Jedro

V primerih, ko strah ne izzveni, se gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). Če se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne (ali dalj časa trajajoče, začasne) popoškodbene stresne motnje, s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je izvedenec ugotovil, da je strah za izid zdravljenja pri tožniku trajal do prehoda v posttravmatsko stresno motnjo, ki je bila izražena od 26. 8. 2010 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago za odškodnino iz naslova strahu upoštevati le do takrat minuli sekundarni strah; posledice v okviru posttravmatske stresne motnje pa ovrednotiti (le) v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj pri posttravmatski stresni motnji ne gre za strah za izid zdravljenja v ožjem pomenu besede.

Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki in ne že od dneva nastanka škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zniža na 2.600,00 EUR (prej 4.375,00 EUR) in se tožbeni zahtevek za razliko zavrne, - v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 1.200,00 EUR za čas od 18. 10. 2013 dalje do plačila, - ter v stroškovnem delu (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na 1.058,10 EUR (prej 1.172,08 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 121,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 4.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2013 dalje iz naslova nepremoženjske škode (I. točka izreka) ter plačilo 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje iz naslova premoženjske škode (II. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo materialnih stroškov v znesku 3.077,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.172,08 EUR (V. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe iz naslova premoženjske škode v višini 423,00 EUR je bil postopek s sklepom v tem delu ustavljen (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v ugodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka (prvi odstavek I. točke izreka, prvi odstavek II. točke izreka in V. točka izreka) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Meni, da je višina prisojene odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka. Izvedenec v mnenju sicer piše o tri mesece in tri dni trajajočem sekundarnem strahu (do 19. 11. 2010), a je iz mnenja razvidno, da ni šlo za sekundarni strah, tj. strah za izid zdravljenja, temveč za simptomatiko posttravmatske stresne motnje, katere simptomi so bili bolj izraženi v obdobju od 26. 8. 2010 do 19. 11. 2010. Izvedenec v mnenju ugotavlja, da je šlo pri posttravmatski stresni motnji tožnika za podoživljanje škodnega dogodka v obliki nočnih mor. Nanjo pa so neugodno vplivali tudi drugi stresorji, kot so stres v zvezi z negotovostjo glede izida kazenskega postopka, težave glede vozniškega dovoljenja, finančne težave ipd. Na to motnjo pa skrb za izid zdravljenja ni vplivala. Izvedenec je v mnenju prepletel pojma sekundarni strah in anksioznost zaradi posttravmatske stresne motnje, sodišče pa je pri presoji izvedenskega mnenja njegove ugotovitve napačno uporabilo. Ker je izvedenec ugotovil, da je bila pri tožniku od 26. 8. 2010, torej 10 dni po nesreči, že izražena simptomatika posttravmatske stresne motnje, je pravilen zaključek, da je njegov sekundarni strah najkasneje takrat tudi izzvenel. Navedeno sovpada tudi s potekom zdravljenja; tožnik je po dogodku tri dni nosil mitelo, tri dni trpel srednje hude bolečine, po tem pa se je stanje ustalilo in njegove bolečine so prešle v lahke, kar kaže na to, da negotovosti v sam izid zdravljenja ni bilo več. Predlaga, da se znesek odškodnine za strah glede na sodno prakso v podobnih primerih, ki jih v pritožbi navaja, zniža na 700,00 EUR. Podredno, če bi pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnik dejansko trpel sekundarni strah v obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa meni, da tožniku pripada odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Dodaja, da je odškodnina za strah v višini, kot jo je dosodilo sodišče, upravičena le v znatno hujših primerih od obravnavanega, zato je sodišče prve stopnje močno odstopilo od sodne prakse in s tem napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožnik izpodbija tudi dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti opravičuje odškodnino iz tega naslova. Za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti morajo biti ugotovljene trajne posledice, ki pa pri tožniku niso bile ugotovljene, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrniti.

