Jedro

Med pravdnimi strankami je nesporno, da je poleg tožnika z denarnimi sredstvi in delom k gradnji prispevala tudi tožena stranka. Takšna trditvena podlaga pa v skladu z utrjeno sodno prakso onemogoča pridobitev (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem in nastanek stvarnopravnih posledic iz 24. - 26. člena ZTLR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik v deležu do 1/3 solastnik nepremičnine s parc. št. 1, k. o. X, ter da sta mu toženki dolžni izdati brezpogojno dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice na prej navedeni nepremičnini, sicer bo listino nadomestila sodba. Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku plačati znesek v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo povračilo 1.401,29 EUR pravdnih stroškov toženk, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Glede na ugotovitev sodišča, da je s tožnikovimi vlaganji nedvomno nastala nova stvar, ni sprejemljiv zaključek, da niso podani pogoji za pridobitev lastninske pravice tožnika. Izpostavlja določbe od 20. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki urejajo pridobitev lastninske pravice z vlaganji, in opozarja, da se sodišče ne bi smelo osredotočiti le na določbe od 24. do 26. člena prej navedenega zakona. Sodišče je ugotovilo, da je zaradi gradnje nastala nova stvar, zato bi moralo na podlagi določbe 22. člena ZTLR zahtevku ugoditi. Sodišče pa se ni opredelilo, zakaj prej navedene določbe ni uporabilo. Opozarja tudi na določbo 23. člena ZTLR, ki ureja spojitev in mešanje. Sodišče je ugotovilo, da je zaradi tožnikove gradnje nastala nova stvar, zato bi moralo primarnemu tožbenemu zahtevku ugoditi tudi na tej podlagi. Izpostavlja določbo 25. člena ZTLR in poudarja, da toženki nista uporabili nobenega pravnega sredstva iz te določbe, zato je utemeljen njegov zahtevek tudi na citirani podlagi. Védenja in soglasja toženk sodišče ni pravilno interpretiralo. V zvezi s presojo odločb izpostavlja stališče Ustavnega sodišča, da učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Sodišče mora primerjati dejanske okoliščine konkretnega primera s tistimi, ki jih je Ustavno sodišče v okviru argumentacije nosilnega stališča v svoji odločitvi posebej poudarilo kot odločilne. Sodišče bi zato moralo, če se je že sklicevalo na sodno prakso, izrecno povezati bistvene okoliščine dejanskega stanja obravnavane zadeve kot tudi precedensa, pa tega ni storilo, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik meni, da sodba v zadevi II Ips 39/2010 ni uporabljiva, ker je sodišče izhajalo iz družinskega prava. Navedba sodišča o nesklepčnosti primarnega tožbenega zahtevka je zmotna, sicer pa je treba nesklepčen tožbeni zahtevek zavreči, ker ni zmožen obravnavanja. Izpostavlja, da toženki nista na (ne)sklepčnost opozarjali z vidika, kot ga v 15. točki izpodbijane sodbe obrazloži sodišče, torej, da bi tožnik moral postaviti tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na novo nastalem stanovanju tako, da bi s tožbo zahteval ustanovitev etažne lastnine, ne pa uveljavljati (so)lastninskega deleža na celotni nepremičnini. Tožnik si je ves čas postopka pridrževal pravico do ustrezne modifikacije tožbenega zahtevka po pridobitvi izvedenskega mnenja. Šele izvedenec gradbene stroke bi lahko podal oceno o velikosti solastniškega deleža, ki je nastal zaradi vlaganj. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, je podana kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik opozarja, da se sodišče ni ukvarjalo z verodostojnostjo izpovedb pravdnih strank v zvezi z obstojem dogovora o gradnji. Ne soglaša s stališčem sodišča, da je podrejeni tožbeni zahtevek preuranjen, ker naj bi tožnik še vedno imel na nepremičnini posest. V stanovanje prihaja le občasno in zasleduje interes, da se čim prej odseli. Poudarja, da je pravilno podal navedbe o vlaganjih v nepremičnino kot celoto in da bi lahko šele izvedenec gradbene stroke podal natančnejšo oceno večvrednosti nepremičnine. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, je podana kršitev načela ekonomičnosti in hitrosti postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženkama, ki sta nanjo podali odgovor. V odgovoru pritrjujeta pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča o neutemeljenosti tako primarnega (na ugotovitev (so)lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka (na plačilo 100.000,00 EUR). Tožbena naracija ne utemeljuje tožbenega zahtevka na nobeni pravni podlagi, ki bi bila lahko relevantna za odločitev.

