Jedro

Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnila razloge za svojo odločitev, da mora tožnica na področjih in vsebinah, kot so navedeni v izreku izpodbijane odločbe, dopolniti obveznost študijskega programa in pripravništva. Pri tem se pravilno sklicuje na določbe 28. člena in 31. člena Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti. Slednji med drugim določa, da se v postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 28. člena Pravilnika, primerja izobraževalni program, ki ga je posameznik opravil z izobraževalnim programom, ki velja za zadevi poklic v Republiki Sloveniji in trajanje izobraževanja, ki ga je posameznik zaključil s trajanjem izobraževanja v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da mora tožnica za pristop k pripravništvu in strokovnemu izpitu za poklic doktorica dentalne medicine dopolniti obveznost študijskega programa, in sicer: - opraviti dopolnilne izpite iz predmetov: skupen izpit iz temeljnih predkliničnih predmetov (biofizika, biokemija, biologija, celice, fiziologija in patološka fiziologija),· morfologija zobnega organa - modul pri predmetu oralna biologija,· propedevtika za zobne bolezni - predklinični praktikum, gnatologija - klinična fiziologija stomatogenega sistema, infekcijske bolezni, dermatovenerologija, otroško in preventivno zobozdravstvo, · ustne bolezni in parodontologija ter fiksna protetika (točka 1. izreka). Dopolnilne izpite mora opraviti na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ( točka 2. izreka). Tožnica lahko pristopi k opravljanju pripravništva po uspešno opravljenih izpitih iz točke 1 izreka (točka 3 izreka). Tožnica lahko pristopi k opravljanju strokovnega izpita po opravljenem pripravništvu po programu pripravništva za poklic doktor dentalne medicine v časovnem obsegu 12 mesecev (točka 4 izreka). Strokovni izpit tožnica opravlja na Ministrstvu za zdravje, Štefanova 5, Ljubljana (točka 5 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški postopka (točka 6 izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je toženka 1. 7. 2020 prejelo popolno vlogo tožnice. Tožnica je na Stomatološki fakulteti v Pančevu Univerze gospodarska akademija v Novem Sadu, Republika Srbija (v nadaljevanju tudi SFP) 29. 5. 2014 zaključila študij in pridobila akademski naziv doktorica stomatologije, kar je razvidno iz diplome 381 z dne 5. 9. 2014. Tožnica pripravništva in strokovnega izpita v tujini ni opravljala. Toženka navaja prvi odstavek 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZdej), po katerem smejo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu. Po 3. členu Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik) k opravljanju pripravništva lahko pristopi, kdor je pridobil ustrezno izobrazbo v Republiki Sloveniji ali mu je bila izdana odločba ministrstva. Po 28. členu Pravilnika lahko ministrstvo posamezniku, ki je opravil pripravništvo in strokovni izpit po 25. juniju 1991 v eni od drugih republik bivše SFR Jugoslavije ali v tretji državi, ter nima ob oddaji vloge na ministrstvo vsaj pet let delovnih izkušenj in se želi zaposliti v Republiki Sloveniji, v odločbi določi, na katerem področju in v katerih vsebinah mora dopolniti obveznost študijskega programa in pripravništva. Pripravništvo in strokovni izpit opravlja v celoti. Iz predloženega mnenja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ENIC-NARIC centra, o izobraževanju 60125-401/2015/4 z dne 22. 5. 2015, izhaja, da je vrednoteno izobraževanje v Republiki Sloveniji primerljivo z izobraževanjem po študijskih programih za pridobitev izobrazbe, ki se v skladu s 33 členom Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) razvrščajo na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja (enoviti magistrski študijski programi). Navaja prvi odstavek 31. člena Pravilnika, po katerem se v postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 28. člena in 29. člena Pravilnika, primerja izobraževalni program, ki ga je posameznik opravil z izobraževalnim programom, ki velja za zadevni poklic v Republiki Sloveniji in trajanje izobraževanja, ki ga je posameznik zaključil, s trajanjem izobraževanja v Republiki Sloveniji. Če uradna oseba ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo študijskega programa, se za podajo mnenja imenuje izvedenec (tretji odstavek 31. člena Pravilnika). Iz mnenja izvedenca Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju tudi MF UL) z dne 20. 1. 2021, izhaja, da je iz predhodno izvedenega postopka priznanja poklicne izobrazbe tožnice za poklic doktorica dentalne medicine 8. 9. 2015 in 5. 1. 2017 že podal mnenji za presojo programa študija dentalne medicine, ki ga je tožnica opravila v Republiki Srbiji. Izvedel je še tretjo primerjavo, ki je potrdila delno primerljivost obeh programov in pokazala, da so od obveznih vsebin učnega programa na UL MF v programu, ki ga je priložila tožnica, odsotne določene vsebine, zato je predlagal, da se tožnici določi opravljanje dopolnilnih izpitov manjkajočih predmetov, in sicer: skupen izpit iz temeljnih predkliničnih predmetov (biofizika, biokemija, biologija celice, fiziologija in patološka fiziologija), ter izpiti iz predmetov gnatologija, infekcijske bolezni, dermatovenerologija, otroško in preventivno zobozdravstvo, ustne bolezni, parodontologija in fiksna protetika, morfologija zobnega kamna - modul pri predmetu oralna kirurgija in propedevtika za zobne bolezni - kolokvij pri predmetu predklinični praktikum. Tožnica je v pripombah navedla, da bilo v postopku presoje v tujini pridobljene izobrazbe kršeno načelo enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in da ni bilo upoštevano, da je 30. 3. 2020 doktorirala na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter da ocena ni obrazložena. Iz ponovnega mnenja izvedenca o izobraževalnem programu izhaja, da je oba programa primerjal in izvedeniško mnenje podal na enak način kot pri drugih kandidatih, pri čemer je upošteval, da so bili nekateri deli posameznega predmeta enega programa vključeni v drug predmet oz. druge predmete drugega programa. Tožnici je določeno opravljanje izpitov iz predmetov, pri katerih so bila ugotovljena večja odstopanja po vsebinah, številu ur oz. ECTS oziroma predmetov, ki jih program SFP ne vključuje, v programu dentalne medicine Univerze v Ljubljani pa so obvezni. Izvedeniško mnenje je podano z namenom primerjave navedenih dodiplomskih programov. Dejstvo, da je tožnica naknadno zaključila interdisciplinarni doktorski študijski program biomedicina na MF UL ni relevantno, saj v okviru tega študija ni opravila izpitov iz vsebin oziroma predmetov za katere je izvedenec predlagal opravljanje dopolnilnih izpitov. Tožnica v pripombah navaja, da so navedbe izvedenca pavšalne in da je ponovni postopek začela, ker je izvedela za nova dejstva tj. da je toženka na podlagi izvedeniškega mnenja istega izvedenca v primeru drugega kandidata, ki je zaključil izobraževanje na SFP izdalo odločbo, s katero mu ni določilo obveznosti opravljanja dopolnilnih izpitov, ter da ne vzdrži navedba, da zaključek interdisciplinarnega doktorskega študijskega programa biomedicina na MF UL za določitev dopolnilnih obveznosti ni relevanten, saj ji je bil dovoljen vpis na naveden doktorski študij, pri čemer je v obrazložitvi navedeno, da je bila po pregledu dokumentacije opravljena vsebinska primerjava meril iz 16. člena ZVis, na njeni podlagi pa ugotovljeno, da je tožnica v tujini opravila izobraževanje, ki ga je v Republiki Sloveniji mogoče primerjati z drugo stopnjo izobrazbe na področju dentalne medicine.

