Jedro

Če upravni akt nima obrazložitve v skladu z ZUP, zlasti, če nima razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, je to bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je treba tak akt odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.8.2004, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo B. z dne 6.11.2003, ter po uradni dolžnosti odpravila besedilo izreka "z dnem izvršljivosti te odločbe" in dodala nov odstavek "N.L., rojena 26.2.1971, T., B., je dolžna mld. C.L. pripeljati in ga oddati v Vzgojno izobraževalni zavod S. v 7 dneh po dokončnosti te odločbe". Tožena stranka je pritrdila prvostopnemu organu, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 in Uradni list RS, št. 64/2001) za oddajo obravnavanega otroka v zavod, je pa izrek odločbe prvostopnega organa spremenila v delu, ki se nanaša na rok in način oddaje otroka v zavod, zato, ker ta izrek v tem delu ni bil jasen. To je storila na podlagi 213. in 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi meni, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni sledila določbi 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Ni namreč navedla razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov, in ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno sprejeto odločitev. S tem pa je kršila tudi pravico do pravnega sredstva, saj ima stranka le proti tako obrazloženi odločbi v upravnem sporu možnost učinkovito izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Niti tožena stranka niti organ prve stopnje se nista opredelila do tega, ali je mogoče pri otroku govoriti o osebnostni ali vedenjski motenosti. Prav tako tožena stranka ni ugotovila, ali ugotovljena motenost (osebnostna ali vedenjska) bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj. Prav tako iz odločb ni ugotovljivo, ali obstoja vzročna zveza med morebitno motenostjo in otrokovim zdravim osebnostnim razvojem ter ali je ta zdrav osebnostni razvoj zaradi osebnostne ali vedenjske motenosti bistveno ogrožen, in je zato oddaja v zavod primerna. Le če so podani vsi elementi iz 121. člena ZZZDR, je mogoče odločiti o obvezni oddaji otroka v zavod.

Organ prve stopnje je svojo odločitev sprejel v novembru 2003, strokovno mnenje glede otrokovega stanja je bilo izdelano v septembru 2003. Ob upoštevanju tožbenih navedb (tožba je iz septembra 2004), da otrok obiskuje 8. razred osnovne šole in da šolo zaključuje brez večjih problemov oziroma s težavami, kot jih imajo drugi otroci njegove starosti, bi lahko to odražalo tudi spremenjeno dejansko stanje v zvezi z otrokom. Zato bo treba v ponovljenem postopku ugotoviti morebitne spremembe, ki so nastopile pri otroku zaradi časovne oddaljenosti od obravnave pred organom prve stopnje, pridobiti pa je treba strokovno mnenje, ki bo diagnosticiralo stanje pri otroku in določno opredelilo vrsto motenosti, za katero naj bi šlo, ter se opredelilo, ali morebitno ugotovljena motenost bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj, šele nato bo mogoče o zadevi ponovno odločiti.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ugotovitev, da v njeni odločbi niso navedene vse za odločitev ključne okoliščine in razlogi, ni točna. V obrazložitvi odločbe je natančno pojasnila stanje ter razloge, zakaj je treba otroka umakniti iz domačega okolja oziroma mu zagotoviti pomoč z namestitvijo v ustrezni zavod. Otrok je bil obravnavan tudi v skladu z določbami Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Uradni list RS, št. 54/2000), ki ga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ne omenja. Natančnejšemu opisu motenosti in diagnoz se je tožena stranka izognila načrtno, da ne bi neupravičeno posegla v otrokovo integriteto, česar pa se prvostopno sodišče ni držalo. V postopku je treba zgolj ugotoviti, ali je podan dejanski stan iz 121. člena ZZZDR, torej ali gre za vedenjsko ali osebnostno motenost (lahko sta obe), in ali ta motenost ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj. Strokovna komisija je dečka razvrstila po 8. členu Pravilnika o razvrščanju, ki določa, da so osebnostno in vedenjsko moteni tisti otroci, pri katerih je zaradi teh motenj ogrožen zdrav razvoj, oziroma ogrožajo svojo okolico v taki meri, da so potrebni posebnega varstva, vzgoje in oskrbe. S to razvrstitvijo so ugotovljene osebnostne in vedenjske motnje. Komisija pa je bila sestavljena v skladu s 26. členom ZUOPP. Iz mnenja komisije so tudi sicer razvidne vse okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev. Iz mnenja je jasna otrokova diagnoza in jasno je, da ugotovljene motnje pri dečku vplivajo na njegovo učinkovitost in socialno funkcioniranje. S tem je bila v postopku seznanjena tudi njegova mati, ki lahko zahteva tudi pridobitev strokovnega mnenja komisije druge stopnje. Zato ne drži trditev, da je stranki onemogočeno oziroma omejeno učinkovito pravno varstvo, to ji je bilo zagotovljeno tako v postopku izdelave mnenja, kot tudi v upravnem postopku. Tisti dokazi, ki so v upravnem postopku tajni oziroma stranki niso bili dostopni, pa ne morejo biti podlaga za izdajo odločbe v upravnem postopku. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni navedla svojih razlogov, zakaj meni, da so podane okoliščine iz 121. člena ZZZDR in da je podana motenost v tolikšni meri, da je bistveno ogrožen otrokov zdrav osebnostni razvoj. Iz strokovnih mnenj je natančno razvidno, za kakšno motnjo gre in kako vpliva na njegovo učinkovitost. Poudarja tudi, da dejstva, ki da so nastala po izdaji izpodbijane odločbe prve stopnje, ne morejo vplivati na zakonitost te odločbe, kot tudi ne na odločbe organa druge stopnje, ki presoja pravilnost in zakonitost odločbe po času, ko je bila izdana prvostopna odločba. Dodaja pa še, da navedbe glede tega, da otrok sedaj šolo izdeluje brez večjih problemov, po informacijah iz centra za socialno delo, niso točne. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni.

