Jedro

Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.

Sodišče je vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Izrek

Pritožbam obtoženca in njegovih zagovornikov se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 64123/2012 z dne 2. 3. 2017 je bil obtoženi F. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Zoper oprostilno sodbo se je pritožila državna tožilka in pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo na seji senata sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-B, ter mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen štiri leta zapora. V plačilo je obtožencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča so se pritožili obtoženec, njegova zagovornika odvetnik Jože Hribernik ter odvetnik dr. Luigi Varanelli. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni ter obtoženca obtožbe oprosti ali porejeno to sodbo razveljavi.

3. Državno tožilstvo je v odgovorih na pritožbe menilo, da te niso utemeljene, saj je pritrditi ugotovitvam sodišča druge stopnje, da je na podlagi rezultata dokazovanja, razvidnega tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, mogoče objektivno zanesljivo zaključiti, da sta očitano dejanje in krivda zanj obtožencu dokazana s standardom, zahtevanim za obsodilno sodbo. Višje sodišče je namreč v obrazložitvi predmetne sodbe ta zaključek ustrezno utemeljilo, pri čemer se je obrazloženo opredelilo do pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje in zmotnosti zaključkov v tej sodbi. Kot izhaja iz razlogov (aktualno) izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče, potem ko je sprejelo vse ugotovitve in zaključke izvidov in mnenj sodnih izvedencev postavljenih za oškodovanko oziroma drugih zdravstvenih delavcev glede travmatiziranosti slednje; ob zmotnih zaključkih o nedokazanosti kraja in časa storitve kaznivega dejanja ter na podlagi okoliščin, ki za pravilno in popolno ugotovitev odločilnih dejstev niso relevantne, napravilo napačen zaključek o resnem dvomu v obstoj obtožencu očitanega dejanja. Pritožbeno sodišče, pa v nasprotju z zatrjevanji v pritožbah, tudi ni prezrlo mnenja izvedenke psihiatrične stroke za obtoženca, saj se je drugostopenjsko sodišče v razlogih sodbe oprlo tudi na ugotovitev te izvedenke. V zvezi s tem tožilstvo poudarja, da predstavlja izvedenkino predvidevanje, če tudi z veliko verjetnostjo zgolj njeno (subjektivno) prepričanje, ne pa razbremenilno ugotovitev, še manj pa dokaz, ki bi brez pomislekov in brezpogojno razbremenil obtoženca vsakega nagnjena pedofilije, kot povsem nekritično zatrjujejo pritožniki. Zato predlaga državno tožilstvo zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe pritožbenega sodišča. B.

4. Bistveni očitki pritožnikov so naslednji: - sodišče druge stopnje je, ne da bi samo izvajalo dokaze, na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov napravilo drugačne dokazne zaključke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obtoženčevo škodo. S tem je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti, sodilo je v nenavzočnosti obtoženca, s takšnim postopanjem pa mu je kršilo tudi pravico do pravičnega sojenja. Posebej nevzdržna in problematična je takšna posredna ocena predvsem glede izvedenskega mnenja izvedenca Friedla, ki je deloval zaslišan na glavni obravnavi neprepričljivo in zmedeno, o čemer se je neposredno prepričalo le sodišče prve stopnje, žal pa se drugostopenjsko sodišče o tem ni moglo prepričati, saj iz zvočnega posnetka, še manj pa iz njegovega prepisa, tega ni mogoče neposredno ugotoviti, glavne obravnave pa drugostopenjsko sodišče ni razpisalo. Mnenje tega izvedenca je pritožbeno sodišče, kot izhaja iz razlogov sodbe, štelo za odločilni dokaz pri svoji odločitvi o krivdi.

- kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP: sodba pritožbenega sodišča temelji na neresničnih podatkih, oziroma so izhodišča iz katerih izhajajo zaključki tega sodišča v nasprotju s tem, kar izhaja iz podatkov v spisu, bodisi s tem, kar so izpovedovale priče ali kar so navedli izvedenci.