3. Toženka pojasni, da je izvedenec je v vseh treh primerih presojal isti študijski program v tujini pridobljene izobrazbe kandidatke in da se dejstva in dokazi glede vsebine in obsega zaključenega programa tožnice v Republiki Srbiji niso spremenila. Na podlagi navedenega je izvedenec izrekel soglasje s predhodno izdanima mnenjema glede določitve dopolnilnih izpitov in navedeni mnenji priložil svojemu mnenju. Iz mnenja z dne 8. 9. 2015, na katero se sklicuje mnenje izvedenca z dne 12. 1. 2021, izhaja, da glede predkliničnih predmetov obstajajo velike razlike med primerjanima programoma, saj na predmetniku SFP ni predmetov morfologija zobnega organa, biofizika, biologija celice in biokemija 2, medtem ko je pri številnih ostalih predkliničnih predmetih program SFP manj obsežen (biokemija 1 obsega 14 % programa MF UL, fiziologija 62 %, patološka fiziologija 66 %, propedevtike za zobne bolezni 15 %, gnatologija 57 %). Nadalje je program SFP manj obsežen pri medicinskih kliničnih predmetih (infekcijske bolezni v obsegu 50 % in dermatologija v obsegu 50 % programa MF UL), pri kliničnih predmetih, ki pokrivajo področje dentalne medicine pa obstajajo pomembnejše razlike pri predmetih otroško in preventivno zobozdravstvo (75 % programa v Ljubljani), ustne bolezni in parodontologija (manjka celotna vsebina ustnih bolezni) ter fiksna protetika (70 % programa v Ljubljani). Toženka v obrazložitvi tudi pojasni, da je izvedenec jasno opredelil odstotek primerljivosti posameznih delov študijskih programov, medtem ko v mnenju izdanemu drugemu kandidatu, na katerega se sklicuje tožnica, takšne ocene ni. Zato v konkretnem primeru mnenje izvedenca ni pavšalno, nejasno in nepopolno obrazloženo. Glede pripomb tožnice v postopku, da bi izvedenec moral upoštevati odločbo Senata MF UL z dne 22. 9. 2014, s katero ji je bil dovoljen vpis na interdisciplinarni doktorski študijski program biomedicina na MF UL, toženka navaja, da se je v navedeni odločbi preverjala zgolj umeščenost tujega izobraževanja v državi izvora, čemur izvedenec v svojem mnenju ne nasprotuje, kar izhaja tudi iz mnenja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ENIC-NARIC centra, o izobraževanju 60125-401/2015/4 z dne 22. 5. 2015. Tožnica je v Republiki Srbiji zaključila z nacionalno zakonodajo skladen drugostopenjski bolonjski petletni študijski program ovrednoten s 300 ECTS, kar je v skladu s 33. členom ZVis enakovredno enovitim magistrskim študijskim programom.

4. Toženka pojasni, da je, ne glede na navedeno, potrebno upoštevati, da gre pri poklicu doktor dentalne medicine za reguliran poklic in ugotovitev uvrščenosti na stopnjo študijskega programa za priznavanje poklicne kvalifikacije ne zadošča, temveč je potrebno v skladu z določbo 64. člena ZZDej ter Pravilnikom opraviti primerjavo izobraževalnega programa in trajanje izobraževanja, ki ga je posameznik opravil, z izobraževalnim programom, ki velja za zadevni poklic v Republiki Sloveniji. Izvedenec je po primerjavi desetsemestrskega študijskega programa, ovrednotenega s 300 ECTS SFP in dvanajstemestrskega programa MF UL, ovrednotenega s 340 ECTS, ugotovil bistvena odstopanja pri predmetih, za katere je predlagal izvedbo dopolnilnih izpitov, pri čemer znanje tožnice iz teh predmetov v okviru interdisciplinarnega doktorskega študijskega programa biomedicina na MF UL ni bilo dopolnjeno. Glede na to, da so v tem postopku glede v tujini zaključenega študijskega programa tožnice v različnih obdobjih podali enako mnenje trije različni strokovnjaki, pri čemer tožnica ni izrazila nobenih okoliščin, ki bi izražale dvom v strokovnost kateregakoli od njih, je toženka v celoti sledila strokovnemu mnenju z dne 20. 1. 2021 in 18. 2. 2021. Tožnica izkazuje manj kot 5 let delovnih izkušenj v zdravstveni dejavnosti, zato mora pred pristopom na strokovni izpit opraviti obveznost pripravništva po programu pripravništva za poklic doktor dentalne medicine v časovnem obsegu 12 mesecev, skladno s Programom pripravništva in strokovnega izpita za poklic doktor dentalne medicine, ki je opredeljen v Prilogi 1 Pravilnika, tožnica pa lahko pristopi k opravljanju strokovnega izpita iz vsebin, določenih v 16. členu Pravilnika, po opravljenem pripravništvu na Ministrstvu za zdravje, skladno z 32. členom Pravilnika.

5. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Očita neuporabo 14. člena Ustave RS in posledično 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 14. člena in 16. člena Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (v nadaljevanju ZVPI) in določila 1. člena VI. poglavja Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (v nadaljevanju MKPKVKE, tudi Konvencija). Tožnica je na SFP 29. 5. 2014 končala študij dentalne medicine in si pridobila naziv doktorica stomatologije. Prvič je tožnica pri toženki podala vlogo za določitev opravljanja pripravništva in strokovnega izpita za poklic doktor dentalne medicine že 18. 11. 2016. Toženka je na podlagi mnenja z dne 8. 9. 2015 ( doc. dr. A. A., dr. dent. med.), po tožničinih pripombah na to mnenje pa še na podlagi mnenja z dne 5. 1. 2017 ( prof. dr. B. B., dr dent. med.), izdala odločbo 2. 6. 2017. S to odločbo je toženka odločila, da mora tožnica za pristop k strokovnemu izpitu za doktorico dentalne medicine opraviti dopolnilne izpite, kot jih navaja.

6. Po izdaji (in tudi po pravnomočnosti) navedene odločbe je v letu 2019 oz. 2020 izvedela za nova dejstva in pridobila nove dokaze. Tožnica je izvedela za dejstvo, da je bilo v zadevi drugega kandidata, ki ga navaja, ki je prav tako zaključil študij dentalne medicine na SFP, z odločbo toženke 6040-1134/2019-7 z dne 4. 11. 2019, ki jo prilaga, skupaj z mnenjem z dne 7. 10. 2019, ki go prilaga, odločila, da mora kandidat za pristop k strokovnemu izpitu za doktorja dentalne medicine opraviti (le) pripravništvo po Pravilniku v časovnem obsegu 12 mesecev. Tako je tožnica 1. 7. 2020 ponovno vložila vlogo za priznanje izobrazbe, pridobljene v tujini, s prilogami, določenimi v drugem odstavku 28. člena Pravilnika in navedenimi dokazi. Toženka je v izpodbijani odločbi ponovno odločila, da mora tožnica za pristop k pripravništvu in strokovnemu izpitu za poklic doktorica dentalne medicine dopolniti obveznosti študijskega programa, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, kot navaja. Toženka se glede primera drugega kandidata ni opredelila, niti ni pojasnila v čem se ta dva primera razlikujeta, kljub temu, da je tožnica dvakrat v pripombah, ki jih prilaga, navajala, da izvedensko mnenje ni dovolj obrazloženo. Po stališču tožbe bi toženka morala smiselno uporabiti četrti odstavek 14. člena ZVPI, ki določa, da se v postopku priznavanja izobraževanja z vsebinsko primerjavo meril iz 16. člena ZVPI preveri umeščenost tujega izobraževanja v državi izvora in ugotovi izpolnjevanje pogojev za nadaljnje izobraževanje. Tožnica dodaja, da je v zvezi s priznavanjem njene izobrazbe ZVPI že bil uporabljen v postopku dovolitve vpisa na Interdisciplinarni doktorski študijski program Biomedicina, ki v skladu s 33. členom ZVis predstavlja naslednjo (tretjo) stopnjo visokošolske izobrazbe, ki ga je tožnica zaključila 30. 3. 2020. V zvezi s tem dejstvom tožnica ni zatrjevala, da bi v okviru doktorskega študija opravila izpite, za katere je izvedenka menila, da bi jih tožnica za priznanje izobrazbe morala opraviti, temveč je zahtevala, da se toženka opredeli do odločitve Senata MF UL, ki je bila izdana v zadevi primerjave oziroma ugotavljanja ustreznosti študijskega programa v skladu s 16. členom ZVPI, kjer je med drugim navedeno, da je bila opravljena vsebinska primerjava meril iz 16. člena ZVPI, ki so: sistem šolanja, izobraževalni program ter predmetnik oziroma učni načrt, učni dosežki, trajanje izobraževanja in pravice, ki iz izobraževanja izhajajo. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica v tujini opravila izobraževanje, ki ga je v Sloveniji mogoče primerjati z drugo stopnjo izobrazbe na področju dentalne medicine in tožnici je bil dovoljen vpis na doktorski študijski program. Toženka se do tega dejstva ni opredelila, niti ni uporabila Konvencije (določilo VI.1. člena v VI poglavju), čeprav se je tožnica v svoji vlogi z dne 1. 7. 2020 nanjo sklicevala, in gre za kršitev materialnega prava.

