Jedro

Nepremičnina pridobi status grajenega javnega dobra z izdajo ugotovitvene odločbe, toda dokazovanja, da ima nepremičnina tak status, ni mogoče omejiti zgolj na predložitev ugotovitvene odločbe. Toženec je predložil potrdilo občine, da je cesta, v zvezi s katero tožnik uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, javno dobro. S to javno listino je dokazal, da gre za javno dobro, na njem pa je v skladu s sodno prakso varstvo pred motenjem posesti izključeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti in predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi moralo biti dejstvo, da je parcela št. 279/39, k. o. X., javno dobro, ugotovljeno z deklaratorno odločbo, javno dobro pa bi moralo biti vpisano v zemljiško knjigo. Potrdilo občine X, ki ga je predložil toženec tega ne more nadomestiti. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno uporabilo določila ZGO-1 v delu, ki določa, da mora biti javno dobro ugotovljeno z deklaratorno odločbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izraz javna cesta se po 24. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes–1) uporablja za cesto, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Po drugem odstavku 3. člena ZCes-1 so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.

6. Res je, da status grajenega javnega dobra nepremičnina pridobi z izdajo ugotovitvene odločbe (prvi odstavek 21. člena ZGO-1). Vendar dokazovanja, da ima nepremičnina tak status, ni mogoče omejiti zgolj na predložitev ugotovitvene odločbe, s katero se ji ta status podeljuje, kar je pritožbeno sodišče nakazalo že prejšnjem razveljavitvenem sklepu. Pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil, ki bi stranke omejeval na način, da je določena dejstva mogoče dokazovati le z eno vrsto dokazil. Toženec je dejstvo, da ima parcela št. 279/38, k. o. X, na kateri se nahaja sporno parkirno mesto, status grajenega javnega dobra, dokazoval s potrdilom o statusu parcele (priloga B16), izdanim s strani Občine Radovljica. Tožnik ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ima to potrdilo naravo javne listine, v pritožbi niti ne napada. Potrdilo, ki ima naravo javne listine, pa kot tako, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je do motenja prišlo na nepremičnini, ki ima status grajenega javnega dobra. Na nepremičninah s statusom grajenega javnega dobra je skladno s sodno prakso posestno varstvo izključeno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pravilna.

7. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga je logična posledica zavrnitve tožbenega zahtevka, saj verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna tudi v tem delu.

8. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o tožnikovih stroških je logična posledica zavrnitve njegovega zahtevka, toženec pa do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, saj ni navedel nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).