v tej zvezi sklicuje, da se je finančna situacija v državi izboljšala do te mere, da ni več razloga za omenjeno ureditev plačila odvetnikov, ki izvajajo BPP, vendar zgolj te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati že zato, ker so posplošene, njihove konkretizacije pa ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999". Tožnik se po presoji sodišča prav tako ne more z uspehom sklicevati na povišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim BPP dodeli, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po svoji predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je dalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

24. Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

25. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače. 26. Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

27. Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Po presoji Vrhovnega sodišča so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

28. Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve zgoraj navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

29. Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

30. Kot nato v obrazložitvi sodbe X Ips 23/2022 (19. do 21. točka) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),2 pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče. 31. Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval. 32. Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče tako glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

33. Tožbenega stališča, da je sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in z 22. členom Ustave, po povedanem tudi očitno ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar ne utemelji, da (in kako) bi izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi šele lahko bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave.

34. Ker torej, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

_**Glede nagrade za pritožbe zoper priporne sklepe**_

35. Tožnik ugovarja tudi, da mu je toženka nagrado za sestavo in vložitev treh pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora nepravilno odmerila po tar. št. 11/2 OT, tj. kot nagrado za pritožbe zoper procesne odločbe, čeprav gre za pritožbe zoper meritorne odločbe in bi zato nagrado morala odmeriti po tar. št. 11/1 OT.

36. Tarifna številka 11 OT, ki ureja nagrado za pravna sredstva v kazenskem postopku, v besedilu, ki je relevantno za obravnavano zadevo, določa, da se za pritožbo zoper meritorno odločbo, odgovor na pritožbo in odgovor na mnenje državnega tožilca odmeri nagrada po 1. do 5. in 7. točki tarifne številke 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT); nagrada za pritožbo zoper procesno odločbo v postopku pa znaša 50 % nagrade iz 1. do 5. in 10. točke tarifne številke 10 (2. točka tar. št. 11 OT).

37. Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da toženka svoje odločitve v tem delu ni obrazložila, kot zahteva zakon. Obrazložitev sklepa, kot je izpodbijani, mora glede na določbe prvega odstavka 214. člena ZUP, v zvezi z 228. členom tega zakona in drugim odstavkom 34. člena ZBPP, obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijani sklep v tem delu takšnih razlogov nima in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Toženka je namreč zgolj otočkovala pritožbe zoper predmetne sklepe po tar. št. 11/2 OT in navedla, da se po ustaljeni sodni praksi štejejo kot pritožbe zoper procesne sklepe, saj sodišče z njimi še ni razsodilo o vsebini obtožnice, ni pa konkretno navedla sodne prakse, na katero se sklicuje (vsaj z navedbo sodišč, ki so te odločitve sprejela, in opravilnih številk teh zadev), da bi bilo to njeno sklicevanje mogoče preveriti. Prav tako svojega stališča ni utemeljila glede na določbe ZKP, ki urejajo pripor oziroma njegovo podaljšanje.

38. Sodišče v tej zvezi dodaja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Kot je navedlo, je za podaljšanje pripora (enako kot pri njegovi odreditvi) treba opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora nižji kot pri njegovi odreditvi, mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov, zato taka vrsta odločitve ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. V sodbi II U 168/2022 z dne 29. 1. 2024, v kateri je zavzelo enako stališče kot v sodbi I U 251/2019, pa je Upravno sodišče navedlo še, da iz Zakona o kazenskem postopku s komentarjem (mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 251 in 252) izhaja, da so sklepi, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali obveznostih procesnih udeležencev (npr. sklep o priporu), t.i. procesne meritorne odločbe. Tukajšnje sodišče še izpostavlja, da je sedaj veljavno besedilo tar. št. 11 OT drugačno, in sicer se v kazenskem postopku nagrada za redno pravno sredstvo zoper sodbo in odgovor nanj odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT), nagrada za redno pravno sredstvo zoper drugo sodno odločbo v postopku in odgovor nanj pa se, če gre za meritorno odločbo, odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10 (prva alineja 2. točke tar. št. 11 OT), če gre za nemeritorno odločbo pa po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, znižano za 50 % (druga alineja 2. točke tar. št. 11 OT), iz česar izhaja, da loči (pritožbe zoper) sodbe in druge meritorne sodne odločbe. Glede na vse povedano in upoštevajoč, da je v ZKP podaljšanje pripora različno urejeno glede na fazo kazenskega postopka, v katerem se pripor odreja oziroma podaljšuje, je po presoji tukajšnjega sodišča potrebno, da se toženka v ponovnem postopku jasno opredeli, za kakšne sklepe v obravnavanem primeru gre, in nato glede na podlago, na temelju katere je bil posamezen sklep izdan, pojasni, ali ga je glede na vse relevantne določbe zakona šteti kot meritorno ali kot procesno odločbo. Če se bo pri tem sklicevala na sodno prakso, naj le-to konkretno navede in utemelji, zakaj je relevantna za obravnavano zadevo.