7. Pod točko II tožbe tožnica navaja bistveno kršitev določb postopka (4. točka prvega odstavka v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), ker se izpodbijano odločbo ne da preizkusiti. Izpodbijana odločba temelji na izvedeniškem mnenju, ki ni jasno in ni obrazloženo. Pravilnik v tretjem odstavku 31. člena določa, da je za podajo mnenja v postopku primerjave študijskih programov možno imenovati izvedenca (kar je bilo v predmetni zadevi tudi storjeno). Po ZUP mora biti izvedensko mnenje utemeljeno in obrazloženo tako, da je iz mnenja jasno razvidno, kakšne so razlike med primerjanima študijskima programoma. Izvedenka izr. prof. dr. C. C., dr. dent. med. je v mnenju 20. 1. 2020 navedla, da: ponovna primerjava potrjuje delno primerljivost obeh programov; študijski program stomatologije, ki ga je tožnica zaključila na SFP ne vključuje določenih predmetov, ki so v študijskem programu dentalne medicine na UL MF obvezni; da se tožnici določi opravljanje izpitov iz predmetov, pri katerih so ugotovljena večja odstopanja (po vsebinah, številu ur oziroma ECTS) ter predmetov, ki jih v okviru zaključenega programa ni opravljala, v študijskem programu dentalne medicine UL MF pa so obvezni; da izvedenka soglaša s predhodno podanima mnenjema doc. dr. A. A. z dne 8. 9. 2015 in prof. dr. B. B. z dne 5. l. 2017, da se tožnici določi opravljanje izpitov, kot je navedeno v omenjenih mnenjih. Eden izmed treh očitkov tožnice v pripombah (ostala dva se nanašata na kršitev načela enakosti pred zakonom in neupoštevanje dejstva, da je tožnica dne 30. 3. 2020 doktorirala na MF UL) je, da ocena ni obrazložena. Tožnica je vlogam priložila celotni v slovenščino preveden katalog znanj oziroma izpitnih vsebin (Knjiga predmeta), iz katere je mogoče razbrati za vsak posamezni predmet določene izpitne teme, število ECTS točk, število ur pri vsakem predmetu in število ur pri vsaki posamezni izpitni temi in iz katere je možno zelo natančno ugotoviti primerljivost študijskih programov in morebitne razlike, vendar ničesar od tega v mnenju ni bilo navedeno. Tudi se ne strinja s trditvijo v mnenju, da v predmetniku SFP ni predmetov Morfologija zobnega organa, Biokemija, Biofizika in Biologija celice. Predmet »Anatomija sa morfogijom zuba« in »Biohemija« sta samostojna predmeta, predmeta Biofizika in Bilogija celice pa sta bila obravnavana v sklopu drugih predmetov. Iz mnenj izhaja le, da obstajajo med programom SFP in programom MF UL razlike, ki pa niso obrazložene. Res so v enem mnenju te razlike opredeljene v odstotkih, ni pa konkretno in natančno določeno, katerih izpitnih tem tožnica na SFP ni obdelala. Pavšalna je trditev v mnenju z dne 8. 9. 2015, da »iz priloženega programa ni možno ugotoviti števila storitev, ki bi jih bilo pri posameznem predmetu potrebno opraviti, vtis pa je, da tudi glede tega obstajajo pomembne razlike«, saj ni pojasnjeno, katera dejstva zbujajo tak vtis in zakaj. Po podanih pripombah je toženka tožnici posredovala novo mnenje z dne 18. 2. 2021, ki ga je izdelala ista izvedenka, izr. prof. dr. C. C., dr. dent. med, ki se do tožničinih pripomb ni opredelila ter navedla le, da je mnenje podala na enak način kot pri drugih kandidatih. Tožnica je v skladu s prvim odstavkom 196. člena ZUP predlagala, da se imenuje drugega izvedenca in sicer prof. dr. D. D., dr. dent. med., česar toženka ni upoštevala. Tožnica ne dvomi v strokovnost izvedencev, zatrjuje pa, da nobeno od mnenj ni jasno, popolno in obrazloženo in da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Kot dokaz predlaga „Knjigo predmeta“ oziroma prevedeni Katalog znanj SFP. Sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da mora tožnica za pristop k strokovnemu izpitu za doktorico dentalne medicine opraviti pripravništvo po Pravilniku v časovnem obsegu 12 mesecev, da lahko pristopi k opravljanju strokovnega izpita iz vsebin v skladu z določbami Pravilnika po opravljenem pripravništvu, da strokovni izpit opravlja na Ministrstvu za zdravje v Ljubljani, z rokom za opravo strokovnega izpita je 24 mesecev po vročitvi te odločbe. Sodišču tudi predlaga, da toženki naloži plačilo stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni pod izvršbo.

8. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in se sklicuje na svoje navedbe iz izpodbijane odločbe. Toženka navaja, da ne gre za kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, temveč gre za striktno upoštevanje načela zakonitosti iz 6. člena ZUP. Izpodbijana odločba tudi ne sloni na pomanjkljivem izvedenskem mnenju, saj je izvedensko mnenje jasno, strokovno in celovito, izpodbijana odločba pa vsebuje vse sestavine upravne odločbe, kot jih določa ZUP. Toženka je svojo odločitev, da mora tožeča stranka za pristop k pripravništvu in strokovnemu izpitu za poklic doktorica dentalne medicine opraviti dodatne izobraževalne vsebine, utemeljila na jasnem in strokovnem izvedenskem mnenju Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, izvedenke izr. prof. dr. C. C., dr. dent. med., ki je podprto še z dvema drugima izvedenskima mnenjema doc. dr. A. A., dr. dent. med. in prof. dr. B. B., dr. dent. med. v skladu z določbo 189. člena ZUP in tretjim odstavkom 31. člena Pravilnika. Toženka je v skladu z določbami Pravilnika odločila o pogojih, ki jih mora tožeča stranka izpolniti za pristop k strokovnemu izpitu za poklic doktorica dentalne medicine opraviti dopolnilne izpite iz predmetov, kot so navedeni v izreku izpodbijane odločbe in pri odločitvi v celoti sledila strokovnemu mnenju, ki ga je pripravila MF UL. Iz Mnenja izvedenca o izobraževalnem programu 20. 1. 2021, izvedenke izr. prof. dr. C. C., dr. dent. med. izhaja, da je izvedenec na dve predhodni zaprosili toženke 8. 9. 2015 in 5. 1. 2017 že podal mnenji za presojo programa študija dentalne medicine, ki ga je tožnica zaključila na SFP ter je izvedenec izvedel še tretjo primerjavo, ki je potrdila v prejšnjih mnenjih ugotovljeno delno primerljivost študijskega programa, ki ga je tožnica zaključila v Republiki Srbiji s slovenskim študijskim programom, ki se izvaja na MF UL. Primerjava je pokazala, da so od desetsemestrskega študijskega programa SFP odsotne določene obvezne vsebine dvanajstsemestrskega učnega programa MF UL. Izvedenec je zato predlagal, da se iz teh vsebin in predmetov tožnici določi opravljanje dopolnilnih izpitov, s čimer je bila tožnica seznanjena in je podala pripombe, da naj bi bilo v postopku kršeno načelo enakosti pred zakonom, da pri presoji ni bilo upoštevano dejstvo, da je tožnica 30. 3. 2020 doktorirala na MF UL in da ocena izvedenke ni obrazložena. V dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 18. 2. 2021 je izvedenec oba programa primerjal in izvedeniško mnenje podal na enak način kot pri drugih kandidatih, pri čemer je v korist kandidatke upošteval, da so bili nekateri deli posameznega predmeta enega programa vključeni v drug predmet oz. druge predmete drugega programa. Tožnici je bilo določeno opravljanje izpitov iz predmetov, pri katerih so bila ugotovljena večja odstopanja po vsebinah, številu ur oziroma ECTS ter predmetov, ki jih program SFP ne vključuje, v programu dentalne medicine MF UL pa so obvezni. Izvedenec je izpostavil, da je izvedeniško mnenje v skladu z zaprosilom toženke podano z namenom primerjave navedenih dodiplomskih programov. Dejstvo, da je kandidatka naknadno zaključila interdisciplinarni doktorski študijski program biomedicina na MF UL pa po mnenju izvedenca ni relevantno, saj v okviru tega študija ni opravila izpitov iz vsebin oziroma predmetov, za katere je izvedenec predlagal opravljanje dopolnilnih izpitov. Toženka je izvedenskemu mnenju z dopolnitvami v celoti sledila, saj ga je ocenila kot jasno in strokovno argumentirano ter ga ustrezno povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodni izvedenec je namreč v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi mnenja na vprašanja in pripombe ustrezno (torej strokovno, celovito in jasno) odgovoril. Pri tem se je vsebinsko opredelil tudi do pripomb tožeče stranke. Po mnenju toženke tožbene navedbe ne vzbudijo nobenega dvoma v ustreznost (pravilnost in celovitost) izvedenskega mnenja. Tožba ne izpostavlja nobene konkretne pripombe na izvedenčevo strokovnost ali njegove kompetence, tožnica pa tekom postopka tudi ni uveljavljala izločitvenih razlogov po drugem odstavku 192. člena ZUP. Tožnica se pavšalno sklicuje na drugačno stališče drugega strokovnjaka v sicer istovrstnem postopku priznavanja v tujini pridobljene poklicne kvalifikacije. Takšno sklicevanje, t.j. sklicevanje na izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi pred, med ali po postopku, pa ni dokazna listina, temveč ima lahko le naravo njenih navedb. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13. 8. 2021 pojasnjuje svoja stališča in navaja dodatne argumente. Toženka je že izpeljala postopek zaradi opravljanja pripravništva in izdala odločbo 2. 6. 2017. Ko pa je tožnica izvedela za novo dejstvo - to je, da je bila v identični zadevi v primeru drugega kandidata sprejeta drugačna odločitev je vlogo za določitev pripravništva in strokovnega izpita za poklic dentalne medicine ponovno podala. Ne sklicuje se na izvedeniško mnenje v drugi zadevi, temveč na odločbo, ki je bila v tej drugi identični zadevi sprejeta dne 4. 11. 2019 (kandidat E. E.) ter je od toženke ves čas postopka zahtevala, da se do te odločbe opredeli, česar toženka ni storila. Zaradi dveh različnih odločitev v dveh identičnih primerih tožnica utemeljeno meni, da je bilo v njenem primeru kršeno načelo enakosti (14. člen Ustave RS). Da nosi dokazno breme o neustreznosti oziroma o neprimernosti tožničine izobrazbe toženka, pa izhaja tudi iz člena IV.1 Konvencije, ki določa, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen, če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri so priznane. Toženka teh razlik ni dokazala ter zaradi neobrazloženega izvedenskega mnenja tudi ni dosledno upoštevala načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Navedbe, da je izvedenka podala mnenje na enak način, kot pri drugih kandidatih, ne vzdržijo. Tožnica nikoli ni trdila, da je v okviru doktorskega študija na MF UL opravila izpite, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, temveč je zahtevala le to, da se toženka opredeli do odločbe Senata MF UL z dne 22.9. 2014, s katero je le ta z uporabo 14. člena in 16. člena ZVPI, ki jih navaja, odločil, da je tožnica v tujini opravila izobraževanje, ki ga je v Sloveniji mogoče primerjati z drugo stopnjo izobrazbe na področju dentalne medicine.

**K točki I izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemelji toženka, zato se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje, glede tožbenih ugovorov pa dodaja :

