30. 5. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Kristjan Sušinski, Portorož, na seji senata 9. maja 2022 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil v ponovljenem sojenju s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojen za storitev kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo kazen treh let zapora in naložilo plačilo zneska, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik je zoper izpodbijane sodbe vložil ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitve pravic iz 2., 25., 28., 29. in 33. člena Ustave ter kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Opozarja, da je Vrhovno sodišče v prvem sojenju s sodbo št. I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo, ker naj izrek prvostopenjske sodbe ne bi vseboval konkretizacije subjektivnega elementa – zunanje manifestacije direktnega naklepa pri obsojencu. Iz te sodbe Vrhovnega sodišča naj bi bilo tudi razvidno, da se za kaznivo dejanje pranja denarja zahteva direkten naklep. Med ponovljenim sojenjem pa naj bi prišlo do spremenjene sodne prakse, po kateri za kaznivo dejanje pranja denarja zadošča eventualni naklep. To prakso naj bi Vrhovno sodišče potem uporabilo pri presoji druge zahteve za varstvo zakonitosti, s tem pa naj bi kršilo ustavno načelo zakonitosti.

3.Pritožnik smiselno zatrjuje tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ker naj se Vrhovno in Višje sodišče ne bi opredelili do očitkov, da je bil obsojen tudi za ravnanja, ki naj bi se mu očitala potem, ko je bil denar že opran; da denarja ni porabil na način, kot mu očita tožilstvo; ter da to, da je listine hranil v objektu zraven hiše, ne pomeni, da jih je skrival. Višje sodišče naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo relevantnih okoliščin iz drugega odstavka 41. člena KZ. Vrhovno sodišče naj se ne bi opredelilo do očitka, da je sodišče druge stopnje odločilo v nasprotju z listinami in z izrekom prvostopenjske sodbe, temveč naj bi zmotno zaključilo, da so te navedbe pomenile izpodbijanje dejanskega stanja. Sodišča naj se ne bi opredelila do subjektivnega odnosa pritožnika do posledic njegovega ravnanja in do navedb obrambe, da izvora denarja ob nakazilu z računa na račun v sistemu SEPA ni mogoče prikriti.

4.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče napravilo nov dokazni zaključek, da sta pritožnikova opcijska pogodba in sporazum po vsebini, namenu in obliki podobna ostalim opcijskim pogodbam. Smiselno uveljavlja kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker naj izrek sodbe ne bi vseboval opisa objektivnih, dejanskih okoliščin, ki bi izkazovale pritožnikov subjektivni odnos do zakrivanja izvora premoženja.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi predsednica senata že na naroku za glavno obravnavo 16. 4. 2013 dala pritožnikovi zagovornici jasno vedeti, da bo imela zoper sodbo pravno sredstvo. Na pristranskost predsednice senata naj bi kazalo tudi njeno vztrajanje pri zaporni kazni, čeprav naj bi tožilstvo ter predstavniki zapora in Centra za socialno delo dali pozitivno mnenje za alternativno izvrševanje zaporne kazni. Pri tem naj predsednica senata ne bi upoštevala niti pritožnikovih zdravstvenih težav niti hude bolezni njegove žene, pristranska pa naj bi bila tudi z izbiro porotnikov ter z odločitvami, da je obramba npr. prekludirana v roku pol ure po tistem, ko je sodišče prvič izvedlo določen dokaz. Pritožniku naj ne bi dovolila, da na glavni obravnavi sedi poleg svojega zagovornika. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave, ker naj Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) ne bi omogočal odstopa od pravila dodeljevanja zadev po abecednem redu, ko je za sodelovanje potrebno posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov.

6.Pritožnik opozarja, da ni mogel vedeti, da je prejel denar, ki izvira iz kaznivega dejanja v zvezi s transakcijami s Pivovarno Laško, saj naj vsebinsko ne bi poznal pogodbenih odnosov do te mere. Dokazal naj bi tudi, da je ves denar deponiral. Meni, da bi se mu lahko očitala zgolj nezavestna malomarnost glede prejema denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja, saj naj bi imel veljavno pravno podlago za prejem zneska.

7.Po mnenju pritožnika tožilstvo ni odpravilo napak iz sojenja pred izdajo sodbe št. I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 in ni navedlo okoliščin, iz katerih bi bil razviden pritožnikov naklep prikrivanja denarja. Vrhovno sodišče naj bi zmotno zaključilo, da pritožnik ni izčrpal navedb v zvezi z razlikovanjem med kaznivim dejanjem pranja denarja in kaznivim dejanjem prikrivanja, saj naj bi to uveljavljal že v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvem sojenju.

B.

8.Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja).

9.Ne drži pritožnikovo stališče, da naj bi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 zapisalo, da je kaznivo dejanje pranja denarja mogoče storiti le z direktnim naklepom. Iz 48. točke obrazložitve navedene sodbe Vrhovnega sodišča izhaja nasprotno, in sicer da je mogoče kaznivo dejanje pranja denarja storiti tudi z zavedanjem in privolitvijo v prikritje izvora, torej tudi z eventualnim naklepom in ne samo z direktnim.[1] Vrhovno sodišče tako v izpodbijani sodbi subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja ni razlagalo drugače kot v prvem sojenju. Pritožnik tudi ne navede odločitve Vrhovnega sodišča, po kateri bi bilo kaznivo dejanje pranja denarja mogoče storiti le z direktnim naklepom, in tako odstopa od obstoječe sodne prakse ne izkaže.

