Jedro

Sklep o združitvi postopkov ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu.

Pri uporabi 48. člena ZBPP je treba upoštevati, da se je postopek zaključil z zadnjo pravnomočno odločbo, saj je šlo vseskozi za isti tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2016, ki se je zaradi uporabljenih vseh množnih pravnih sredstev zaključil šele leta 2025.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 168/2005, Bpp 121/2011 in Bpp 410/2020 z dne 4. 4. 2025 se zavrže.

II.Tožba zoper odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 168/2005 z dne 4. 4. 2025 se zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je najprej s sklepom v zadevah Bpp 168/2005, Bpp 121/2011 in Bpp 410/2020 na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) združila postopke odločanja o izterjavi sredstev (v nadaljevanju sklep o združitvi), plačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ter sklenila da se vodi en sam postopek, pri čemer vodilni spis postane spis Bpp 168/2005 v katerem bo izdana ena odločba. Združitev je utemeljila na prvem in tretjem odstavku 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2.Toženka je nato istega dne z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na transakcijski račun toženke nakazati zneske v višini 12.188,65 EUR, 2.508,90 EUR in 2.568,42 EUR. V primeru neplačila bo sodišče zneske izterjalo po organu, pristojnemu za opravljanje nalog davčne izvršbe denarnih terjatev države.

3.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 168/2005 z dne 21. 3. 2006 (v nadaljevanju Bpp odločba 168/2005) dodeljena BPP, ki obsega pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, in sicer v neuvedenem pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine v zvezi z ustavitvijo proizvodnje družbe A., d.o.o. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik A. A. v Novem mestu. Pravdni postopek se je pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodil pod P 159/2006, kjer je tožnik zahteval odškodnino zaradi škodnega ravnanja državnega organa. S sklepom Bpp 168/2005 z dne 8. 4. 2011 je Okrožno sodišče v Novem mestu odmerilo nagrado za odvetniško zastopanje v višini 12.188,65 EUR, znesek pa je bil izvajalcu BPP nakazan 20. 5. 2011.

4.Postopek P 159/2006 se je formalno zaključil šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Najprej je bila pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, pod P 89/2018, 6. 1. 2024 izdana sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožniku pa naloženo, da toženki povrne pravdne stroške. Višje sodišče v Ljubljani je 16. 1. 2025 izdalo sodbo in sklep II Cp 1041/2024, tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova izgube nepremičnine v višini 105.745,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 dalje do plačila. Sodbo prve stopnje je spremenilo tudi v delu glede stroškov postopka, in sicer tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka s tem v zvezi pripominja, da stroškov postopka posledično od tožene stranke (Republike Slovenije), ni mogoče terjati.

5.Stališče toženke je, da se je postopek, za katerega je bila dodeljena BPP z odločbo Bpp 168/2005, zaključil šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1041/2024 z dne 16. 1. 2025, odškodnina pa se nanaša na odškodninske zahtevke v zvezi z ustavitvijo proizvodnje družbe A., d.o.o. Iz odločbe Bpp 168/2005 namreč izhaja, da se je BPP dodelila za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine v zvezi z ustavitvijo proizvodnje družbe A., d.o.o., o točno tem zahtevku pa je bilo odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Toženka v nadaljevanju pojasnjuje vsebino odločbe Bpp 168/2005, iz katere izhaja, da je enota Zdravstvenega inšpektorata v družbi A., d.o.o. (poslovodja katere je bil tožnik) opravila inšpekcijski pregled. S tem v zvezi je bila v nadaljevanju izdana odločba o prepovedi dodajanja kanaboidnih komponent v napitek Mary Jane. Družba A., d.o.o. s pritožbo na Ministrstvo za zdravstvo ni bila uspešna. Sledila je tožba na Upravno sodišče, ki je 15. 9. 1999 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo Ministrstvu za zdravstvo v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bila pritožba družbe A., d.o.o ponovno zavrnjena. Zoper ponovno sodbo Upravnega sodišča se je toženka pritožila na Vrhovno sodišče, to pa je potrdilo sodbo Upravnega sodišča. V ponovnem postopku je nato Ministrstvo za zdravstvo 22. 4. 2004 ugodilo pritožbi družbe A., d.o.o. ter odpravilo odločbo enote Zdravstvenega inšpektorata in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Območna enota Zdravstvenega inšpektorata je 1. 6. 2004 izdala sklep in ustavila postopek.