12. V obravnavani zadevi je predmet presoje sodišča uvodoma navedena odločba, ki jo je toženka izdala tožnici v upravni zadevi o pristopu k opravljanju pripravništva in strokovnega izpita za poklic doktorice dentalne medicine na podlagi prvega odstavka 64. člena ZZdej1 ter 3. člena2 in prvega odstavka 28. člena3 Pravilnika. V obravnavani zadevi toženka ni odločala o vlogi za priznanje izobrazbe, pridobljene v tujini v smislu določb ZVPI ter Konvencije. Torej ne gre za vprašanje priznanja izobrazbe, pridobljene v tujini v upravnem postopku na podlagi določb ZVPI oziroma ne gre za zavrnitev zahteve tožnice, da v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi tuje listine ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega naslova doktor dentalne medicine s slovenskim strokovnim naslovom doktor dentalne medicine. Sodišče sicer opozarja na napačno navedbo toženke v prvem stavku obrazložitve izpodbijane odločbe, da je 1. 7. 2020 prejela popolno vlogo tožnice za priznanje izobrazbe, pridobljene v tujini, in sicer za poklic doktorica dentalne medicine. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pa toženka navaja, da je tožnica na Stomatološki fakulteti v Pančevu, Univerza gospodarska akademija v Novem Sadu, Republika Srbija 29. 4. zaključila študij in pridobila akademski naziv doktorica stomatologije, kar je razvidno iz diplome 381 z dne 5. 9. 2014, in da tožnica pripravništva in strokovnega izpita v tujini ni opravila. Toženka je odločala, kot je navedeno, med drugim, tudi v uvodu izpodbijane odločbe, in v nadaljevanju obrazložitve, na podlagi 64. člena ZZdej in določb Pravilnika v zadevi pristopa k opravljanju pripravništva in strokovnega izpita za poklic doktorica dentalne medicine po vlogi tožnice za določitev opravljanja pripravništva. Slednje navaja tudi tožnica sama v tožbi (na strani 2) in to ni sporno. Zato sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava oziroma očitke glede neuporabo 14. člena in 16. člena ZVPI in VI.1. člena Konvencije, kot neutemeljene zavrača. 13. Ne glede na navedeno pomanjkljivost prvega stavka v obrazložitvi, pa sodišče ocenjuje, da je izrek izpodbijane odločbe skladen z določili prvega, drugega in šestega odstavka odstavka 213. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka odstavka 215. člena ZUP določen, jasen in v vsebinskem pogledu logično usklajen z obrazložitvijo. Sodišče ne sledi razlogom tožbe, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj so v obrazložitvi vsebovani razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, argumentirano in pojasnjeno narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijana odločba ima vse sestavine po 210. členu ZUP, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je skladna z 214. členom ZUP.

14. Materialnopravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavljajo določbe 64. člen ZZdej in Pravilnika (3. člen, 28. člen, 31. člen). Ta natančneje ureja pogoje za opravljanje pripravništva zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, ki delajo na področju zdravstvene dejavnosti, preizkušanje pripravnikovega praktičnega znanja, pogoje za opravljanje strokovnih izpitov, programe strokovnih izpitov in tehnična vprašanja, ki so s tem v zvezi (1. člen Pravilnika). Z izpodbijano odločbo so bili določeni dopolnilni izpiti, ki jih mora opraviti tožnica za pristop k strokovnemu izpitu za doktorico dentalne medicine ter obseg in trajanje pripravništva. Takšna odločitev je v skladu z 28. členom Pravilnika, po katerem ministrstvo posamezniku, ki je opravil pripravništvo in strokovni izpit po 25. 6. 1991 v eni od drugih republik SFRJ ali v tretji državi, ter nima ob oddaji vloge na ministrstvo vsaj pet let delovnih izkušenj in se želi zaposliti v Republiki Sloveniji, določi na katerem področju in v katerih vsebinah mora dopolniti obveznosti študijskega programa in pripravništva.

15. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer tudi povzeto predloženo mnenje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ENIC - NARIC centra o izobraževanju z dne 22. 5. 2015, po katerem je vrednoteno izobraževanje v Republiki Sloveniji primerljivo z izobraževanjem po študijskih programih za pridobitev izobrazbe, ki se v skladu s 33. členom ZVis razvrščajo na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja (enoviti magistrski študijski programi), kar pa ne pomeni nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, saj gre za v obravnavani zadevi po že povedanem za odločbo, s katero je toženka na pravni podlagi 64. člena ZZdej skladno z določbami Pravilnika, kot jih navaja, odločila o pogojih, ki jih mora tožnica izpolniti za pristop k strokovnemu izpitu za poklic doktorica mentalne medicine po popolni vlogi tožnice z dne 1. 7. 2020. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnila razloge za svojo odločitev, da mora tožnica na področjih in vsebinah, kot so navedeni v izreku izpodbijane odločbe, dopolniti obveznost študijskega programa in pripravništva. Pri tem se pravilno sklicuje na določbe 28. člena in 31. člena Pravilnika4. Slednji med drugim določa, da se v postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 28. člena Pravilnika, primerja izobraževalni program, ki ga je posameznik opravil z izobraževalnim programom, ki velja za zadevi poklic v Republiki Sloveniji in trajanje izobraževanja, ki ga je posameznik zaključil s trajanjem izobraževanja v Republik Sloveniji.

16. Poleg tega je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da sloni njena odločitev na mnenju izvedenca Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga je imenovala na podlagi tretjega odstavka 31. člena Pravilnika glede vsebinske primerjave ustreznosti študijskega programa za doktorico dentalne medicine, ki ga je tožnica opravila na Stomatološki fakulteti v Pančevu Univerze gospodarska akademija v Novem Sadu, Republika Srbska, s študijskim programom v Republiki Sloveniji, ki ga povzema in mu sledi in hkrati v obrazložitvi pojasni razloge za zavrnitev tožničinih pripomb na mnenje izvedenca.

