Jedro

Tožnika sta kljub objektivni kumulaciji več nedenarnih tožbenih zahtevkov v tožbi označila le eno vrednost spornega predmeta, toženka pa kljub zakonski možnosti ni ugovarja nepravilni oznaki vrednosti spornega predmeta. Zato je vrednost vseh nedenarnih zahtevkov ostala nediferencirana.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnika sama krijeta stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o več nedenarnih in denarnih tožbenih zahtevkih obeh tožnikov proti toženki odločilo tako, da je toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis etažne lastninske pravice le na ½ spornega stanovanja, za vsakega od tožnikov do ¼, ter solastninske pravice na skupnih delih, prostorih in napravah ter pripadajočem funkcionalnem zemljišču. Naložilo ji je še izselitev iz spornega stanovanja, izpraznitev in izročitev tožnikoma skupaj s ključi. Presežni tožbeni zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, celoten ugotovitveni zahtevek ter zahtevka za plačilo natekle uporabnine in za plačevanje uporabnine v bodoče je zavrnilo. Ker je pri prisodilnem delu drugače odločilo o roku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in za izpraznitev stanovanja, je zavrnilo tudi zahtevano izpolnitev pred pravnomočnostjo sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

3. Toženka je proti drugostopenjski sodbi pravočasno vložila revizijo in dopolnitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev pravil postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V razlogih obrazloženo nasprotuje delni ugoditvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, odločitve o izselitvi iz stanovanja pa ne omenja. V tem delu gre zato lahko le za neobrazloženo revizijo. Toženka meni, da sta tožnika sama odgovorna za neizvedbo preužitkarske pogodbe v zemljiški knjigi, da je njun obligacijski zahtevek tudi že zastaral in da naj bi toženka na podlagi sklepa o dedovanju originarno pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju.

4. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in jo vročilo tožnikoma, ki v odgovoru predlagata zavrnitev revizije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1. 10. 2008, ko je začela veljati tretja novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-C), uporaba novih in spremenjenih določb o reviziji v tej zadevi ne pride v poštev.

7. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Vrednost spornega predmeta in s tem tudi pravica do revizije se presoja po 39. in naslednjih členih ZPP. Kadar tožnik uveljavlja nedenarni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora po drugem odstavku 180. člena ZPP vrednost opredeliti že v tožbi. Če zoper istega toženca uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, mora navesti vrednost za vsak posamezni zahtevek, saj se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Če ne ravna tako in navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta v sporu z več zahtevki z različno podlago. Ustaljeno stališče tega sodišča je, da taka opredelitev ne zadošča za dovoljenost revizije, saj te napake v revizijskem postopku ni več mogoče odpraviti. Zato ima navedba samo ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (II Ips 186/2005, II Ips 223/2006, pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS s 16. 12. 1993).

8. V tej zadevi imajo nedenarni tožbeni zahtevki zoper toženko različne pravne in dejanske podlage: zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnikov je terjal trditve o originarni pridobitvi njune lastninske pravice in je stvarnopravne narave. Dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je temeljil na sklenjeni preužitkarski pogodbi in je obligacijske narave, izselitveni je temeljil na določbah Stanovanjskega zakona. Tožnika sta kljub objektivni kumulaciji več nedenarnih tožbenih zahtevkov (182. člen ZPP) v tožbi označila le eno vrednost spornega predmeta: znesek 8.000.000 SIT. Toženka kljub zakonski možnosti, da v postopku na prvi stopnji ugovarja nepravilni oznaki vrednosti spornega predmeta, tega ni storila. Zato je vrednost vseh nedenarnih zahtevkov ostala nediferencirana in tudi ni mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost revizijsko izpodbijanega prisodilnega dela glede naložene izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila za polovico stanovanja, pa tudi ne naložene izselitve iz stanovanja.

9. Zato je revizijsko sodišča na podlagi 377. člena ZPP zavrglo toženkino nedovoljeno revizijo skupaj z njenimi revizijskimi stroški. Ker glede na procesno naravo te odločitve stroški odgovora na revizijo, ki se ukvarja z vsebinsko neutemeljenostjo revizije, niso bili potrebni, jih morata tožnika kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).