Jedro

Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati materino vsakodnevno delo in skrb za otroka, hkrati pa tudi, da se bo moral ob taki situaciji tožnik bolj potruditi, da si priskrbi takšne dohodke, ki bodo zadoščali za dostojno in primerno preživljanje otrok.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da je tožnik dolžan namesto dosedanje mesečne preživnine od 1. 4. 2008 dalje plačevati po 120,00 EUR mesečno za mld. hčerko K. B. in 90,00 EUR mesečno za mld. hčerko N. B. ter jima povrniti stroške postopka v znesku 98,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

V ostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 15,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo znižalo preživnino, ki jo je tožnik do sedaj plačeval v znesku 203,79 EUR za vsako mladoletno toženko, tako da je od 1. 4. 2008 dalje dolžan mesečno plačevati po 80,00 EUR za vsako mladoletno toženko na roke njene matere, ob upoštevanju uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek toženk za povračilo pravdnih stroškov je zavrnilo.

Toženki sta proti sodbi vložili pravočasno pritožbo, v kateri se sklicujeta na vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagata spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje v celoti ignoriralo napotke pritožbenega sodišča ter je sodilo v zadevi izrazito pristransko in nekritično. Sodišče ni razčistilo oziroma dokazno ocenilo navedb toženk glede gostinskega lokala, ki ga je imel pred časom tožnik. Sodišče ne navede, zakaj tožniku verjame, da je prejemal v podjetju M. mesečno plačo približno 1.000,00 EUR ter napačno zaključuje, da tožnik v času sklepanja sodne poravnave glede preživnine za hčerki še ni vedel, da bo šlo podjetje M. v stečaj. Tožnik je pristal na takrat določeno preživnino zanesljivo iz razloga, ker je računal še na prihodek od gostinskega lokala. Sodišče je ponovno prenizko ocenilo potrebe obeh mld. toženk. Njuna mati je v ponovnem postopku realno ocenila potrebe svojih hčerk. Sodišče je zmotno zaključilo, da mati toženk ne plačuje najemnine za bivanje v vikendu svojim staršem. Še bolj nelogična je odločitev sodišča, da toženkam oziroma njuni materi ne upošteva stroškov v zvezi z bivanjem v vikendu, čeprav se položnice glasijo na ime staršev, matere. Nasprotno sodišče nekritično verjame prav vsemu, kar navede tožnik. Sodišče ni zadosti upoštevalo, da je izključno na materi obeh toženk vsa skrb zanju, poleg tega ni jasno, zakaj naj bi glede na različne potrebe toženk za obe hčerki plačeval enako preživnino. Toženki sta že navedli, da bi eventualno še pristali na zmanjšanje preživnine do 150,00 EUR za vsako, nikakor pa ne več.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za znižanje preživnine. Pravilno je sicer opredelilo materialnopravno podlago svoje odločitve, ki je v določilu 132. člena ZZZDR in po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Ker je ugotovilo spremenjene razmere tako na strani tožnika, kot tudi na strani mld. toženk, te narekujejo tudi spremembo preživnine, ob upoštevanju določb 129. in 129.a člena ZZZDR. Kar zadeva gostinski lokal, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožniku ob določitvi preživnine predstavljal dodaten vir zaslužka, vendar ga je že marca 2006 prodal in z izkupičkom poplačal nekatere dolgove, ima pritožba prav, ko poudarja, da bi tožnik v primeru, če bi lokal obdržal, na ta način imel vsaj možnost pridobivati dodatni dohodek, če trdi, da mu sedanja mesečna plača ne zadošča več niti za preživljanje sebe, niti otrok. Dejstvo, ali je tožnik v času sklepanja sodne poravnave o preživnini vedel, da bo šlo podjetje M. d.o.o. v stečaj, bi bilo pomembno le v primeru, če sodišče ne bi že ugotovilo spremenjenih razmer na strani obeh pravdnih strank, ki narekujejo novo določitev preživnine.

Pač pa se pritožbeno sodišče ponovno ne strinja z opredelitvijo višine mesečnih življenjskih stroškov za preživljanje mld. toženk. Mati mld. toženk je bila še enkrat zaslišana o tem, koliko v povprečju znašajo mesečno potrebe obeh toženk. Sodišče prve stopnje je logično zaključilo in obrazložilo, zakaj šteje drugo izpoved matere kot neverodostojno oziroma zakaj šteje, da je materina ocena stroškov pretirana, kolikor se tiče določenih izdatkov (npr. stroškov za garderobo, prehrano, čistila in praške). Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede argumentov, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni upoštevalo kot strošek bivanja toženk tudi najemnino, ki naj bi jo mati toženk plačevala svojim staršem za bivanjem v njihovem vikendu. Vendar pa ni moč slediti razlogom sodbe v tistem delu, ko zavrača v okviru presoje višine t. i. kolektivnih stroškov za bivanje tiste stroške, ki se po položnicah glasijo na ime očeta matere toženk. Pritožba ima prav, da to še ne more biti razlog, da sodišče teh stroškov ne bi priznalo toženkam in njeni materi, kajti vikend je last staršev matere toženk in je logično, da položnice za stroške prihajajo na ime staršev in ne matere toženke, ki te položnice dejansko plačuje. To pa pomeni, da se za 25,00 EUR mesečno zvišajo stroški za preživljanje vsake od toženk, tako da znesejo za prvotoženko 291,00 EUR, za drugotoženko pa 235,00 EUR (namesto 266,00 EUR oziroma 210,00 EUR po izračunu prvostopnega sodišča), po odštetju otroškega dodatka pa si morata starša porazdeliti za prvotoženko znesek 208,00 EUR, za drugotoženko pa 152,00 EUR. Pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so materialne zmožnosti zakonite zastopnice trenutno boljše od tožnikovih ter na drugi strani dejstvo, da je breme vsakodnevne skrbi in dela z otrokoma na materi. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno ugotavlja, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati materino vsakodnevno delo in skrb za otroka, hkrati pa tudi, da se bo moral ob taki situaciji tožnik bolj potruditi, da si priskrbi takšne dohodke, ki bodo zadoščali za dostojno in primerno preživljanje otrok. Zato je prav, da je njegov prispevek k preživljanju otrok nekoliko večji od tistega, ki ga mora zagotoviti mati otrok, kar ocenjuje pritožbeno sodišče na znesek 120,00 EUR za prvotoženko in na znesek 90,00 EUR za drugotoženko. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in sodbo spremenila tako, kot izhaja iz njenega izreka, delno pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na takšno odločitev je potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v pravdi uspela le še s povprečno 80 % tistega, kar je zahtevala, torej je uspeh tožene stranke 20 %. Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na znesek 494,60 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki glede na njen uspeh 98,90 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na enak uspeh v pritožbenem postopku pa ji je dolžna povrniti tudi sorazmeren del pritožbenih stroškov v znesku 15,40 EUR.