17. Tako v obravnavani zadevi ne gre za to, kar toženka (lahko) ugotavlja v postopku odločanja o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja po 10. členu ZVPI, da bi toženka morala smiselno uporabiti določbe četrtega odstavka 14. člena oziroma 16. člena ZVPI in uporabo določil Konvencije, kot meni tožnica, saj kot povedano, gre za postopek po 64. členu ZZdej in Pravilniku glede pristopa k opravljanju pripravništva in strokovnega izpita za poklic doktorica dentalne medicine, zato sodišče te tožbene razloge kot neutemeljene zavrača. Zato tudi niso v tem postopku relevantni razlogi tožbe, da je bil v zvezi s priznavanjem tožničine izobrazbe ZVPI že bil uporabljen v postopku dovolitve vpisa na Interdisciplinarni doktorski študijski program Biomedicina, ki v skladu s 33. členom ZViS predstavlja naslednjo (tretjo) stopnjo visokošolske izobrazbe, saj to ni predmet tega postopka v zadevi pristopa k opravljanju pripravništva in strokovnega izpita tožnice za poklic doktorica dentalne medicine. Tako v obravnavani zadevi ne gre za razlago določil ZVPI, ki pomenijo zakonsko podlago za odločanje o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja, zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi ni relevantno sklicevanje tožnice na določbe MKPVKE, ki jih tožnica izpostavlja, saj kot rečeno, gre v obravnavani zadevi za drugi postopek po 64. členu ZZdej in ne postopek z zahtevo priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja po ZVPI. Zato očitki tožbe, da bi toženka morala upoštevati odločbo Senata Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 22. 9. 2014, ki je bila izdana v zadevi primerjave oziroma ugotavljanja ustreznosti študijskega programa v skladu s 16. členom ZVPI, niso utemeljeni, kar je toženka tudi pojasnila (predzadnji odstavek na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato ne držijo nadaljnje tožbene navedbe tožnice, da se do tega ni opredelila. Toženka je pojasnila, da gre pri poklicu doktor dentalne medicine za reguliran poklic in ugotovitev uvrščenosti na stopnjo študijskega programa za priznavanje poklicne kvalifikacije ne zadošča in da je potrebno skladno s 64. členom ZZdej ter Pravilnikom opraviti primerjavo izobraževalnega programa in trajanja izobraževalnega programa, ki ga je posameznik opravil, z izobraževalnim programom, ki velja za zadevni poklic v Republiki Sloveniji.

18. Na tožbeni očitek, da se je izvedenec v svojem mnenju skliceval na predhodna mnenja o vrednotenju izobraževalnega programa, je odgovorila že toženka (zadnji odstavek na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe), da je v svojem mnenju izvedenec jasno navedel, da je na podlagi sklepa z dne 20. 1. 2021 ponovno izvedel primerjavo obeh študijskih programov in da je ponovna in od prejšnjih postopkov neodvisna primerjava potrdila delno primerljivost obeh programov in da študijski program stomatologije, ki ga je toženka zaključila v Republiki Srbiji ne vključuje določenih predmetov, ki so v študijskem programu dentalne medicine na MF UL obvezni, kot je bilo ugotovljeno tudi v predhodnih mnenjih z dne 8. 9. 2015 in 5. 1. 2017 ter navedel, da se dejstva in dokazi glede vsebine in obsega zaključenega programa tožnice v Republiki Srbiji niso spremenila, kar je pojasnil in izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Toženka v obrazložitvi, tako med drugim navaja mnenje izvedenca iz letu 2015, ki se nanj sklicuje izvedenka v letu 2021, da je po primerjavi desetsemestrskega študijskega programa, ovrednotenega s 300 ECTS Stomatološke Fakultete v Pančevu in dvanajstsemestrskega programa Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ovrednotenega s 340 ECTS, ugotovil bistvena odstopanja pri predmetih, za katera je predlagal izvedbo dopolnilnih izpitov. Zato ni moč pritrditi tožnici, ki v tožbi navaja, da „nobeno od mnenj ni bilo izdelano na ustrezen način“ in da mnenja v smislu 196. člena ZUP niso jasna, popolna in obrazložena, ter da je v zadevi odločeno na podlagi neobrazloženega mnenja in da odločbe zato ni mogoče preizkusiti.

19. Glede očitka, da se izvedenec oziroma toženka nista opredelila do dejstva, da je toženka naknadno zaključila interdisciplinarni doktorski študijski program biomedicina na MF UL, izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da znanje tožnice iz teh predmetov v okviru interdisciplinarnega doktorskega študija programa biomedicine na MF UL ni bilo dopolnjeno, kar v zadevi tudi ni sporno, zato sodišče ta očitek kot neutemeljenega zavrača. 20. Glede na že povedano, je neutemeljen tudi očitek tožbe, da se toženka ni opredelila do določb Konvencije (VI.1 člena), ki določa, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen, če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri se prosi za priznanje, saj v obravnavani zadevi ne gre za postopek po ZVPI.

21. Očitek tožbe, da se toženka do primerjave primera tožnice in primera drugega kandidata (odločba 6040-1134/2019-7 z dne 4. 11. 2019) ni opredelila, ne drži, saj toženka na strani 4 obrazložitve pojasni, da je izvedenec v obravnavanem primeru jasno opredelil odstotek primerljivosti posameznih delov študijskih programov, medtem, ko v mnenju, izdanemu drugemu kandidatu, na katerega se tožnica sklicuje, takšne ocene ni. Sodišče zato ne vidi odstopa od enotne prakse toženke, kar bi lahko bil razlog za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, niti kršitve načela enakosti (14. člen Ustave RS), ki med drugim vsebuje prepoved neenakega obravnavanja enakih dejanskih položajev, za kar po presoji sodišča ne gre v obravnavanem primeru. V zadevi toženka tudi ni kršila načelo zakonitosti, ki med drugim določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu in podzakonskih aktih (6. člen ZUP).

22. Sodišče po že povedanem očitanih kršitev pravil postopka postopka ne vidi. Izpodbijano odločitev se da preizkusiti, njena vsebina je skladna z določbo 214. člena ZUP. Razlogi za odločitev so pojasnjeni na način, da jih je mogoče preizkusiti. Toženka je sledila strokovnemu mnenju izvedenca, kar je podrobno pojasnila v svoji obrazložitvi. Med drugim izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je izvedenec podal strokovne, celovite in jasne odgovore in da se je vsebinsko opredelil tudi do do vseh pripomb tožnice, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica je v postopku sodelovala tudi aktivno sodelovala in podajala pripombe, na katere je izvedenec podal odgovore in izdelal dopolnilno mnenje, kar je toženka pojasnila tudi v svoji obrazložitvi in ne gre za kršitev načela zakonitosti po 6. členu ZUP. Načelo kontradiktornosti je v postopku v celoti upoštevano. Tožbene razloge, da je mnenje izvedenca neustrezno zato sodišče tudi kot pavšalne zavrača, saj tožnica ne pojasni nič konkretnega, zakaj nasprotuje izvedeniškemu mnenju oziroma zakaj meni, da niso pravilna. Tožnica navaja v tožbi, enako kot v upravnem postopku, da nobeno od treh izvedeniških mnenj ni jasno, popolno in obrazloženo, ter da je v postopku predlagala drugega izvedenca, kot ga navaja, kar je toženka v obrazložitvi zavrnila, za kar je pojasnila razloge. S tem pa se strinja tudi sodišče. Pri tem je toženka pojasnila, da so glede v tujini zaključenega študijskega programa tožnice v različnih obdobjih podali enako mnenje trije različni strokovnjaki in da tožnica ni podala nobenih okoliščin, ki bo vzbujali dvom v njihovo strokovnost. Tega tožnica tudi v tožbi ne zatrjuje.

