Jedro

Padec po stopnicah pri hoji z izrazito oslabelo nogo, z uporabo bergel, je objektivno predvidljiva posledica prvega nedopustnega ravnanja, v katerem je prišlo do (hude) poškodbe tožnikove noge. Ker kasnejši dogodek ni povzročil (nove) poškodbe tožnikove noge neodvisno od prvega škodnega dogodka, tudi ni pretrgal vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku plačati iz naslova izgube na zaslužku v času od 1. 7. 2011 do 31. 3. 2014, po odvodu davkov in prispevkov, znesek v višini 5.141,88 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku plačati od 1. 4. 2014 dalje mesečno rento iz naslova izgubljenega zaslužka, po odvodu davkov in prispevkov, v znesku 159,94 EUR neto; do pravnomočnosti zapadle obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 15. dne v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); kar je zahteval tožnik več ali drugače, to je plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 do plačila in letno valorizacijo mesečnih obrokov rente v skladu z rastjo življenjskih stroškov in potrebščin, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.831,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in v posledici zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosodi višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, s stroškovno posledico. Prereka ugotovitev sodišča, da je toženka pravočasno ugovarjala povezanost med padcem z berglami po stopnicah in prvo poškodbo in sicer v roku 15 dni po prejemu pripravljalne vloge tožnika na naroku 28. 5. 2013. V tej vlogi je toženka navedla le „zaradi druge poškodbe, ki jo je tožnik utrpel na delu, zdravljenje ne bi bilo tako dolgo kot je bilo dejansko podaljšano zaradi druge poškodbe, ki je nastala izven dela“. Toženka torej ni izrecno prerekala vzročne zveze med prvo in drugo poškodbo, do začetka glavne obravnave pa ni pravočasno ugovarjala povezanosti med padcem z berglami po stopnicah in prvo poškodbo, kljub temu, da je tožnik v tožbi izrecno navedel, da je do druge poškodbe prišlo, ker mu je zdrsnilo na stopnicah in si je pri tem poškodoval levo koleno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa odločitev glede odmere nepremoženjske škode delno materialnopravno napačna, saj je sodišče premalo upoštevalo aktualno sodno prakso, ki v zadnjem obdobju v primerljivih primerih določa višjo odškodnino. V nadaljevanju nato opisuje telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem, izpostavlja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo njegovih psihičnih težav, in meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova v vtoževani višini. Opisuje tudi posledice poškodbe, ki se kaže v zmanjšanju življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tudi duševno trpi in meni, da bi moral tudi iz tega naslova dobiti odškodnino v vtoževani višini.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ustrezno pritožbenim navedbam ali pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavlja, da tožnik zahteva odškodnino tako za poškodbe utrpele v delovni nezgodi z dne 20. 3. 2007 kot za poškodbe utrpele dne 25. 9. 2007 izven dela. Vztraja, da je tožnik soprispeval k nastanku poškodbe, najmanj v višini 30 %, saj je ob dokazano nezmanjšani hitrosti, posegel v stroj v obratovanju. Ni upošteval navodil za varno delo, da je v primeru motenj v procesu potrebno stroj ustaviti oz. hitrost zmanjšati na minimalno hitrost 2 m/minuto. Toženka je z računalniškim izpisom za obravnavani stroj in za trenutek, ko se je zgodila nesreča, izkazala, da je bila hitrost v času nesreče 5,5 m/minuto. Tožnik je kljub vedenju, da se hitrost ni zmanjšala, posegel v stroj in se poškodoval. Tožnik je vedel, da lahko ob motnji poseže v stroj le ob zaustavitvi stroja oziroma ob zmanjšanju hitrosti, pa je v stroj kljub temu posegel. Tudi ni vzročne zveze med prvo in drugo poškodbo. Tožnik je v tožbi le navajal, da mu je dne 25. 9. 2007 na stopnicah zdrsnilo in si je poškodoval levo koleno oziroma spodnji del goleni. Vzroka za zdrs ni navedel. Šele po prvem naroku je z vlogo z dne 17. 6. 2013 kot odgovor na navedbe toženke v vlogi z dne 11. 6. 