- zmotna ugotovitev dejanskega stanja: pritožniki predvsem opozarjajo na nerazumevanje izvedenskega mnenja izvedenke dr. Žmuc Tomorijeve s strani pritožbenega sodišča, nestrokovnost in neprepričljivost izvedenskega mnenja izvedenca Friedla, na nezadostno obravnavanje in upoštevanje alternativnih vzrokov oškodovankine simptomatike; nadalje pritožniki opozarjajo na izvedensko mnenje psihiatrinje Magde Kocmur, ki je ocenila obtoženca kot izrazito heteroseksualno usmerjeno osebo ter na razlike v izpovedbah prič glede bistvenih okoliščin, ki bi lahko pripeljale sodišče do drugačnega zaključka in o čemer sodba pritožbenega sodišča sploh nima razlogov (kar pomeni, nadaljnji očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Menijo tudi, da je glede na zaključke pritožbenega sodišča ostalo popolnoma odprto, kdaj in kje naj bi obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil, s čimer pa mu je bila onemogočena tudi pravica do učinkovite obrambe.

5. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov.1 Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.2

6. Po določbi petega odstavka 392. člena ZKP lahko sicer pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Kadar sodišče druge stopnje oceni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ima namreč na izbiro več možnosti odločanja in sicer: sodbo sodišča prve stopnje lahko razveljavi (prvi in tretji odstavek 392. člena ZKP), samo razpiše obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP) ali pa kot je bilo že navedeno, sodbo sodišča prve stopnje spremeni na seji senata (peti odstavek 392. člena ZKP). Odločitev je odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja v materialnem in procesnem smislu. Če bo sodišče ocenilo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, bo torej sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, ali pa bo samo razpisalo obravnavo na kateri bo ponovilo vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov. To bo storilo tedaj, ko bo ocenilo, da so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 380. člena ZKP). Bistvo kontrole pritožbenega sodišča v okviru obravnavanega pritožbenega razloga je v primerjavi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, s tistim, ki ga je ugotovilo (ocenilo) samo. Pritožbeno sodišče mora biti pri tem, kot je bilo to že večkrat izrecno poudarjeno, glede objektivnih spoznavnih zmožnosti v enakem položaju kot sodišče prve stopnje; od tega je tudi odvisna izbira že omenjenih možnosti odločanja.3 Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji bo nujno neposredna, ko je tudi sodišče druge stopnje dokaze izvajalo neposredno; v takšnem primeru je lahko opravljena le na obravnavi pritožbenega sodišča, ki ga pri takem načinu odločanja vežeta načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje pa je lahko tudi posredna in sicer v primeru, ko je že sodišče prve stopnje sprejemalo dokaze posredno (npr. z branjem izpovedb prič, branjem listin itd.) ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev napačno sklepalo na obstoj odločilnih dejstev. Ko gre za napake v logičnem sklepanju. V takem primeru lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (peti odstavek 392. člena ZKP). V nasprotju s to določbo in hkrati z načelom neposrednosti in kontradiktornosti pa ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov. Bistvo je torej, da sta obe sodišči – tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče v enaki spoznavni situaciji.

7. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo.

C.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Zaradi česar je sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

9. Pritožniki v pritožbah sicer uveljavljajo še druge kršitve določb kazenskega postopka vendar pa, ker je Vrhovno sodišče sodbo že razveljavilo zaradi prej omenjene kršitve, drugih očitanih kršitev sodbi pritožbenega sodišča, ni presojalo.

1 Odločbe VS RS Kp 4/2010 z dne 11. 2. 2011, I Ips 20194/2012 z dne 25. 1. 2017, I Ips 51572/2010 z dne 23. 2. 2012, Kp 1/2006 z dne 15. 2. 2006, I Ips 51972/2010 z dne 23. 2. 2012 idr. 2 Glej sodbo VS RS I Ips 46668/2015 z dne 16. 11. 2017. 3 VS RS je to še posebej izpostavilo v sklepu Kp 1/2006.