6.Tožnikove navedbe, da se je postopek pravnomočno zaključil že leta 2011, so napačne. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je tožnik prejel odškodnino, ki se v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZBPP šteje kot upoštevno premoženje. Ni pomembno, zakaj je tožnik dobil odškodnino. Upravičenec do BPP stroškov postopka ni dolžan povrniti samo v primeru, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, v konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Tožnik ne prereka, da je odškodnino tudi prejel, Ministrstvo za zdravje je 25. 2. 2025 tožnikovemu pooblaščencu nakazalo znesek 302.683,47 EUR.

7.Toženka se v nadaljevanju sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZBPP. Tožnik je delno uspel, na podlagi sodbe VSL II Cp 1041/2024 z dne 16. 1. 2025 je pridobil premoženje (znesek 302.683,47 EUR je bil nakazan dne 25. 2. 2025). Gre za znesek, ki presega znesek, ki ga toženka terja od tožnika. Razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP (12.188,65 EUR + 2.508,90 EUR + 2.568,42 EUR), in zneskom, ki ga je nasprotna stranka povrnila iz naslova stroškov (gre za znesek 0,00 EUR, saj iz sodbe izhaja, da vsaka stranka krije svoje stroške), znaša 12.188,65 EUR + 2.508,90 EUR + 2.568,42 EUR, kar je sodišču dolžan povrniti tožnik. Toženka v zvezi prvim odstavkom 48. člena ZBPP še pojasnjuje, da je bila ta določba identična tudi leta 2005 (na dan vložitve prošnje za BPP).

8.Tožnikove navedbe, da je dobil povračilo glavnice 5.250,00 EUR na leto, ne držijo. Tožnik se tudi nepravilno sklicuje na prvi odstavek 49. člena ZBPP, ki se ne uporablja. Ne drži, da se je odločba Bpp 168/2005 nanašala zgolj na prvotni postopek P 159/2006. Iz odločbe Bpp 168/2005 namreč izhaja vsebina BPP (šlo je za še neuveden pravdni postopek zaradi plačila odškodnine v zvezi z ustavitvijo proizvodnje družbe A., d.o.o., ta postopek pa se je končal šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani 16. 1. 2025). Niso upoštevne tožnikove navedbe, da prejeto premoženje za zahtevke BPP ne zadošča. Ni pomembno, na kakšen način je tožnik odškodnino porabil (bivanje, življenjske potrebščine, odvetniški stroški). Za konkretno zadevo je povsem nepomembno, kako bosta tožnik in izvajalec BPP med seboj finančno poračunala. Že ob dodelitvi BPP se je tožnik moral in mogel zavedati, da bo moral v primeru uspeha, povrniti stroške postopka, ki jih bo založil organ za BPP. Organ za BPP je tožniku pomagal, da je do sredstev sploh prišel.

9.Drži, da je bilo v zvezi s tožnikovimi odškodninskimi zahtevki izdanih več sodb in so bile odločitve sodišča prve stopnje preizkušane pred Višjim, Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, a je pri tem ves čas šlo za isti tožbeni zahtevek. Drži, da sta bili sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3799/2010 z dne 23. 2. 2011 in sodba Vrhovnega sodišča z odločbo Ustavnega sodišča Up 998/15- 19 z dne 30. 11. 2017 razveljavljeni in je bila zadeva vrnjena Višjemu sodišču v novo odločanje. Gre za nebistvene navedbe, saj gre ves čas za isti odškodninski zahtevek. Iz elektronskega vpisnika PUND izhaja, da je bila zadeva nato ponovno vpisana pred sodiščem prve stopnje pod P 89/2018 12. 4. 2018, pri čemer se je ta zadeva začela pod P 159/2006.