Po mnenju pritožbe gredo tožniku zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od poteka 14-dnevnega roka, ki ga ima zavarovalnica na voljo za odločitev o vloženem odškodninskem zahtevku. Ta je bil vložen 18. 10. 2013, zato zakonske zamudne obresti ne tečejo pred 2. 11. 2013. Enako velja za zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo. Te ne tečejo od dneva nastanka škode, kot jih je v sodbi prisodilo sodišče, ampak prav tako od poteka 14-dnevnega roka za izpolnitev od vložitve zahtevka.

Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je priznala 50 % soodgovornost svojega zavarovanca, zato bi sodišče moralo šteti, da je po temelju uspela v celoti, saj je sodišče njenim navedbam glede temelja v celoti sledilo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 16. 8. 2010, ko je bil udeležen v prometni nesreči s smrtnim izidom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za škodo v višini 50 %. Temelj tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku ni več sporen.

6. Pritožba utemeljeno graja višino odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da se je strah za izid zdravljenja (t. i. sekundarni strah) tudi po obravnavi tožnika pri zdravniku in izključitvi hujših poškodb upravičeno nadaljeval vse do prehoda le-tega v anksioznost v sklopu posttravmatske stresne motnje. Njeni simptomi so bili vse bolj izraženi v obdobju od 26. 8. 2010 do 19. 11. 2010, po tem datumu pa sekundarnega strahu pri tožniku kontinuirano ni več mogoče zaznati, saj je v klinični sliki prevladovala že polno izražena posttravmatska stresna motnja, prepoznana kot reakcija na hud stres. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede prestanega strahu strinja. Strinja se tudi, da je prišlo do popoškodbene stresne motnje, kar je ugotovil izvedenec. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje o trajanju sekundarnega strahu do 19. 11. 2010, kar znaša tri mesece in tri dni od škodnega dogodka. Sodišče je glede trajanja strahu resda sledilo izvedenskemu mnenju, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče tisto, ki presodi, ali določen sklop dejstev (ki jih ugotovi izvedenec) ustreza pojmu sekundarnega strahu. Dejstvo, da je izvedenec v mnenju prepletel pojma sekundarnega strahu in posttravmatske stresne motnje, na navedeno ne vpliva. Sodna praksa je te primere razmejila tako, da se v primeru, kot je obravnavani, ko strah ne izzveni, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). Če se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne (ali dalj časa trajajoče, začasne) popoškodbene stresne motnje,1 s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.2 Ker je izvedenec ugotovil, da je strah za izid zdravljenja pri tožniku trajal do prehoda v posttravmatsko stresno motnjo, ki je bila izražena od 26. 8. 2010 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago za odškodnino iz naslova strahu upoštevati le do takrat minuli sekundarni strah; posledice v okviru posttravmatske stresne motnje pa ovrednotiti (le) v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj pri posttravmatski stresni motnji ne gre za strah za izid zdravljenja v ožjem pomenu besede.

7. Glede na obrazloženo ima pritožba prav, da je sekundarni strah pri tožniku trajal najdlje do 26. 8. 2010, ko je prešel v anksioznost v sklopu posttravmatske stresne motnje, torej 10 dni. Iz sodne prakse, ki jo citira pritožba, in tudi iz drugih primerov (II Ips 704/2008, II Dor 160/2010) izhaja, da je odškodnina približno v višini 0,7 povprečne mesečne neto plače oziroma 700,00 EUR3 primerna satisfakcija za primarni in sekundarni strah, ki ga je trpel tožnik. Upoštevajoč tožnikov 50 % prispevek k nastali škodi je za strah upravičen do odškodnine v višini 350,00 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje za to škodo priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju njegovega soprispevka 1.500,00 EUR, je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zaradi nepravilne uporabe materialnega prava znižalo za 1.150,00 EUR (358. člen Zakona o pravdnem postopku4).

