Jedro

ZZK-1 v četrtem odstavku 111. člena, ki ureja zaznambo razglasitve nepremičnine za kulturni spomenik, napotuje na smiselno uporabo prvih treh odstavkov, ki urejajo zaznambo javnega dobra na nepremičnini, zato se je pri ugotovitvi, kdaj nepremičnina pridobi status kulturnega spomenika treba opreti na zakon, ki ureja varstvo kulturne dediščine.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Republika Slovenija je dne 4. 2. 2005 na podlagi Odloka o razglasitvi reke Ljubljanice, pritoka Ljubije z bregovi in območje stare struge Ljubljanice za kulturni spomenik državnega pomena pri 15 metrov priobalnega pasu parc. št. ... k. o. ..., ki je v lasti nasprotnega udeleženca, predlagala vpis zaznambe razglasitve nepremičnine za kulturni spomenik. Zemljiškoknjižna referentka je predlogu ugodila in dovolila zaznambo. Zoper takšno odločitev je ugovarjal nasprotni udeleženec. Navedel je, da bi mu moral minister po 13. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD) izdati odločbo o varstvu za spomenik državnega pomena, pa tega ni naredil. Meni, da bi šele s to odločbo sporni nepremičnini pridobili status kulturnega spomenika. Navedel pa je tudi, da je oznaka 15 metrov priobalnega pasu preohlapna, da bi omogočala jasno opredelitev dela parcele, na katero se nanaša. 2. Zemljiškoknjižna sodnica je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnila. Zoper njeno odločitev se je nasprotni udeleženec pritožil in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in sklep zemljiškoknjižne sodnice spremenilo tako, da je ugovoru nasprotnega udeleženca ugodilo, sklep zemljiškoknjižne referentke razveljavilo ter predlog zavrnilo, obenem pa je tudi dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa o vpisu.

3. Zoper takšno odločitev vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo prvi odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 111. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ni pa uporabilo 12. in 16. člena ZVKD. Opozarja, da je izpodbijana odločitev drugačna od drugih odločitev višjih sodišč (v zadevah Dn. št. 2827/2005, Dn. št. 3598/2005 in Dn. št. 3930/2005). Navaja, da se določbe prvih treh odstavkov 111. člena ZZK-1 pri odločanju o zaznambi nepremičnega kulturnega spomenika uporabljajo le smiselno. Poudarja, da prvi odstavek 111. člena ZZK-1 ureja zaznambo javnega dobra na nepremičnini, ki ta status res pridobi na podlagi dokončne odločbe pristojnega organa, saj na izdajo take odločbe odkazujejo tudi specialni predpisi, npr. 16. člen Zakona o vodah. Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da pa ZVKD, ki je pred ZVKD-1 urejal pridobitev statusa kulturnega spomenika, v prvem odstavku 12. člena izrecno določa, da dobi spomenik svoj pravni status z aktom o razglasitvi. Opozarja, da je takšna ureditev primerljiva tudi s sedanjo pravno ureditvijo po 13. členu ZVKD-1. Navaja, da je Odlok tudi podlaga za zaznambo v zemljiški knjigi po 16. členu ZVKD-1, odločbe, ki jih je bil minister dolžan izdati do uveljavitve sedaj veljavnega ZVKD-1, pa niso imele konstitutivnega značaja, ampak le učinek javne objave razglasitve navedenega pravnega dejstva. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo nasprotnega udeleženca zavrne in potrdi odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, ki bo omogočala zaznambo navedenega pravno pomembnega dejstva v zemljiški knjigi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), ki je veljal ob izdaji sklepa zemljiškoknjižne referentke, je v 111. členu urejal zaznambo javnega dobra. V četrtem odstavku pa je določal, da se določbe prejšnjih odstavkov smiselno uporabljajo tudi za zaznambo nepremičnega spomenika. Vrhovno državno tožilstvo tako pravilno opozarja, da se je treba zato, ker zakon napotuje na smiselno uporabo določb o zaznambi javnega dobra, pri zaznambi razglasitve nepremičnine za kulturni spomenik pri ugotovitvi, s katerim pravnim aktom nepremičnina pridobi ta status, opreti na določbe zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine. Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. l. RS, št. 15/2003, v nadaljevanju Odlok), je začel veljati 25. 11. 2003, sklep zemljiškoknjižnega sodišča o zaznambi razglasitve nepremičnine za kulturni spomenik pa je bil izdan 17. 10. 2005. Takrat je veljal ZVKD (Ur. l. RS, št. 7/99).

6. Prvi odstavek 12. člena ZVKD je določal, da spomenik dobi svoj pravni status z aktom o razglasitvi, 16. člen ZVKD pa je določal, da na podlagi akta o razglasitvi iz 12. člena ministrstvo oziroma pristojni organ lokalne skupnosti v 30 dneh od njegove uveljavitve predlagata zaznambo nepremičnega spomenika v zemljiški knjigi. Vrhovno državno tožilstvo pravilno opozarja, da je spomenik pravni status pridobil z Odlokom in da je pravilna odločitev, da je Odlok tudi podlaga za vknjižbo zaznambe nepremičnega spomenika v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, ko je odločilo, da bi status nepremičnega spomenika nepremičnina lahko pridobila le s posamičnim pravnim aktom.

7. Ker je sodišče druge stopnje iz navedenega razloga napačno ugodilo pritožbi, ni odgovorilo na nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je oznaka 15 metrov priobalnega pasu v zaznambi preohlapna, da bi omogočala jasno opredelitev dela parcele, na katero se nanaša. Peti odstavek 111. člena ZZK-1 je namreč določal, da če ima lastnost nepremičnega spomenika oziroma zavarovanega območja samo del nepremičnine, se pri zaznambi tega pravnega dejstva položaj oziroma prostorske meje nepremičnega spomenika oziroma zavarovanega območja natančno opišejo, če pa je opis preobsežen, se vpis lahko sklicuje na akt pristojnega organa o razglasitvi za nepremični spomenik oziroma o določitvi zavarovanega območja. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je sklep sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo odločanje sodišču druge stopnje, da bo odgovorilo še na te pritožbene navedbe.