10.Ne drži, da je bil postopek pravnomočno zaključen leta 2011, saj je tožnik odškodnino prejel februarja 2025. Postopek je bil pravnomočno zaključen 16. 1. 2025, tožnik je odškodnino prejel 25. 2. 2025, izpodbijana odločba pa je bila izdana 4. 4. 2025, zahtevki niso zastarali. Bistven je trenutek, kdaj je odločba sodišča postala pravnomočna (prvi odstavek 48. člena ZBPP). Če bi držalo, da je bil postopek pravnomočno zaključen 2011, tožnik ne bi mogel vložiti nove tožbe, nadalje tudi ni logično, da je potem odškodnino prejel februarja 2025. Nobena predhodna odločba sodišč ni postala pravnomočna, saj so bile sodbe Višjega in Vrhovnega sodišča razveljavljene. Tožnik je dolžan povrniti znesek v višini 12.188,65 EUR.

11.Z odločbo Bpp 121/2011 z dne 8. 4. 2011 (v nadaljevanju odločba Bpp 121/2011) je bila tožniku dodeljena BPP za vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3799/2010 z dne 23. 2. 2011. V nadaljevanju je toženka odvetniku izplačala znesek v višini 2.508,90 EUR. Tožnik je ta znesek dolžan povrniti toženki, na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP.

12.Z odločbo Bpp 410/2020 z dne 26. 10. 2020 (v nadaljevanju odločba Bpp 410/2020) je bila tožniku dodeljena BPP za plačilo stroškov izvedencev živilske tehnologije in strojne stroke ter za izvedenca za trženje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Novem mestu P 89/2018. Gre celo za isto opravilno številko, s katero se je končal postopek, na podlagi katerega je tožnik prejel odškodnino. Skupno gre za znesek v višini 2.568,42 EUR, ki ga mora tožnik skladno z 48. členom ZBPP vrniti toženki. Postopek P 89/2018, za katerega je bila dodeljena BPP, se je pravnomočno končal s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1041/2024 z dne 16. 1. 2025.

13.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in odločbo. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo razveljavi in zavrne zahtevek za povrnitev BPP toženki v postopkih P 159/2006, P 120/2007 in P 89/2018, priglaša tudi stroške postopka.

14.Pojasnjuje, da je družba A., d.o.o. zoper toženko pred Okrožnim sodiščem Novo mesto vložila tožbo (I Pg 89/2000), v kateri je uveljavljala odškodninsko odgovornost za ravnanje organov v postopku, ki je bil končan 1. 6. 2004. Organi so nezakonito prepovedali proizvodnjo in prodajo piva, saj naj bi surovina vsebovala esence konoplje. Proizvodnja in prodaja izdelka je bila prepovedana, postopek je tekel šest let, družba se je na koncu ekonomsko sesula. Premoženje družbe je prešlo na tožnika, saj je bil po izbrisu njen pravni naslednik. Tožnik je leta 2006 vložil še dodatno tožbo zaradi nadaljnje premoženjske škode, sodišče je pravdi združilo v enotni postopek (P 159/2006).

15.Tožnik v nadaljevanju obširno pojasnjuje vsebino postopkov pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Višjim sodiščem v Ljubljani ter Vrhovnim in Ustavnim sodiščem. Prva vmesna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 20. 6. 2007 je bila razveljavljena, v ponovnem postopku pa je sodišče s sodbo P 159/2006 z dne 11. 12. 2009 po temelju zahtevek priznalo. Po pritožbi toženke je Višje sodišče 23. 2. 2011 v zadevi VSL II Cp 3799/2010 pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