2013, začel zatrjevati, da mu je zdrsnilo na stopnicah zaradi težav, ki jih je imel v zvezi s poškodbo na delu z dne 20. 3. 2007, vzroka pa spet ni opredelil. Izvedenec je mimo vprašanj in navodil sodišča na kaj naj odgovori, navajal, da je bil vzrok padca po stopnicah hoja z berglami in da je druga poškodba nastala zaradi posledic prvega škodnega dogodka. Tudi z dopolnitvijo ni bilo razjasnjeno, kako se je izvedenec lahko glede vzroka poškodbe tako opredelil, saj dokazne podlage za to ni imel. Šele po izdelavi mnenja je tožnik začel dopolnjevati svoje navedbe o zdrsu – da je zdrsnil zaradi hoje z berglami, bolečin v nogi ter slabšega občutka pri hoji. Tožnik je svoje trditve o vzroku druge poškodbe tekom postopka spreminjal in dopolnjeval, šele v vlogi z dne 19. 3. 2014 je natančneje pojasnil, kako in zakaj naj bi prišlo do druge poškodbe – da mu je spodrsnilo kljub uporabi bergel, torej ne zaradi njihove uporabe, kot je prvotno navajal (po izdelavi izvedenskega mnenja). V zadnji vlogi z dne 14. 5. 2014 je celo navedel, da je bil vajen hoditi z berglami, ampak je bil zaradi uživanja močnih zdravil pri hoji nesiguren. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v času, ko je prišlo do poškodbe, užival veliko zdravil, čeprav dokaza o tej trditvi ni. Ugotavlja tudi, da je bil vzrok drugega padca izrazita oslabelost, atrofija skeleta, to pa ne more biti vzrok padca, atrofija skeleta je lahko le vzrok, da je ob padcu prišlo do zloma goleni, oslabljena noga tudi ne more biti vzrok za padec, to je lahko le zdrs ali npr. nepravilna obremenitev noge zaradi nekega vzroka, ki pa je ostal nerazjasnjen in nedokazan. Sodišče tudi ugotavlja, da gre pri nastanku druge poškodbe za splet nesrečnih okoliščin, za to pa ne more biti odgovoren zavarovanec toženke (tožnikov delodajalec) in s tem toženka. Vzročnosti med prvo in drugo poškodbo tožnik nedvomno ni izkazal. Vzročna zveza med prvo in drugo poškodbo je pretrgana. Izvedenec je drugo poškodbo ocenil za hujšo poškodbo, ki je tožniku pustila 60 % zmanjšanja življenjske aktivnosti, prva pa 40 %. V posledici je napačna tudi odločitev o višini vseh oblik škode. Tudi sicer je odškodnina po posameznih oblikah nepremoženjske škode previsoka, ob upoštevanju vsega povedanega bi bila primerna odškodnina 9.800,00 EUR, kar je toženka tožniku že plačala. Enaki ugovori veljajo tudi za materialni del škode. Upoštevaje sokrivdo in pretrganje vzročne zveze, je nesporna izguba na zaslužku 1.439,48 EUR, renta pa 44,77 EUR, pri čemer je izgubo na zaslužku v tej višini toženka tožniku že plačala. V delu, ki se nanaša na izgubo na zaslužku in rento, je izrek neizvršljiv, saj je v njem določeno, koliko mora toženka tožniku plačati neto po odvodu davkov in prispevkov. V tem delu je izrek nedoločen in s tem neizvršljiv. Tudi je napačen tek zamudnih obresti tako glede nematerialnega kot materialnega dela. Tožbo je tožnik vložil 26. 1. 2011, sodišče pa je prvo obravnavo razpisalo 28. 5. 2013, torej skoraj dve leti in pol po vložitvi tožbe. S tem, ko je za čas svoje neaktivnosti plačilo zamudnih obresti naložilo toženki kot kazen za plačilno zamudo, je nepošteno in nepravično oškodovalo toženko. Upoštevaje vse ugovore je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik se je dne 20. 3. 2007 poškodoval na delovnem mestu. V nesreči si je poškodoval levo golen in gleženj. Dne 25. 9. 2007 je prišlo do nove poškodbe, izven dela, ko je tožniku na stopnicah zdrsnilo in si je poškodoval levo koleno in spodnji del goleni. Po mnenju sodišča prve stopnje je bila druga poškodba v vzročni zvezi s prvo nesrečo, kar je pri odmeri odškodnine tako iz naslova premoženjske kot nepremoženjske škode upoštevalo. Ugotovilo je krivdno odgovornost delodajalca (zavarovanca) toženke za nastalo škodo oziroma (delovno) nesrečo in zavrnilo ugovor toženke, da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Iz naslova nematerialne škode je tožniku odmerilo 35.000,00 EUR odškodnine, iz naslova izgube na zaslužku 5.141,88 EUR neto ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati od 1. 4. 2014 dalje mesečno rento iz naslova izgubljenega zaslužka v višini 159,94 EUR neto.

