Jedro

Ko se pritožnik zavzema za odpravo upravnih odločb v gospodarskem sporu, v katerem je predmet odločanja povračilni zahtevek, ne more uspeti z argumentom, da bo zaradi odločitve sodišča v tem sporu ostala v veljavi dokončna upravna odločba. Upravna odločba je bila izdana v upravnem postopku, zato jo je mogoče odpraviti le na zakonsko določen način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep (I. točka izreka) potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I.) zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala: "Odločbi tožene stranke št. 000 z dne 21. 10. 2013 ter št. 001 z dne 17. 12. 2013, s katerima tožena stranka ni ugodila refundaciji nadomestila plače za delavca P. Š. v obdobju od 25. 5. 2008 do 31. 10. 2010, se odpravita."; in (II.) tožeči stranki priznalo pravico do bruto nadomestila plače za delavca P. Š., ki je bil začasno nezmožen za delo na delovnem mestu Psihiatrični tehnik I za polni delovni čas zaradi bolezni v obdobju od 25. 5. 2008 do 31. 10. 2010 in (III.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki refundira bruto nadomestila plače za omenjenega delavca za polni delovni čas, in sicer v obdobju in zneskih, natančno določenih v alineji III. točke izreka, kar skupaj znaša 31.524,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila; (IV.) toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 3.288,04 EUR s pripadki.

2. Zoper odločbo se je pritožila tožeča stranka, in sicer le zoper sklep iz I. točke izreka izpodbijane odločbe, v katerem je sodišče tožbo na odpravo upravnih odločb tožene stranke zavrglo. Pritožnik navaja, da je sodišče zmotno uporabilo pravila postopka, ko je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6. V tej zadevi je sodišče razsojalo o refundaciji izplačanega nadomestila po 137. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pritožnik napada zgolj tisti del odločitve, v kateri je sodišče zavrglo tožbo in to obrazložilo v 7. točki obrazložitve. Navedlo je, da gre v tem sporu za premoženjskopravni spor o plačilu - refundaciji zneskov in se ne odloča o pravici iz zdravstvenega zavarovanja. Tako je drugi del zahtevka tožeče stranke vezan na dajatveni zahtevek in povsem neodvisen od napadenih upravnih odločb tožene stranke in tožeča stranka nima pravnega interesa predhodne odprave odločb. Na tej podlagi je sodišče ob uporabi 274. člena ZPP tožbo zavrglo.

7. Pritožnik navaja, da bo posledično ostala v veljavi dokončna upravna odločba, ki po vsebini nasprotuje odločitvi naslovnega sodišča v isti stvari. Takšno stanje je po pritožnikovi oceni nevzdržno in bi ga bilo mogoče sanirati z odpravo upravnih odločb v tem gospodarskem sporu. Tako postopanje sodišč naj bi tudi izhajalo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da pritožbeno sodišče v podobnih primerih pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odpravi sporno upravno odločbo tožene stranke (sklicuje se na sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 204/2010 in VIII Ips 534/2008).

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi iz razlogov, navedenih v 7. točki obrazložitve. Višje sodišče pa dodaja še naslednje.

9. Vrhovno sodišče je v več odločbah (glej na primer sklepe VIII Ips 534/2008 z dne 7. 6. 2010, VIII Ips 204/2010, VIII Ips 269/2008 z dne 8. 6. 2010) opozorilo, da Zavod za zdravstveno zavarovanje v primerih, ko delodajalec nanj naslovi zahtevek iz 137. člena ZDR-1, ne postopa pravilno, ko o tako postavljenem zahtevku odloča s posebno (upravno) odločbo. Vendar pa se zaradi izdanih odločb narava zahtevka (in spora) ne spremeni, saj z njimi ni bilo odločeno o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja.

10. Ko se pritožnik zavzema za odpravo upravnih odločb v gospodarskem sporu, v katerem je predmet odločanja povračilni zahtevek, ne more uspeti z argumentom, da bo zaradi odločitve sodišča v tem sporu ostala v veljavi dokončna upravna odločba in z argumentom zatrjevane prakse pritožbenih sodišče, ki naj bi izhajala iz odločb Vrhovnega sodišča. Upravna odločba je bila izdana v upravnem postopku, zato jo je mogoče odpraviti le na zakonsko določen način. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da se upravno odločbo izpodbija z rednim pravnim sredstvom, to je pritožbo (prvi odstavek 224. člena ZUP; glede pravnomočnosti upravnih odločb tudi v Tone Jerovšek ... (et al.), Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Institut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2004, str. 630). Ko se pritožnik sklicuje na prakso pritožbenih sodišč in v zvezi s tem navaja odločbi Vrhovnega sodišča, spregleda, da gre za odločitvi pritožbenih sodišč, ki sta bili sprejeti v postopku v socialnih sporih, v katerih ima sodišče tako pristojnost določeno v zakonu (primerjaj 81. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, glej zgoraj citirani komentar). V gospodarskih sporih pa je najti tudi drugačne odločitve (kot jo je sprejelo sodišče v tej zadevi; glej na primer sklep VSL I Cpg 420/2015 z dne 13. 5. 2015). Poleg tega je Vrhovno sodišče v vseh zgoraj citiranih zadevah revizije vse po vrsti zavrglo, ne da bi se do tega vprašanja posebej opredeljevalo.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.