Jedro

Tožnik je upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 1,200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1,500.000,00 SIT in za strah v znesku 300.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh poleg že dosojene odškodnine tožniku plačati še 600.000,00 (šeststotisoč) SIT odškodnine za telesne bolečine, 600.000,00 (šeststotisoč) SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 100.000,00 (stotisoč) SIT odškodnine za strah, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1996. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 210.744,00 (dvestodesettisoč sedemstoštirinštirideset) SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1996 dalje.

O b r a z l o ž i t e v Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 600.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 900.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost in 200.000,00 SIT odškodnine za strah. Višje tožbene zahtevke (tožnik je zahteval 3,000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 15,000.000,00 SIT odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 3,000.000,00 SIT odškodnine za strah), je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev.

Zatrjuje, da mu je sodišče priznalo prenizke zneske odškodnin za posamezne oblike negmotnih škod. Pri odločanju o telesnih bolečinah je očitno premalo upoštevalo trajanje bolečin (tožnik je trpel 5 mesecev hude bolečine), pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa, da je bil tožnik pred poškodbo učitelj telovadbe in rokometni trener ter da se je intenzivno ukvarjal s športom, medtem ko je pri odločanju o odškodnini za strah premalo upoštevalo, da bo določen strah (zaskrbljenost) trajal tudi v prihodnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh poleg že dosojene odškodnine tožniku plačati še 600.000,00 (šeststotisoč) SIT odškodnine za telesne bolečine, 600.000,00 (šeststotisoč) SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 100.000,00 (stotisoč) SIT odškodnine za strah, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1996. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 210.744,00 (dvestodesettisoč sedemstoštirinštirideset) SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1996 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 600.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 900.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost in 200.000,00 SIT odškodnine za strah. Višje tožbene zahtevke (tožnik je zahteval 3,000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 15,000.000,00 SIT odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 3,000.000,00 SIT odškodnine za strah), je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev.

Zatrjuje, da mu je sodišče priznalo prenizke zneske odškodnin za posamezne oblike negmotnih škod. Pri odločanju o telesnih bolečinah je očitno premalo upoštevalo trajanje bolečin (tožnik je trpel 5 mesecev hude bolečine), pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa, da je bil tožnik pred poškodbo učitelj telovadbe in rokometni trener ter da se je intenzivno ukvarjal s športom, medtem ko je pri odločanju o odškodnini za strah premalo upoštevalo, da bo določen strah (zaskrbljenost) trajal tudi v prihodnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo prenizko odškodnino. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (tožnik je od nesreče 14.2.1994 trpel 5 dni hujše bolečine, nato do 4.7.1994, ko je končal zdravljenje v Čateških toplicah, hude bolečine z menjajočo intenziteto, lažje do zmerne bolečine pa bo čutil tudi v prihodnje) ter nevšečnosti med zdravljenjem (nosil je dokolenski hodilni mavec, elastični povoj za levo koleno in mavčno minervo ter mehko in nato trdo Schanzovo ovratnico, bil pa je tudi štiri dni hospitaliziran in 6 mesecev v bolniškem staležu), kar vse je natančno in zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bil tožnik, upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih, upravičen do zadoščenja 1,200.000,00 SIT (200 in 203 čl. Zakon o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je sicer 1/3 tožnikovih težav posledica degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, ne pa poškodb, dobljenih v prometni nesreči dne 14.2.1994. Vendar je sodišče prve stopnje očitno podcenilo vse omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal in ki bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti.

Tako se je moral zaradi omejenega zaklona, predklona in rotacije v desno, rigidnosti desnega nožnega palca v predelu sklepa (zaradi česar je na Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ocenjen kot invalid II. kategorije) odreči športnim aktivnostim in s tem povezanemu načinu izrabe prostega časa (pred nesrečo je hodil v hribe, bil je smučarski in plavalni učitelj, rokometni trener, vodil je športno društvo v šoli) ter dotedanjemu delu. Sedaj s polovičnim delovnim časom dopolnilno poučuje Rome. Čeprav je "le" 2/3 tožnikovih težav z vratno hrbtenico posledica nesreče dne 14.2.1994, pa je tožnik (ki je bil ob nesreči star 54 let) tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih iz tega naslova upravičen do 1,500.000,00 SIT zadoščenja (200 in 203. čl. ZOR).

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik utrpel tako strah ob samem škodnem dogodku (zaradi česar je nesrečo ponoči podoživljal še kakih 5 mesecev), kot tudi strah za izid zdravljenja (bal se je, da bo zaradi poškodb vratu ohromel), zlasti še, ker se težave niso umirile v pričakovanem času. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo strahu ob nesreči (primarni strah) tako ni utemeljen. Pomembno je tudi eksplicitno izraženo stališče sodišča prve stopnje, da je strah enoten duševni in pravni fenomen. Delitev na primarni in sekundarni strah je umetna in le metodološka; namenjena je le opredelitvi vzrokov za strah in s tem bolj plastični ponazoritvi konkretnega oškodovančevega duševnega stanja, ki sicer lahko zajema celotno skalo občutkov od zaskrbljenosti in bojazni do močnih afektov, kot so "smrtni strah", "groza" ipd.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dosodilo nekoliko prenizko odškodnino za to obliko negmotne škode.