8. Odločitev je materialnopravno pravilna.

9. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da so glede prvega škodnega dogodka glede zavarovanca toženke izpolnjene vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), pritožba ne izpodbija. Zanjo sporen pa je zaključek, da tožnik k nastanku škode ni prispeval (171. člen OZ). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Pravilno je sodišče prve stopnje razlogovalo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni zmanjšal hitrosti tekočega traku(1), saj tega ni smel. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je hitrost traku lahko zmanjšal le vodja linije ali delavec po njegovih navodilih(2). Tudi če v konkretnem primeru vodja linije hitrosti tekočega traku potem, ko ga je tožnik obvestil, da se je blago (spet) zalepilo na tekoči trak, ni zmanjšal na predpisanih 2 m/minuto, to ne gre v breme tožnika, saj ne gre za njegovo opustitev, torej za njegovo opustitveno dejanje v smislu določbe 171. člena OZ. Trditev, da je tožnik vedel, da hitrost traku ni bila zmanjšana, pa je nedovoljena pritožbena trditev, saj kaj takšnega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj te trditve ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Že v tožbi je tožnik pojasnil, da je dne 25. 9. 2007 prišlo do nove poškodbe, ko mu je zdrsnilo na stopnicah. Iz nadaljnjih trditev je razvidno, da meni, da je drugi škodni dogodek v vzročni zvezi s prvim, saj se vse nadaljnje trditve o posledicah poškodb – o telesnih bolečinah, nevšečnostih, zmanjšanju življenjske aktivnosti, izgubi na zaslužku, nanašajo na posledice, ki izhajajo tako iz prvega kot iz drugega škodnega dogodka. To je do ugovora toženke o neobstoju vzročne zveze med drugim in prvim škodnim dogodkom, zadostovalo.

11. Za toženko je postala vzročna zveza med prvim in drugim dogodkom sporna šele po prejemu tožnikove pripravljalne vloge z dne 28. 5. 2013 (list. št. 30), s katero je zvišal tožbeni zahtevek – zahteval odškodnino še iz naslova izgube na zaslužku ter plačilo mesečne rente. Njen ugovor v zvezi z vzročno zvezo se je nanašal le na ta del tožbenega zahtevka. Šele, ko se je izpostavilo vprašanje vzročne zveze med prvim in drugim škodnim dogodkom, je tožnik podrobneje pojasnil, kako je do padca po stopnicah prišlo. Njegove trditve o tem so zato pravočasne trditve. Jasno je povedal, da mu je zdrsnilo na stopnicah zaradi težav, ki jih je imel v zvezi s prvo poškodbo. Izvedenec medicinske stroke je to potrdil – vzrok padca po stopnicah je bila izrazita oslabelost – atrofija skeleta; če noga ne bi bila v takšnem stanju, bi padec minil brez posledic. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je padec po stopnicah pri hoji z izrazito oslabelo nogo, z uporabo bergel, objektivno predvidljiva posledica prvega nedopustnega ravnanja, v katerem je prišlo do (hude) poškodbe tožnikove noge. Ker kasnejši dogodek ni povzročil (nove) poškodbe tožnikove noge neodvisno od prvega škodnega dogodka, tudi ni pretrgal vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in škodo, kot vse pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

12. Glede višine odškodnine za nematerialno škodo sta obe pritožbi pavšalni. Sprejemata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, grajata pa pravilnost uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče odmero sodišča prve stopnje in razloge zanjo v celoti sprejema (glej točke 17 do 28 sodbe sodišča prve stopnje). Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku odmerilo 17.500,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 25.000,00), iz naslova strahu 2.000,00 EUR (od zahtevanih 2.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 15.500,00 EUR (od zahtevanih 23.000,00 EUR), skupaj 35.000,00 EUR (od zahtevanih 50.000,00 EUR), kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179. člen OZ). Pri odmeri je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih (odločbe VS RS II Ips 71/2009, 355/2011, 569/2009, 251/2009, 897/2008, 817/2007). Gre za novejšo sodno prakso – večina odločb je iz let 2010, ena je iz decembra 2013, ena iz leta 2008 in ena iz leta 2009 in so neizkazane tožnikove pavšalne navedbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo novejše sodne prakse. Neutemeljene so tudi tožnikove trditve v zvezi s psihičnimi težavi iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (točka 22 sodbe) in jih pritožbene trditve v zvezi s tem ne morejo izpodbiti.

13. Izrek sodbe, kolikor se nanaša na izgubo na zaslužku in izplačilo mesečne rente, ni neizvršljiv, toženka je dolžna tožniku iz naslova izgube na zaslužku plačati 5.141,88 EUR neto, od 1. 4. 2014 dalje pa mesečno rento v višini 159,94 EUR neto. Tudi če bi šlo za neizvršljiv izrek, gre to v škodo tožnika in ne toženke.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti. Začetek teka je sodišče prve stopnje pravilno določilo, upoštevaje določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Dolgotrajnost sodnega postopka na pravilnost odločitve ne more vplivati. Za kakršnekoli zahtevke iz tega naslova ima toženka na razpolago druge postopke.

15. Pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, tako tudi ni bilo podlage za spremembo odločitve glede povrnitve pravdnih stroškov, saj se uspeh pravdnih strank v postopku ni spremenil. Pravilnosti odmere pa pritožbi ne grajata.

16. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev glede pritožbenih pravdnih stroškov temelji na določbah prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

(1) Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen v družbi S. T., d.o.o., K. Do poškodbe je prišlo v trenutku, ko je skupaj z vodjo linije „vlekel blago“ s tekočega traku (blago se je nanj zalepilo), pri čemer ga je zagrabil stroj.

(2) Pri čemer v postopku ni bilo zatrjevano, da je v konkretnem primeru vodja linije tožniku dal takšno navodilo.