16.Tožnik nadalje v zvezi z odločbo Bpp 168/2005 pojasni, da je zajemala BPP za zastopanje in svetovanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku P 159/2006. S pravnomočno odločitvijo druge stopnje, se je pravica do BPP izčrpala, toženka je s sklepom 8. 4. 2011 odmerila nagrado za odvetniško zastopanje v višini 12.188,65 EUR in znesek v nadaljevanju tudi izplačala. Bpp odločba 168/2005 se je nanašala zgolj na prvotni postopek P 159/2006. Tožnik v postopku, v katerem je bila odobrena BPP ni uspel in toženka nima pravice do povračila BPP. Tožnikovo premoženjsko stanje se po enem letu od pravnomočnosti sodbe ni popravilo, pravica terjati povračilo BPP se je 23. 2. 2012 iztekla (prvi odstavek 49. člena takrat veljavnega ZBPP). Sklicevanje toženke na mnogo let kasneje sprejeti 48. člen ZBPP-B ni utemeljeno. V nadaljevanju se sklicuje na 26. in 27. člen ZBPP in navaja, da se BPP dodeli za vsako posamezno zadevo posebej, zakon pa pozna različne oblike BPP. Navedbe toženke, da se je postopek P 159/2006 zaključil šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1041/2024 z dne 16. 1. 2025, je zmotno in ne upošteva zaključka z dne 23. 2. 2011. Toženka zmotno povezuje odločbo Bpp 168/2005 z nadaljnjimi postopki in sojenjem, nastalo po uspešni uporabi ustavne pritožbe. Tožnik nadalje pojasni, da je bila sodba VSL II Cp 3799/2010 z dne 23. 2. 2011 odpravljena z odločbo Ustavnega sodišča Up-998/15-19 z dne 30. 11. 2017. Ustavni pritožbi je bilo ugodeno, sodba Vrhovnega in Višjega sodišča sta bili razveljavljeni in zadeva je bila vrnjena Višjemu sodišču v novo odločanje. Učinki razveljavitev z izrednimi pravnimi sredstvi ne spreminjajo in ne obnavljajo pravic in obveznosti, ki so zastarane in za uveljavitev katerih je prekluzivni rok potekel.

17.V ponovnem postopku je nato sodišče pod opr. št. P 89/2018 dne 6. 1. 2024 izdalo zavrnilno sodbo. Višje sodišče v Ljubljani pa je nato dne 16. 1. 2025 izdalo sodbo in sklep II Cp 1041/2024, tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je toženka dolžna tožniku iz naslova izgube nepremičnine plačati 105.745,30 EUR z obrestmi od 2. 8. 2005 dalje. Razsodilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in da zato stroškov postopka ni mogoče terjati od toženke. Tožnik meni, da nov postopek z novo opr. št. ne obnavlja pravice toženke do povračila in ne obuja učinkovanja odločbe Bpp 168/2005. Toženka procesni in materialnopravni okvir leta 2006 dodeljene BPP razteza na postopke, ki so nastali kot posledica izrednih pravnih sredstev in dveh ustavnih pritožb.

18.Pravno zmotno je stališče, da je tožnik pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem uveljavljal isti tožbeni zahtevek. Toženka v izpodbijani odločbi ne upošteva pojma pravnomočnosti in res iudicata, sodba postane pravnomočna, ko je ni več mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Ne drži, da nobena izmed predhodnih odločb sodišča ni postala pravnomočna, ker so bile sodbe Višjega in Vrhovnega sodišča razveljavljene.

19.Glede odločbe Bpp 121/2011 tožnik pojasnjuje, da mu je bila BPP odobrena za vložitev revizije zoper sodbo VSL II Cp 3799/2010 z dne 23. 2. 2011. Revizija je bila s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 231/2011 z dne 7. 11. 2013 zavrnjena in tožnik ni uspel. Sklicuje se na prvi odstavek 49. člena takrat veljavnega ZBPP, zatrjuje da se je rok za uveljavitev povračila izplačane BPP iztekel pet let po 7. 11. 2013, leta 2019. Dolžnost povračila obstaja le v primeru, če bi se tožnikovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila BPP dodeljena, izboljšalo do te mere, da do BPP ne bi bil več upravičen. Do tega pa ni prišlo, zahtevek za povračilo BPP je pravno zmoten.