8. Pritožba pa zmotno meni, da je pravno priznana škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti podana le, če gre za trajnost in ne začasnost posledic. Res je, da je ta oblika škode praviloma trajne narave, vendar pa se denarna odškodnina lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.5

9. V konkretnem primeru je tožnik po ugotovitvah izvedenca v prometni nezgodi utrpel razmeroma lahke telesne poškodbe (udarnino glave, udarnino leve rame, udarnino levega komolca in udarnino leve roke), vendar se je pri njem po nezgodi razvila posttravmatska stresna motnja, v okviru katere se je pojavljala predvsem anksiozno depresivna simptomatika, specifično pa podoživljanje obravnavanega škodnega dogodka v obliki nočnih mor. Po ugotovitvah izvedenca je prišlo v obdobju od 16. 8. 2010 do 12. 12. 2012, torej več kot dve leti po nezgodi, ko je bilo zdravljenje posttravmatske stresne motnje zaključeno, do zmanjšanja funkcioniranja na posameznih področjih tožnikovega življenja,6 skupno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je bilo zaradi posttravmatske stresne motnje in zadobljenih poškodb blago. Na trajanje posttravmatske stresne motnje so, poleg obravnavanega škodnega dogodka, neugodno vplivali tudi drugi stresorji, kot so stres, povezan z negotovostjo glede izida predkazenskega postopka, težave glede vozniškega dovoljenja in finančne težave.

10. Kljub temu, da opisane težave po mnenju izvedenca splošnih življenjskih aktivnosti tožnika ne zmanjšujejo trajno, pa je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je bila med relativno dolgotrajnim zdravljenjem (več kot dve leti) tožnikova splošna življenjska aktivnost bistveno zmanjšana. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do posebne odškodnine za duševne bolečine iz tega naslova.

11. Pritožbeno sodišče je pri presoji višine odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti izhajalo iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je v celoti sprejelo ugotovitve izvedenca, pa tudi iz izpovedi samega tožnika. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika7, pri čemer mora sodišče upoštevati različne okoliščine posameznega primera, pa tudi, da mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. V zadevi II Ips 86/2008 je sodišče iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancu prisodilo odškodnino v višini 2,69 povprečnih mesečnih neto plač, pri čemer je bila posttravmatska stresna motnja, ki se je odražala v strahu pred udeležbo v prometu, konkretnih anksioznih težavah pri vožnji avtomobila in težavah pri hoji v hribe, zgolj ena od trajnih posledic škodnega dogodka. V zadevi II Ips 352/2005 pa je bila oškodovanki iz tega naslova prisojena odškodnina v višini štirih povprečnih mesečnih neto plač, pri čemer je poleg posttravmatske stresne motnje, ki se je odražala v težavah pri koncentraciji, prav tako utrpela tudi druge trajne posledice poškodb, ki pri tožniku v konkretnem primeru niso podane. Tudi primerjava s prisojenimi odškodninami v drugih podobnih primerih, ko so oškodovanci utrpeli več vrst škode, zlasti tudi druge hude trajne posledice v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti, pokaže, da je odškodnina v višini 3.750,00 EUR oziroma 3,5 povprečnih mesečnih neto plač, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, pretirana. Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.500,00 EUR, kar predstavlja približno 2,5-kratnik povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji, ki je ob odločanju sodišča prve stopnje znašala 1.074,27 EUR, oziroma ob upoštevanju med strankama nespornega odbitka sokrivde na strani tožnika (50 %) 1.250,00 EUR. Višji znesek pa je glede na odškodnine, ki so se prisojale v primerljivih primerih iz sodne prakse, po oceni pritožbenega sodišča pretiran, zato je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se je dosojena odškodnina ustrezno znižala.

12. Pritožba je delno utemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o teku zamudnih obresti od premoženjske škode. Tožnik je namreč upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki in ne že od dneva nastanka škode. Zamudne obresti so civilna sankcija za zamudo s plačilom denarne obveznosti in ne pripadajo upniku že s trenutkom zapadlosti terjatve (prvi odstavek 378. člena OZ). Če rok za izpolnitev denarne obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Tožnik je na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek 18. 10. 2013 (neizpodbijana dejanska ugotovitev sodbe). S prejemom zahtevka je tožena stranka prišla v zamudo in od tedaj dalje je dolžna plačati tudi zamudne obresti.8

13. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, prav tako od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki.

