Jedro

Tožnik, ki ni izvajal svoje posesti, marveč izključno le posest drugega, ni posestnik in zato tudi nima pravice do varstva posesti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na tožnico M.G., razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženka M.C. motila tožnika M.G. in A.U. v njuni posesti uporabe vozne in peš poti, ki vodi od parcele št. 927 k.o. I. po vzhodnem delu parcele št. 929 k.o. I. s tem, da je večkrat, nazadnje pa 8.4.1993 na to pot postavila osebni avtomobil Golf, s čimer je tožnikoma onemogočila ali zelo otežila prevoz z vozili, ter da se toženki prepoveduje postavljati osebni avtomobil na omenjeno dovozno pot. Oba tožnika je zavezalo, da morata toženki povrniti 125.948,48 SIT stroškov postopka.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožujeta tožnika in predlagata razveljavitev oz. spremembo. Zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je izpodbijani sklep utemeljilo, kot da gre za uveljavljanje služnostne pravice vozne poti. V posestnih sporih pa se mora sodišče omejiti samo na razčiščevanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je razčiščevanje pravice o posesti, pravne podlage, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkov. Iz podatkov spisa izhaja, da sta tožnika uporabljala služno pot, kar pomeni, da sta bila posestnika.

Toženka je odgovorila na pritožbo. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (381. člen ZPP), pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni obravnavalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik A.U. opravljal za tožnico prevoze po služnostni poti ter da je to počel "le kot izvajalec posesti dejanskega lastnika (pravilno: posestnika - op. sodišča druge stopnje) gospodujočega zemljišča." Tej ugotovitvi tudi pritožba ne oporeka. Pač pa očitno oporeka pravnemu zaključku, ki ga je iz te ugotovitve izpeljalo sodišče prve stopnje in sicer, da "voznik - v predmetni zadevi tožnik ne more imeti posesti pravice služnostne poti" (vsaj tako je mogoče tolmačiti ne ravno jasno obrazložitev pritožbe, da "je sodišče zašlo v nasprotje s samim s seboj in predvsem obrazloži stanje motenja, kot da gre za uveljavljanje služnostne pravice vozne poti, torej glede pravice same"). Pritožbeno sodišče sprejema ta pravni sklep. Kajti tožnik (čeprav je neposredno izvrševal dejanja, s katerimi se izvaja posest stvarne služnosti) ni izvrševal svoje posesti, marveč izključno le posest tožnice. Posest je namreč zgolj tisto ravnanje, s katerim se izvaja s v o j a dejanska oblast. Posestni pomočnik (71. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR), ki sicer izvaja dejanja dejanske oblasti, vendar ne zase in ne kot svoja, ampak za drugega in kot posestna dejanja drugega, tako ni posestnik. Ker zato seveda nima pravice do varstva posesti, je sodišče prve stopnje njegov (tožnikov) zahtevek povsem pravilno zavrnilo (75. člen ZTLR).

Pravkar povedano pa pomeni, da je v taki situaciji irelevantna tožničina (posestničina) navzočnost ob spornem (motilnem) dejanju.

Tudi če je (motilno) dejanje ni neposredno prizadelo, ampak je prizadelo le njenega posestnega pomočnika (tožnika), pomeni, da je bilo storjeno motenje posesti. Če zaradi parkiranega avtomobila tožnik (kot posestni pomočnik) ni mogel peljati po poti, je bila s tem motena tožničina posest - in to ne glede na to, ali je bila takrat navzoča, oz. ali je dejansko neposredno in v živo občutila motilno dejanje.

Tako se pokaže, da je zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja (češ, da ne moremo govoriti o motenju posesti, ker da posestnica ob motilnem dejanju ni bila navzoča) sodišče prve stopnje opustilo obravnavanje drugih, za odločanje o pravici do posestnega varstva odločilnih okoliščin (zlasti, ali je bila tožnica posestnica, ali je dejanje predstavljalo samovoljni poseg v posest, ali je bilo dejanje motilno itd.). Ker zato pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbi delno ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša na tožnico, razveljavilo (3. točka 380. člena ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.