10.V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zakonitosti iz 28. člena Ustave je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je 252. člen KZ v delu, ki se nanaša na subjektivni odnos storilca do alternativnih izvršitvenih ravnanj pranja denarja, pomensko odprt. S tem naj bi dopuščal razlago, da je kaznivo dejanje mogoče storiti bodisi z direktnim bodisi z eventualnim naklepom. Takšno stališče Vrhovnega sodišča glede na besedilo zadevne določbe[2] ne pomeni kršitve pravice iz 28. člena Ustave. Ker je kaznivo dejanje pranja denarja po petem odstavku 252. člena KZ mogoče storiti tudi iz malomarnosti, tudi ni logično, da eventualni naklep ne bi bil kazniv.[3]

11.Ne držijo pritožnikove trditve, da se sodišča niso opredelila do očitkov in pravno pomembnih dejstev, povzetih v 3. točki obrazložitve tega sklepa. Vrhovno sodišče se je do njih opredelilo v 18., 77., 78., 80., 82., 84., 85., 92., 93. in 94. točki obrazložitve sodbe, Višje sodišče pa v 40., 60., 63., 66. in 67. točki obrazložitve sodbe. Ni očitno napačno stališče Vrhovnega sodišča, da navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti (povzete na straneh 10–12 ustavne pritožbe) ne pomenijo uveljavljanja nasprotja med drugostopenjsko sodbo in listinami, temveč izpodbijanje dejanskega stanja. Zato zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni podana.

12.Niti ne držijo pritožnikove navedbe, da naj bi Vrhovno sodišče v zvezi s primerjavo med pritožnikovo opcijsko pogodbo in drugimi pogodbami oblikovalo nov dokazni sklep. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem v 81. točki obrazložitve sodbe pritrdilo zaključku Višjega sodišča v 64. točki obrazložitve sodbe in stališču prvostopenjskega sodišča v 61. točki obrazložitve sodbe. Zato pritožnikov očitek kršitve pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni utemeljen.

13.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave je Vrhovno sodišče pritrdilo stališču Višjega sodišča, da zgolj izjava predsednice senata o možnosti vložitve pravnega sredstva ne pomeni, da je bila takrat že oblikovana odločitev o obsodilni sodbi. Pristranskosti naj ne bi pomenilo niti vztrajanje predsednice senata pri izreku zaporne kazni niti njen način vodenja konkretnega postopka (izbira porotnikov, določitev, kje sedi pritožnik, oziroma postavljanje rokov obrambi). Vrhovno sodišče je pojasnilo, da bi se v nasprotnem primeru dvom o nepristranskosti sojenja pred sodiščem prve stopnje vzpostavil vedno, kadar bi bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena v obsojenčevo korist v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Takšno stališče Vrhovnega sodišča očitno ne pomeni kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik v ustavni pritožbi ne pojasni konkretnih okoliščin, v katerih je predsednica senata opozorila na možnost vložitve pravnega sredstva, zato niti ni mogoče preveriti, ali bi konkretne okoliščine primera lahko vzbudile sum na pristransko sojenje. Niti ne pojasni, kako je predsednica senata utemeljila zavrnitev predloga za alternativno izvršitev kazni ter zakaj naj bi bila njena utemeljitev očitno napačna ali samovoljna.

14.Drugi odstavek 23. člena Ustave določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je tedaj veljavni Sodni red določal podlago za odstop od pravila dodeljevanja sodnikov porotnikov po abecednem redu priimkov, če se zahtevata posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov. Ker je bila torej dodelitev konkretnih sodnikov porotnikov opravljena v skladu s pravili, vnaprej določenimi s sodnim redom, tudi zatrjevana kršitev pravice do zakonitega sodnika očitno ni podana.

15.Pritožnikove navedbe, povzete v 6. točki obrazložitve tega sklepa, po vsebini ne pomenijo uveljavljanja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik ne trdi, da bi očitek v zvezi z razliko med kaznivima dejanjema pranja denarja in prikrivanja uveljavljal tudi v pritožbi zoper obsodilno sodbo, izdano v ponovnem sojenju. Glede na to zaključek Vrhovnega sodišča, da pritožnik teh navedb ni izčrpal, očitno ne pomeni kršitve pritožnikovih človekovih pravic.

16.Glede na navedeno ustavna pritožba ne izkaže kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela za pritožnika hujše posledice. Od odločitve v obravnavanem primeru tudi ni pričakovati rešitve pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve in o katerem Ustavno sodišče še ne bi odločilo. Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena niso izpolnjeni, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnika dr. Rok Čeferin in Marko Šorli sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sklepu sta glasovala sodnika Jaklič in Svetlič, ki sta se izrekla za sprejem ustavne pritožbe.

dr. Matej Accetto Predsednik

Vrhovno sodišče namreč v 48. točki obrazložitve sodbe zapiše: "Zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev razpolaganja z nakazanim mu denarjem pa ni mogoče samodejno sklepati, da je pri obsojencu obstajal tudi namen (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora) na ta način ravnati, da bi se torej na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja."

Prvi odstavek 252. člena KZ se glasi: "Kdor denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let."

Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-290/19, Up-657/19, Up-660/19 z dne 12. 12. 2019, 18. točka obrazložitve.