Glede na ugotovljeno intenzivnost, trajanje in naravo strahu je tožnik iz tega naslova (upoštevaje tudi razpone odškodnin za podobne primere škod) upravičen do 300.000,00 SIT zadoščenja (200. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo za telesne bolečine 1,200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT zadoščenja (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 166. čl. ZPP. Sodišče je obema strankama priznalo potrebne pravdne stroške od vrednosti zahtevka, s katerim je vsaka uspela v pravdi. Tožnikovi stroški postopka predstavljajo izvedenino (161.094,00 SIT in nagrado za delo odvetnika - 139.650,00 SIT), stroški tožene stranke pa sodno takso za odgovor na tožbo, ki je odmerjena od zneska, s katerim je uspela v sporu in znaša 90.000,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo. Po pobotanju stroškovnih terjatev, mora tako tožena stranka tožniku plačati 210.744,00 SIT stroškov postopka.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo prenizko odškodnino. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (tožnik je od nesreče 14.2.1994 trpel 5 dni hujše bolečine, nato do 4.7.1994, ko je končal zdravljenje v Čateških toplicah, hude bolečine z menjajočo intenziteto, lažje do zmerne bolečine pa bo čutil tudi v prihodnje) ter nevšečnosti med zdravljenjem (nosil je dokolenski hodilni mavec, elastični povoj za levo koleno in mavčno minervo ter mehko in nato trdo Schanzovo ovratnico, bil pa je tudi štiri dni hospitaliziran in 6 mesecev v bolniškem staležu), kar vse je natančno in zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bil tožnik, upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih, upravičen do zadoščenja 1,200.000,00 SIT (200 in 203 čl. Zakon o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je sicer 1/3 tožnikovih težav posledica degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, ne pa poškodb, dobljenih v prometni nesreči dne 14.2.1994. Vendar je sodišče prve stopnje očitno podcenilo vse omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal in ki bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti.

Tako se je moral zaradi omejenega zaklona, predklona in rotacije v desno, rigidnosti desnega nožnega palca v predelu sklepa (zaradi česar je na Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ocenjen kot invalid II. kategorije) odreči športnim aktivnostim in s tem povezanemu načinu izrabe prostega časa (pred nesrečo je hodil v hribe, bil je smučarski in plavalni učitelj, rokometni trener, vodil je športno društvo v šoli) ter dotedanjemu delu. Sedaj s polovičnim delovnim časom dopolnilno poučuje Rome. Čeprav je "le" 2/3 tožnikovih težav z vratno hrbtenico posledica nesreče dne 14.2.1994, pa je tožnik (ki je bil ob nesreči star 54 let) tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih iz tega naslova upravičen do 1,500.000,00 SIT zadoščenja (200 in 203. čl. ZOR).

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik utrpel tako strah ob samem škodnem dogodku (zaradi česar je nesrečo ponoči podoživljal še kakih 5 mesecev), kot tudi strah za izid zdravljenja (bal se je, da bo zaradi poškodb vratu ohromel), zlasti še, ker se težave niso umirile v pričakovanem času. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo strahu ob nesreči (primarni strah) tako ni utemeljen. Pomembno je tudi eksplicitno izraženo stališče sodišča prve stopnje, da je strah enoten duševni in pravni fenomen. Delitev na primarni in sekundarni strah je umetna in le metodološka; namenjena je le opredelitvi vzrokov za strah in s tem bolj plastični ponazoritvi konkretnega oškodovančevega duševnega stanja, ki sicer lahko zajema celotno skalo občutkov od zaskrbljenosti in bojazni do močnih afektov, kot so "smrtni strah", "groza" ipd.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dosodilo nekoliko prenizko odškodnino za to obliko negmotne škode.

Glede na ugotovljeno intenzivnost, trajanje in naravo strahu je tožnik iz tega naslova (upoštevaje tudi razpone odškodnin za podobne primere škod) upravičen do 300.000,00 SIT zadoščenja (200. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo za telesne bolečine 1,200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT zadoščenja (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 166. čl. ZPP. Sodišče je obema strankama priznalo potrebne pravdne stroške od vrednosti zahtevka, s katerim je vsaka uspela v pravdi. Tožnikovi stroški postopka predstavljajo izvedenino (161.094,00 SIT in nagrado za delo odvetnika - 139.650,00 SIT), stroški tožene stranke pa sodno takso za odgovor na tožbo, ki je odmerjena od zneska, s katerim je uspela v sporu in znaša 90.000,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo. Po pobotanju stroškovnih terjatev, mora tako tožena stranka tožniku plačati 210.744,00 SIT stroškov postopka.