Tožnica in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V upravnem sporu se presojata zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta in preko njega tudi zakonitost in pravilnost prvostopnega upravnega akta. Da je to presojo mogoče opraviti, morata imeti akta vse predpisane sestavine, torej tudi obrazložitev, v kateri morajo biti med drugim navedeni: ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); določbe predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Akt, ki take obrazložitve nima, ni izdelan v skladu z ZUP, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je treba tak akt odpraviti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa tudi onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic strank v pritožbenem upravnem postopku in tudi v postopku sodnega varstva.

Izvedenski izvid in mnenje, na katerem odločba temelji, se mora ustrezno povzeti v odločbo (dejansko stanje), še prej pa je treba z njim seznaniti stranko (194. člen ZUP), prav tako ga mora z vidika njegove jasnosti in popolnosti glede na zadevo, v kateri je izdano, in glede na njegov namen, oceniti upravni organ (189. in 196.člen ZUP). Vse to po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo ustrezno storjeno. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v pritožbi na izvedenska mnenja, saj ta niti niso ustrezno povzeta v odločbi.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke v zadevi oddaje otroka v zavod po 121. členu ZZZDR. Po tej določbi je mogoče po uradni dolžnosti ali v sporazumu s starši oddati otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj. Ta ukrep ureja tudi ZUOPP, na katerega se je v tem primeru tudi oprla tožena stranka. Po 1. členu ZUOPP so otroci s posebnimi potrebami med drugim tudi otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja. Dalje je v 2. odstavku 14. člena ZUOPP določeno, da se otroci z motnjami vedenja in osebnosti, pri katerih je zaradi motenj ogrožen njihov zdrav razvoj, oziroma ogrožajo okolico v taki meri, da potrebujejo vzgojo v zavodu, oddajo v zavod za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. O tej oddaji odloči in spremlja izvajanje ukrepa pristojni center za socialno delo v skladu z zakonom, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja. V 3. odstavku 14. člen ZUOPP pa je določeno, da center za socialno delo izda odločbo o oddaji v zavod v soglasju s pristojno šolsko upravo. Postopek usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja je urejen v 20. do 33.členu ZUOPP. V 8. členu Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS. št. 18/77 in Uradni list RS, št. 54/00, v nadaljevanju Pravilnik), je določeno, da so vedenjsko in osebnostno moteni otroci tisti, pri katerih je zaradi motenj ogrožen njihov zdrav razvoj oziroma ogrožajo svojo okolico v taki meri, da so potrebni varstva, vzgoje in oskrbe v organizacijah za usposabljanje.

Glede na navede določbe materialnih in postopkovnih predpisov je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da sta obrazložitvi odločbe tožene stranke in prvostopnega organa pomanjkljivi, da zlasti manjkajo razlogi iz 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP glede vseh bistvenih pogojev za oddajo otroka v zavod. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča njune pravilnosti in zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Tako pomanjkljivi obrazložitvi pa močno ovirata tudi učinkovito varstvo pravic strank do pravnih sredstev v upravnem postopku in upravnem sporu.

Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo zaradi kršitev pravil upravnega postopka. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je treba glede na časovno odmaknjenost ugotavljanja okoliščin v tem primeru pred ponovnim odločanjem preveriti, ali obstojajo okoliščine za obvezno oddajo otroka v zavod, za kar morajo biti tudi ob dejanski oddaji otroka v zavod izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Glede na vsebino in občutljivost obravnavane zadeve je treba v takih primerih pri presoji zakonitosti akta ne glede na siceršnje pravilo, da se ta presoja opravi po pravnem in dejanskem stanju zadeve ob izdaji odločbe o upravni zadevi, praviloma je to prvostopna upravna odločba, upoštevati tudi morebitne spremenjene okoliščine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.