14. Pritožbeno sodišče pripominja, da glede teka zamudnih obresti v obravnavani zadevi ni možno uporabiti določbe 943. člena OZ, kot zmotno meni pritožba. To določilo se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem, ne pa v primerih direktne tožbe oškodovanca.9

15. Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v prvem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.200,00 EUR za čas od 18. 10. 2013 do plačila, v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek I. točke izreka) pa tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo za 1.775,00 EUR, to je na znesek 2.600,00 EUR. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje terja tudi drugačno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi sicer opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ni pravilno odločilo, ko je ocenilo, da je tožnik uspel po temelju 50 %. Tožena stranka je namreč priznala soodgovornost svojega zavarovanca v višini 50 %, kar pomeni, da je po temelju uspela v celoti. Navedeno ne drži, saj je bil temelj sporen in se je sodišče z njim ukvarjalo velik del postopka, v zvezi s temeljem je tožena stranka predlagala tudi izvedenca prometne stroke za raziskave prometnih nezgod in so v zvezi z njim tudi nastali pravdni stroški, zato je v konkretnem primeru treba pri uspehu upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila predmetna tožba potrebna, saj tožena stranka po prejemu odškodninskega zahtevka 18. 10. 2013 tožniku ni izplačala nespornega zneska odškodnine, pač pa je njegov zahtevek v celoti odklonila10, iz česar tudi izhaja, da ni priznala odgovornosti svojega zavarovanca v višini 50 %, zato je dolžna nositi pravdne stroške. Uspeh tožnika po temelju in po višini ob upoštevanju s to sodbo prisojene odškodnine znaša 29,5 % (50 % po temelju in 9 % po višini11), v preostalem delu, to je s 70,5 % je uspela tožena stranka. Glede na tako izračunan uspeh, ob upoštevanju neizpodbijane odmere stroškov prvostopenjskega sodišča, znašajo pravdni stroški tožnika 1.497,45 EUR, tožene stranke pa 439,35 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.058,10 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

17. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s približno 58 % (tožena stranka se s pritožbo zavzema za znižanje odškodnine za 3.025,00 EUR), zato ji je tožnik v takšni višini dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Priznani strošek pritožbenega postopka je sodna taksa v višini 210,00 EUR, 58 % znaša 121,80 EUR. Pritožnica je priglasila tudi strošek fotokopiranja in poštnine v višini 5,00 EUR, ki pa ga ni izkazala, zato ji sodišče tega zneska ni priznalo.

1 Nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih oškodovanec trpi zaradi zdravljenja posttravmatske stresne motnje, se sicer priznavajo v okviru nevšečnosti zaradi zdravljenja telesnih bolečin (kot so npr. glavoboli in bolečine drugih delov telesa), v določenem delu pa gre za poseg v telo enako kot pri zdravljenju telesnih bolečin (npr. jemanje tablet), kadar dosegajo prag pravno priznane škode, kot je to v konkretnem primeru, ko se je tožnik dalj časa zdravil pri psihiatru. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2006. 3 Povprečna mesečna neto plača v mesecu decembru 2016, to je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je znašala 1.074,27 EUR. 4 V nadaljevanju: ZPP. 5 Glej npr. sodbo VSL II Cp 654/2012, sklep VSK I Cp 706/2006, sodbo VS RS II Ips 508/1996. 6 Glej strani 18 - 22 izpodbijane sodbe. 7 V nadaljevanju: OZ. 8 Sodba VS RS II Ips 93/2105, sodba VSL I Cp 1835/2014, sodba VSL I Cp 2224/2012, sodba I Cp 1926/2011. 9 Glej sodbo VSL I Cp 2224/2012, sodbo in sklep VSL III Cp 665/2014. 10 Obvestilo o odklonitvi zavarovalnega zahtevka z dne 21. 11. 2013 (priloga B4). 11 Tožnik je zahteval 42.977,00 EUR, uspel je s 3.800,00 EUR.