20.Glede odločbe Bpp 410/2020 tožnik pojasnjuje, da je šlo za dodelitev BPP za plačilo stroškov izvedencu. Obe stranki sta predlagali izvajanje dokazov z izvedenci, sodišče prve stopnje pa je enostransko obveznost plačila predujma v celoti naložilo tožniku. Ker je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške, o stroških BPP pa ni odločeno, je zahtevek za povračilo od tožnika neutemeljen in nesorazmeren.

21.Tožnik navaja še, da ni prejel premoženja, da bi lahko plačal BPP. Po petindvajsetih letih pravdanja je dobil odškodnino. Škoda je bila znana in nesporna, država je od leta 2005 do 2025 zavlačevala s priznanjem in izplačilom. Obresti so samo posledica neutemeljenega zavlačevanja postopkov. Zamik med škodnim dogodkom, potrebami bivanja in življenjskih potrebščin ter izplačilom prve odškodnine je na tožnikovi strani povzročil veliko zadolžitev. Prejeto premoženje ne zadošča za zahtevke za povračilo BPP. Tožnik odločbi ugovarja iz razloga nesorazmernosti. Odškodnina se je uveljavljala sedemindvajset let od škodnega dogodka, povračilo stroškov BPP je neprimerno. Gre za nesorazmerno naprtitev bremena. Odločbi je očitati nedopustnost in prekomeren ter nesorazmeren vpliv na tožnikove pravice. Zahtevek za povračilo je neutemeljen.

22.Tožnik tudi meni, da pogoji za združitev postopkov niso bili izpolnjeni (napačna uporaba 130. člena ZUP). Pravice in obveznosti strank se namreč ne opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. V zadevi Bpp 168/2005 je šlo za povrnitev stroškov BPP pred sodiščem prve in druge stopnje v zadevi P 159/2006, v zadevi Bpp 121/2011 je šlo za BPP v postopku revizije, v zadevi Bpp 410/2020 pa za postopek po razveljavitvi pravnomočnih sodb in za kritje stroškov izvedencev v zadevi P 89/2018.

23.Toženka odgovora na tožbo ni vložila, sodišču je le predložila upravni spis.

K I. točki izreka

24.Tožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena.

25.Tožnik s tožbo izpodbija tudi sklep o združitvi treh BPP zadev v en postopek, izdan na podlagi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZUP.

26.Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o združitvi postopkov ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Iz prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je po določbah tega zakona upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odločalo v upravnem sporu.

27.Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, vendar pa le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep ni tak sklep in tudi ni končna odločitev o glavni stvari. Prav zato ga ni mogoče izpodbijani v upravnem sporu.

28.Glede na to, je sodišče moralo tožbo zoper izpodbijani sklep toženke zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K II. točki izreka

29.Tožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena.

30.V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, ki so bila izplačana na podlagi Bpp odločb 168/2005, 121/2011 in 410/2020, v skupni višini 17.265,97 EUR.

31.Dejansko stanje v tej zadevi ni sporno. Ni namreč sporno, da je bila tožniku BPP odobrena v treh postopkih, in sicer pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu in Višjim sodiščem v Ljubljani (ki je potekal pod opr. št. P 159/2006 in VSL II Cp 3799/2020 in se je nanašal na svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi in drugi stopnji) ter pred Vrhovnim sodiščem (ki je potekal pod opr. št. VSRS II Ips 231/2011 in se je nanašal na vložitev revizije) in na ponovljeni postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (ki je potekal pod opr. št. P 89/2018 in je zajemal plačilo stroškov treh izvedencev). Ni niti spora o tem, da je bila konkretna zadeva v časovnem obdobju od leta 2006 (ko je bila tožniku BPP prvič odobrena) do 2025 večkrat predmet odločanja pred Višjim sodiščem, Vrhovnim sodiščem in tudi Ustavnim sodiščem, pri čemer je zadnja pravnomočna odločba v tej zadevi bila izdana 16. 1. 2025, in sicer je šlo za sodbo in sklep VSL II Cp 1041/2024 (po kateri je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova izgube nepremičnine v višini 105.745,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 dalje do plačila, glede stroškov pa je bilo odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje), iz naslova katere je bil tožnikovemu pooblaščencu 25. 2. 2025 nakazan znesek v skupni višini 302.683,47 EUR.