_**Glede nagrade za ustavne pritožbe zoper priporne sklepe**_

39. Tožnik nasprotuje odločitvi toženke, ki mu je za sestavo posamezne ustavne pritožbe zoper priporne sklepe priznala (pred znižanjem po petem odstavku 17. člena ZOdv) nagrado po tar. št. 7/3 OT v višini 950 točk. V tej zvezi tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka ni ustrezno obrazložila, zakaj je nagrado za sestavo posamezne ustavne pritožbe priznala v srednji vrednosti. Kot še opozarja tožnik in v odgovoru na tožbo priznava tudi sama toženka, pa je ta tudi sicer pri odmeri zadevne nagrade napravila napako, saj je kot polovico od 950 točk (kar bi znašalo 475 točk za posamezno ustavno pritožbo) napačno upoštevala le 425 točk. 40. Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena OT, je vrednost storitve določena s številom točk. V skladu s petim odstavkom istega člena izjemoma določa tarifa število točk v razponu tako, da določa najnižjo in najvišjo vrednost storitve. V tem primeru uporabi odvetnik za določitev vrednosti znotraj razpona merila iz prejšnjega, to je 3. člena OT. Slednji določa, da se storitve vrednotijo po naslednjih merilih: strokovna zahtevnost, odgovornost, vrednost obravnavanega primera, specialistično znanje, strokovno znanje s področja drugih strok, znanje tujih pravnih virov, uporaba tujega jezika, čas, potreben za izvršitev dela, število zastopanih oseb in druga, s tarifo določena merila. Kadar so nagrade določene v razponu, se torej nagrada določi po pravičnem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin. Da je oziroma kako je toženka pri odločanju o nagradi za sestavo in vložitev ustavnih pritožb uporabila ta preudarek, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, saj ni konkretizirano pojasnila, kateri so nosilni razlogi za določitev nagrade v višini srednje vrednosti v razponu predpisane nagrade. Okoliščin, ki jih je upoštevala, ni konkretno navedla, zgolj s posplošenim navajanjem, da je srednja vrednost primerna glede na zahtevnost, pa tudi ni zadostila standardu obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep tudi v tem delu nezadostno obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti.

_**Glede nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne**_

41. Tožnik se ne strinja z odmero nadomestila za odsotnost iz pisarne v času potovanj za upravičenca na predobravnavni narok in naroke za glavno obravnavo. Toženka je namreč pri potovanjih na relaciji Sežana (s sedeža tožnikove odvetniške pisarne) - Ljubljana (do sedeža tamkajšnjega okrožnega sodišča) upoštevala, da je tožnik za to pot v eno smer porabil 55 minut, in mu tako namesto priglašene ure in pol odsotnosti ter uveljavljane nagrade v višini 60 točk za potovanje v eno smer (oziroma v obe smeri skupaj 120 točk) priznala odsotnost le v trajanju do ene ure za potovanje v eno smer in s tem, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv, nagrado v višini 20 točk (za obe smeri 40 točk). Pri tem se je oprla na podatke spletne strani AMZS.

42. V četrtem odstavku 6. člena OT je določeno, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. 43. Sodišče po pregledu spisov zadeve ugotavlja, da je toženka 3. 2. 2020 prejela napotnico, ki jo je izpolnil tožnik, in ji priložil stroškovnik z dne 31. 1. 2020. Glede nadomestila za odsotnost iz pisarne je tožnik v napotnici ob postavkah "pristop na predobravnavni narok" oziroma "pristop na glavno obravnavo" navedel le, da uveljavlja to nadomestilo v času potovanja na relaciji Sežana - Ljubljana - Sežana, in sicer dvakrat do 1,5 ure, kar skupaj znese 120 točk. Pri tem ni konkretiziral, od kdaj do kdaj je bil odsoten iz pisarne zaradi udeležbe na posameznem naroku, niti ni predložil listin, ki bi izkazovale razdaljo in čas, potreben za pot od njegove pisarne na Okrožno sodišče v Ljubljani. Okoliščina odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko je po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilna ter od primera do primera različna. Obenem pa je prav zato po presoji sodišča na strani odvetnika tudi breme, da ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, ki izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani AMZS. Tožnik bi moral, če je čas posamezne vožnje odstopal od povprečnih podatkov AMZS ali drugega primerljivega spletnega merilnika, stroškovniku priložiti konkretne podatke oziroma listine, iz katerih bi bilo razvidno, za koliko in zakaj je bil čas posamezne vožnje daljši. Tega v upravnem postopku ni storil, temveč je začel trajanje odsotnosti iz pisarne utemeljevati in dokazovati šele v tožbi. V upravnem sporu pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Tudi sicer tožnik niti v upravnem sporu konkretno ne navede, od kdaj do kdaj je bil zaradi zadevnih potovanj vsakič odsoten iz pisarne, oziroma ne izkaže, da je bil vsakič pri potovanju v vsako smer odsoten iz pisarne več kot uro. S posplošenim sklicevanjem na zastoje na ljubljanskih cestah oziroma sklicevanjem na članka s spletnega portala siol.net (ki sta tudi sicer iz drugega časovnega obdobja, z dne 14. 9. 2017 in 12. 10. 2017) svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, ker to ne dokazuje daljšega trajanja vsake posamezne odsotnosti iz pisarne. Iz navedenega razloga tožnik tudi ne bi mogel uspeti s predlogom, naj se to dokazuje z izvedbo vožnje iz Sežane v Ljubljano. Vendar pa sodišče ob sprejeti odločitvi, po kateri se zadeva vrača toženki v ponovni postopek, dodaja, da se bo v njem toženka morala obrazloženo opredeliti do tožnikovega sklicevanja, da je v sklepu Bpp 1626/2019 z dne 2. 6. 2020 pri odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne upoštevala, da je tožnik na naroke prihajal in nazaj v pisarno odhajal v času jutranje oziroma popoldanske prometne konice. Če je namreč v izpodbijanem sklepu odstopila od svoje siceršnje prakse, bo morala pojasniti razloge za to.