23. Po presoji sodišča v zadevi ni kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, ki zahteva, da se v bistveno enakih okoliščinah odloča na enak način. Zato sodišče očitek kršitve tega načela, ker naj bi tožnica z izpodbijano odločbo sprejela drugačno stališče, kot v primeru odločbe 6040-1134/2019-7 z dne 4. 11. 2019 (v zadevi drugega kandidata) ne vidi.

24. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in tudi ne kršitev, na katere pazi uradoma, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na povedano, tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

25. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v povezavi z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K točki 2 izreka:**

26. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršen je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prvi odstavek 64. člena ZZdej določa: „Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci razen zdravnikov smejo samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu“. . 2 Člen 3. Pravilnika (ustreznost izobrazbe), določa: “K opravljanju pripravništva lahko pristopi, kdor je pridobil ustrezno izobrazbo v Republiki Sloveniji ali mu je bila izdana odločba ministrstva, pristojnega za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), o pristopu k opravljanju pripravništva in strokovnega izpita na podlagi 27., 28. in 29. člena tega pravilnika in potrdilo izobraževalnega zavoda o uspešno opravljenih dopolnilnih obveznosti študijskega programa.“ . 3 Člen 28. Pravilnika (pripravništvo in strokovni izpit za delavce iz tretjih držav), določa: „Posamezniku, ki je opravil pripravništvo in strokovni izpit po 25.juniju 1991 v eni od drugih republik bivše SFR Jugoslavije ali v tretji državi, nima pa delovnih izkušenj in se želi zaposliti v Republiki Sloveniji, se za pristop k pripravništvu v odločbi določi, na katerem področju in v katerih vsebinah mora dopolniti obveznost študijskega programa. Pripravništvo in strokovni izpit opravlja v celoti. Ta določba se uporablja tudi za posameznike, ki so pridobili izobrazbo v drugi državi članici Evropske unije, nimajo pa pridobljene poklicne kvalifikacije. (2) Vloga za pristop k opravljanju pripravništva in strokovnega izpita vsebuje: 1. dokazilo o zaključenem študijskem programu v tujini; 2. dokazilo o vsebini in poteku študijskega programa v tujini, iz katerega so razvidni trajanje in vsebina študijskega programa ter ure posameznega predmeta študijskega programa; 3. program opravljenega pripravništva v tujini; 4. dokazilo o opravljenem strokovnem izpitu; 5. življenjepis; 6. potrdilo pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika in 7. mnenje o izobraževanju v skladu s predpisi, ki urejajo vrednotenje in priznavanje izobraževanja. (3) Dokazila iz 1., 2., 3. in 4. točke prejšnjega odstavka se predložijo v overjenem prevodu v slovenski jezik. (4) Ta določba se smiselno uporablja tudi za magistre farmacije/magistrice farmacije, diplomirane medicinske sestre/diplomirane zdravstvenike in diplomirane babice/diplomirane babičarje.“. 4 Člen 31. Pravilnika določa. „V postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 28. in 29. člena tega pravilnika se primerja: izobraževalni program, ki ga je posameznik opravil, z izobraževalnim programom, ki velja za zadevni poklic v Republiki Sloveniji in -trajanje izobraževanje, ki ga je posameznik zaključil, s trajanjem izobraževanja v Republiki Sloveniji. (2) Če je posameznik zaključil izobraževalni program, ki ne izpolnjuje pogojev izobraževalnega programa v Republiki Sloveniji, se v odločbi določi opravljanje dopolnilnega izpita ali izpitov, ki bi jih posameznik moral opraviti, da bi izobraževalni program po vsebini in poteku ustrezal slovenskemu izobraževalnemu programu. V odločbi določi strokovno področje dopolnilnega izpita ali strokovna področja dopolnilni izpitov in izobraževalni zavod, kjer se dodatni izpit ali izpiti opravljajo. (3) Če uradna oseba ministrstva ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo študijskega programa v skladu s prvim odstavkom tega člena, se za podajo mnenja imenuje izvedenec. Izvedenec je lahko posameznik oziroma izobraževalni ali drug javni zavod. (4) Dopolnilni izpit oziroma dopolnilni izpiti se opravljajo pri izobraževalnem zavodu, ki se določi z odločbo in ki izvaja zadevni izobraževalni program v Republiki Sloveniji. (5) Posameznik lahko pristopi k opravljanju dopolnilnega izpita tolikokrat, kot je predvideno z akti posameznega izobraževalnega zavoda. (6) Izobraževalni zavod, določen v odločbi, izda potrdilo, da je posameznik uspešno opravil dopolnilne izpite. (7) Strošek dopolnilnega izpita določi izobraževalni zavod, pri čemer ta strošek ne sme biti višji od tistega, ki je za opravljanje izpitov določen za dijake ali študente izobraževalnih zavodov v Republiki Sloveniji. (8)Posameznik lahko pristopi k opravljanju pripravništva po uspešno opravljenem dopolnilnem ali dopolnilnih izpitih. (9) Če uradna oseba ministrstva ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za določitev pripravništva, za podajo mnenja o dopolnitvi obveznosti pripravništva imenuje izvedenca.“.