5. Med pravdnimi strankami je nesporno - temu pritožba niti ne oporeka - da je poleg tožnika z denarnimi sredstvi in delom k gradnji prispevala tudi tožena stranka. Takšna trditvena podlaga pa v skladu z utrjeno sodno prakso1 onemogoča pridobitev (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem in nastanek stvarnopravnih posledic iz 24. - 26. člena ZTLR, kot pravilno razloguje prvo sodišče. Tožnik bi glede na trditveno podlago moral izkazati obstoj dogovora o stvarnopravnih razmerjih med njim (graditeljem) ter (so)lastniki zemljišča, ki so z delom in sredstvi prispevali k gradnji. Pridobitev lastninske pravice je torej možna le na pravno poslovni podlagi, ne pa z uporabo pravil o gradnji na tujem. V obravnavanem primeru sta toženki (solastnici zemljišča) v razmerju do tožnika tretji osebi, saj pri tožniku in prvi toženki niso podani pogoji za obstoj izvenzakonske skupnosti, kar še dodatno govori v prid prej izraženemu stališču. 6. Pravno presojo je prvo sodišče opravilo tudi na podlagi določbe 22. člena ZTLR. Ugotovilo je, da je na podlagi gradnje nastal nov del objekta - nova stanovanjska enota v prizidku in mansardi, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe. Prvo sodišče ugotavlja, da bi v takem primeru lahko tožnik zahteval ugotovitev lastninske pravice na novo nastalem stanovanju, ne pa na celotni nepremičnini. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vendar pa tožnik ni podal ustreznega tožbenega zahtevka, čeprav ga je toženka zadosti konkretizirano opozorila na nesklepčnost s pomislekom, da v primeru ustvaritve nove stvari - stanovanja v zgornjih prostorih stanovanjske hiše - ni jasno, na kakšen način je tožnik izračunal solastni delež do 1/3 na celotni nepremičnini.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da ob odsotnosti izkazanega dogovora o skupni gradnji tožnik v primeru ustvaritve nove stvari ne more zahtevati ugotovitve lastninske pravice na celotni nepremičnini, kar mu je v 15. točki obrazložitvi pravilno pojasnilo že prvo sodišče. Razlogovanje pritožbe, da je treba v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka slednjega zavreči, pa je pravno zmotno. Nesklepčnost pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, posledica nesklepčnosti pa je zavrnitev zahtevka.

8. Pritožbeno sklicevanje, da bi moralo prvo sodišče zadevo presojati tudi v skladu z določbo 23. člena ZTLR, ki ureja spojitev in pomešanje, je zmotno. Tožnik jasne in ustrezne trditvene podlage v tej smeri ni podal, ampak se je izrecno skliceval na dogovor o skupni gradnji, s katerim naj bi se pravdni stranki dogovorili, da bo po nastali gradnji postal solastnik do 1/3 nepremičnine. Prvo sodišče je o zatrjevanem dogovoru napravilo skrbno dokazno oceno, skladno z napotilom iz 8. člena ZPP. Tožnik dogovora ni z ničemer izkazal. Celo njegova izpovedba, da naj bi s prvo toženko po končani gradnji postala solastnika vsak do 1/2 novo nastalega stanovanja, ne dokazuje njegovih trditev, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo postal solastnik do 1/3 celotne nepremičnine. Izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke ne bi prinesla drugačne odločitve, saj je bistveno, da tožnik dogovora o skupni gradnji ni izkazal. 9. Sodišče je ob upoštevanju postavljenega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal solastni delež do 1/3 celotne nepremičnine, ne pa polovice novo nastalega stanovanja, ustrezno pojasnilo vprašanja v zvezi z verodostojnostjo izpovedb pravdnih strank,

10. Ker tožnik ustreznega pravnega posla ni izkazal, bi mu v danem primeru lahko šel le obligacijski zahtevek, ki ga je uveljavljal s podrejenim tožbenim zahtevkom. Toženki kot solastnici nepremičnine bi mu bili dolžni vrniti znesek dosežene koristi. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je tožnikov obogatitveni zahtevek preuranjen. Prvo sodišče se je pravilno sklicevalo na uveljavljeno stališče v sodni praksi, da pride v primeru vlaganj v nepremičnino do prehoda koristi, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal, ne pa že z zaključkom vlaganj. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da tožnik še vedno občasno uporablja nekatere prostore in s tem še vedno izvršuje posest nad stanovanjem oziroma nepremičnino, čeprav v njej stalno ne prebiva. Ob zatrjevanju tožnika, da je 80 % stvari že preselil in da v nekatere dele nepremičnine nima vstopa, je pomembna tudi ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik zatrjeval le skupno povečanje vrednosti nepremičnine kot celote, ni pa podal trditvene podlage, na podlagi katere bi lahko sodišče ugotavljalo obogatitev oziroma prikrajšanje zaradi vlaganj v njene posamezne dele.

11. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelj na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, toženki pa z odgovorom na pritožbo nista v bistvenem pripomogli k odločanju pritožbenega sodišča, zato pritožbene stroške nosita sami.

1 Prim. II Ips 146/2013, II Cp 1973/2013, II Ips 39/2010 in druge.