_**Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT**_

44. Tožnik ugovarja odločitvi toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je povišanje za 100 odstotkov (glede na enajst kaznivih dejanj, ki so se v predmetnem kazenskem postopku očitala upravičencu) treba uporabiti tudi za urnino ter za nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Toženka meni, da ne, in to utemeljuje na stališču, da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene. Tožnik temu oporeka in pri tem izpostavlja razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004. 45. Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je treba najprej pojasniti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladnosti splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut _exceptio illegalis_ je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in je kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme ali z njimi soglaša minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča3 niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi,4 sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka s tem, ko je iz povečanja skupne vrednosti storitve izvzela urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, pravilno uporabila materialno pravo.

46. Glede na citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %, se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

47. Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah5 že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (_argumentum a simili ad simile_) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,6 ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

_**Glede nagrade za študij Pp spisa in sestavo predloga za izločitev dokazov**_

48. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik uveljavljal tudi nagrado za študij Pp spisa in sestavo predloga za izločitev dokazov v skupni vrednosti 2.000 točk, ki jo je, kot navaja v tožbi in je razvidno iz stroškovnika, priglasil po tar. št. 46/1 OT. Tarifna številka 46 spada v XXVI. poglavje posebnega dela OZ, ki ureja vrednotenje storitev, katerih vrednost ni izrecno določena v tarifi. Po 1. točki te tarifne številke pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk. 49. Čeprav je tožnik to nagrado uveljavljal po tar. št. 46/1 OT, se je toženka pri odmeri nagrade za sestavo predloga za izločitev dokazov, ki jo je opredelila kot nagrado za obrazloženo vlogo med kazenskim postopkom, sklicevala na tar. št. 8/3 OT, v kateri pa je OT, kot je veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa, urejala povsem drugo nagrado, tj. nagrado za obtožnico oškodovanca kot tožilca. Nagrade za ostale obrazložene vloge, kamor je toženka glede na dikcijo v izpodbijanem sklepu očitno uvrstila predlog za izločitev dokazov, pa so bile urejene v tar. št. 8/13 OT, po kateri odvetniku za takšno vlogo pripada nagrada v višini 100 točk, kar v polovični vrednosti (upoštevajoč peti odstavek 17. člena ZOdv) znaša 50 in ne 25 točk, kolikor je bilo za to vlogo z izpodbijanim sklepom priznano tožniku. Iz navedenega sledi, da je toženka pri odmeri nagrade za predlog za izločitev dokazov nepravilno uporabila materialno pravo oziroma da odločitve v tem delu vsaj ni ustrezno obrazložila. V ponovnem postopku bo morala navesti pravilno pravno podlago za odmero nagrade za navedeno vlogo in pojasniti, zakaj je upoštevana pravna podlaga drugačna od tiste, ki jo je uveljavljal tožnik, ter ustrezno, upoštevajoč vsa že predhodno predstavljena stališča glede zakonsko zahtevane obrazložitve izpodbijanega sklepa, utemeljiti tudi zavrnitev preostalega dela priglašene nagrade (za študij Pp spisa).

50. Ker iz vsega navedenega izhaja, da toženka izpodbijanega zavrnilnega dela I. točke izreka svojega sklepa ni v celoti obrazložila tako, da bi odločitev bilo mogoče preizkusiti, da v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči, upoštevajoč stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

51. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in sklep v izpodbijanem delu odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, upravičenec do BPP kot stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa, čeprav mu je bila dana možnost za to, v tem sodnem postopku ni sodeloval (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem sodišče dodaja, da ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po prvem odstavku 65. člena ZUS-1, saj ugotovitve postopka zanesljive podlage za to ne dajejo, pa tudi narava zadeve tega ne terja.

**K II. točki izreka:**

52. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče tožniku, ker v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po prvem odstavku 3. člena omenjenega Pravilnika v višini 15,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora navedeni znesek tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

53. Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Ta določba je bila nato spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa. 2 Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 10. 3. 2020. 3 Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014. 4 Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019. 5 Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022. 6 Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.