32.Sporno med strankama pa je, kdaj se je postopek, za katerega je bila tožniku dodeljena BPP, zaključil. Tožnik se namreč zavzema za stališče, da je šlo v zadevi BPP 168/2005 za to, da se je postopek zaključil s prvo pravnomočno odločitvijo druge stopnje, sodbo VSL II Cp 3799/2010 z dne 23. 2. 2011 in da tožnik v tem postopku ni uspel in posledično tudi ne obstaja pravna podlaga za povračilo BPP. Smiselno enako tožnik zatrjuje tudi glede zadeve BPP 121/2011, in sicer da se je ta postopek zaključil s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 231/2011 z dne 7. 11. 2013, ko je bila tožnikova revizija zavrnjena in torej tožnik tudi v tem postopku ni uspel. Tožnikov nosilni argument torej je, da je treba vsako dodeljeno BPP razumeti ločeno, glede na dodeljeno opravilno številko, pod katero je pravdni postopek, za katerega je bila odobrena BPP, potekal in da se pravica do vračila BPP izčrpa s prvo pravnomočno odločitvijo, kasnejše razveljavitve zaradi odločitev Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča pa ne obnavljajo pravice toženke zahtevati vračilo BPP. Glede zadeve Bpp 410/2020 tožnik sicer ne oporeka temu, da je ta postopek bil pravnomočno zaključen s sodbo VSL II Cp 1041/2024 z dne 16. 1. 2025, vendar pa je njegovo stališče, da sta obe stranki predlagali dokazovanje z izvedenci, sodišče pa je obveznost plačila predujma naložilo zgolj njemu, na koncu pa odločilo da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, o stroških BPP pa ni odločilo, zaradi česar je zahtevek za povračilo BPP neutemeljen in nesorazmeren. Toženka se nasprotno zavzema za stališče, da je šlo v celotnem obdobju za isti tožbeni zahtevek, ki se je pravnomočno zaključil z zadnjo izdano pravnomočno sodbo, sodbo VSL II Cp 1041/2024 z dne 16. 1. 2025.

33.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnila vse razloge za svojo odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi navedenim razlogom v celoti in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), dodaja pa še, kot sledi.

34.Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti državi razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V nobenem primeru se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP).

35.Iz zgornjega določila je torej mogoče že na podlagi jezikovne razlage sklepati, da če upravičenec do BPP v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobi premoženje, postane (potencialno) zavezan za povračilo prejete BPP. Ta določba je bila v ZBPP v tej obliki vnešena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP-C), ki se je začel uporabljati 4. 4. 2015 in se od takrat ni spreminjala. Že pred tem, pa je bila v veljavi podobna določba, ki je ravno tako predvidevala vračilo sredstev iz naslova BPP v primeru delnega uspeha. Tožniku zato ni mogoče pritrditi, da se toženka v izpodbijani odločbi sklicuje na mnogo let kasneje sprejet 48. člen ZBPP-B. Ta tožnikov argument pa tudi sicer ostaja na pavšalni ravni, saj tožnik ne pojasni, kakšen učinek ima katera sprememba zakonskega določila za njegov konkretni primer, zato tožnik ne prepriča, da torej dolžnost vračanja sredstev v preteklosti ni obstajala. Tudi iz strokovne literature izhaja, da je organ za BPP pri uporabi določb X. poglavja ZBPP vezan na odločitev sodišča v stroškovnem delu izreka sodbe in, da mora organ za BPP postopek izterjave sredstev na podlagi določbe 48. člena ZBPP, ki so izplačana na podlagi pravnomočnega sklepa organa za BPP, začeti in svoje nadaljnje postopanje utemeljevati na stroškovnem delu odločitve iz pravnomočne odločbe sodišče, s katero se je postopek končal. Iz tega je mogoče sklepati, da je torej dolžnost povračila prejete BPP iz 48. člena ZBPP vezana na ureditev stroškov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

36.Ureditev ZPP pa glede stroškov in odločitve o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka, kot temeljno merilo predvideva kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen ZPP) in vzpostavlja merilo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Ker je odločilno načelo končnega uspeha, je namreč povsem nepomembno, ali je pravdna stranka uspela s posameznim pravdnim dejanjem.

37.Ni torej mogoče pritrditi tožnikovemu argumentu, da je vsako BPP zadevo treba obravnavati ločeno in šteti, da se je pravnomočno končala s prvo izdano pravnomočno odločbo in da je v tej zadevi torej šlo za več pravnomočnih odločb, ki jih je treba razumeti ločeno od končnega izida postopka. Po presoji sodišča je treba upoštevati, kako se je postopek zaključil na koncu, z zadnjo pravnomočno izdano odločbo, saj je šlo v tej zadevi vseskozi za isti tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2016, ki pa se je zaradi uporabljenih vseh možnih pravnih sredstev s strani tožnika pravnomočno zaključil šele leta 2025.

38.Sodišče se o uporabi 49. člena ZBPP ne bo izrekalo, saj izpodbijana odločba na tej pravni podlagi ne temelji. Posledično ugovor zastaranja ne pride v poštev, sodišče pa je že zgoraj opredelilo zakaj pravica do vračila BPP ni izčrpana in gre tukaj za to, da tožnik napačno razume pojem delnega uspeha v postopku in pridobitev premoženja na podlagi pravnomočne odločbe sodišča.

39.Na drugačno odločitev sodišča pa ne morejo vplivati niti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na tožnikovo premoženjsko stanje. Sama dolžnost vrnitve sredstev ni vezana na siceršnji finančni položaj zavezanca, temveč na premoženje, ki je bilo prejeto v postopku, za katerega je bila odobrena BPP.

40.Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da tožba ni utemeljena, našlo pa tudi ni drugih nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer je bilo o zadevi moč odločiti brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno; med strankama so bila sporna le vprašanja, ki se tičejo uporabe prava (presoja 48. člena ZBPP), o katerih pa sta se stranki že izčrpno izjasnili. Da bi toženka terjala tožnika za več, kot je v postopku dobil (v smislu tretjega odstavka 48. člena ZBPP), pa tožnik tudi ne trdi.

K III. točki izreka

41.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej o tem npr. UPRS sklep III U 187/2017-9 z dne 27. 10. 2017, UPRS sodba in sklep I U 378/2018-14 z dne 23. 4. 2019 ter UPRS sklep IV U 55/2024-6 z dne 10. 5. 2024.

2Glej Uradni list Republike Slovenije 19/2015, str. 1990 z dne 20. 3. 2015.

3Pred tem je bil v veljavi ZBBP-B, glej Uradni list Republike Slovenije 23/2008, str. 2079 z dne 7. 3. 2008. Besedilo relevantnega prvega odstavka 48. člena se je takrat glasilo: Če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

4Glej Zakon o brezplačni pravni pomoči objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 48/2001, str. 5229 z dne 13. 6. 2001. 48. člen se je takrat glasil: Če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku, in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki razen premoženja iz 47. člena tega zakona, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenije izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

5Glej npr. Pravosodni bilten 2/2014, mag. Tušek. T.: Odločitev o stroških pravdnega postopka, v katerem je stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči, str. 249, 2. odst.

6Prav tam, str. 250, 3. odst.

7Glej N. Betetto v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba d.o.o. in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 29., 1. in 2. točka.

8Prav tam, str. 63., 3. točka.

9Na takšno stališče je mogoče sklepati tudi na podlagi sodbe UPRS III U 73/2018-11 z dne 21. 6. 2018, 3. točka obrazložitve. Šlo je za isti postopek, ki se je glede na procesno situacijo vodil pod več opravilnimi številkami. Glej npr. tudi UPRS sodba I U 421/2013 z dne 9. 4. 2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 48, 48/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.