Jedro

Določbe 90. člena ZDR ne dajejo delavcu za sodno varstvo zoper odpoved nobenega drugačnega ali dodatnega roka. V skladu s prvim odstavkom 90. člena ZDR se tudi v takem primeru uporabljajo določbe ZDR, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni tudi določbe o tem, v kakšnem roku mora delavec vložiti tožbo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku nezakonita, da je nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Tako je odločilo po presoji, da je tožnik, ob napačnem ravnanju tožene stranke, tožbo vložil pravočasno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala določb 114. člena ZDR o varstvu starejših delavcev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbo kot prepozno zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek tožnika in njegove denarne zahtevke za čas od 23.2.2004 dalje. Potrdilo pa je prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 1.10.2003 do 22.4.2004. Navaja, da neustrezen pravni pouk nima za posledico podaljšanja prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi in tožniku hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe. Tožnik ponudbe ni sprejel, ni pa tudi v roku 30 dni od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteval ugotovitve nezakonitosti odpovedi. Namesto tožbe je vložil pritožbo na upravni odbor tožene stranke. Nezakonita pa je odločitev tožene stranke o datumu prenehanja delovnega razmerja že z dnem vročitve odpovedi. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen šest mesečni odpovedni rok in šele s potekom tega roka, začenši z vročitvijo odpovedi, je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta revizijo vložili obe pravdni stranki.

Tožnik je zoper sklep o zavrženju tožbe in zavrnilni del izpodbijane sodbe vložil revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je izpodbijana sodba napačna zato, ker niso bile upoštevane določbe ZDR o varstvu starejših delavcev. Tožnik je toženo stranko na te določbe opozoril po prejemu odpovedi, vse do vročitve odločbe o prenehanju delovnega razmerja pa ni mogel vedeti, da jih bo tožena stranka prekršila in zato ni imel ustrezne podlage za vložitev tožbe.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper ugoditveni del izpodbijane sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče v tem delu odločilo ultra petitum, saj tožnik niti vsebinsko niti smiselno nikjer ne navaja, da zahteva priznanje odpovednega roka. Tega ne navaja niti podrejeno, poleg tega, da je tožba na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi glede odpovednega roka vložena prepozno.

Reviziji je bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki. Tožeča stranka nanjo ni odgovorila, tožena stranka pa predlaga zavrnitev revizije tožeče stranke kot neutemeljene.

Reviziji nista utemeljeni.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, tožena stranka pa vlaga revizijo tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili v nasprotju, sodišče druge stopnje pa naj bi z odločitvijo v ugoditvenem delu tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je bil že z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 14.8.2003, ne šele z odločbo 30.9.2003, obveščen tudi o odpovednem roku, zato bi bilo tožbo treba zavreči tudi v tem delu. Poleg tega tožnik ni ne vsebinsko ne smiselno navajal, da zahteva priznanje odpovednega roka.

S čim naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju, revizija ne pove, po presoji revizijskega sodišča pa sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče druge stopnje pa tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka (drugi odstavek 370. člena ZPP), saj je tožniku priznalo manj, kot je zahteval. Pri tem je ostalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in posledično ugotovitev, da je še vedno v delovnem razmerju. V tem delu je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo kot prepozno vloženo. Tožnik pa je zahteval tudi ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke, torej tudi odločitev tožene stranke o datumu prenehanja delovnega razmerja. Šele s to odločbo je lahko tudi zvedel za kršitev pravice do odpovednega roka.

Ob presoji sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi veljavna, ker je tožnik zamudil rok za sodno varstvo, je sodišče lahko kljub temu meritorno odločilo, da mu je delovno razmerje zakonito lahko prenehalo šele s potekom dogovorjenega odpovednega roka. Njegova odločitev je v skladu z 91. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR), po katerem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku. Tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ni določeno kaj drugega glede trajanja odpovednega roka, zato je njegovo skrajšanje nezakonito.

Kolikor tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v prvostopni sodbi, pa so te navedbe neupoštevne. Ne samo, da je bila prvostopna sodba spremenjena, revizije zoper prvostopno sodbo tudi ni mogoče vložiti (prvi odstavek 367. člena ZPP). Enako velja za pretežni del revizijskih navedb tožeče stranke, kolikor zatrjuje zmotno uporabo določb o varstvu starejših delavcev (114. člen ZDR). Ker je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo, se mu seveda do uporabe teh materialno pravnih določb v prvostopni sodbi ni bilo treba opredeliti.

Tožnik se v reviziji glede razloga za zavrženje tožbe le posredno sklicuje na to, da vse do vročitve odločbe z dne 30.9.2003 ni imel podlage za vložitev tožbe.

Rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 204. člena ZDR je prekluzivni materialni rok. Delavec mora tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Kadar je delavcu vročena pisna odpoved, se šteje, da je tudi zvedel za kršitev pravic, to je za morebitno nezakonitost odpovedi. Zato je v takih primerih trenutek začetka roka za vložitev tožbe, vročitev pisne odpovedi (o tem na primer že sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 284/2005 z dne 8.11.2005). Kot sta ugotovili sodišči (in tudi sporno ni bilo), je bila tožniku pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vročena 22.8.2003, tožbo pa je vložil neposredno na sodišču 30.10.2003, torej očitno prepozno.

Določbe 90. člena ZDR ne dajejo delavcu za sodno varstvo zoper odpoved nobenega drugačnega ali dodatnega roka. V skladu s prvim odstavkom 90. člena ZDR se tudi v takem primeru uporabljajo določbe ZDR, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni tudi določbe o tem, v kakšnem roku mora delavec vložiti tožbo.

V drugem in tretjem odstavku 90. člena pa je urejen primer, ko delavec sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. V takem primeru bi bilo vprašanje, ali ima delavec sploh še pravni interes (pravovarstveno potrebo) za uveljavljanje nezakonitosti odpovedi stare - ne več veljavne - pogodbe. Zato je zakon izrecno določil, da delavec kljub sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, obdrži pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga (kar smiselno pomeni tudi nezakonitost odpovedi). Nejasnost morda pri tem povzroča rok, v katerem se mora delavec izjasniti o sklenitvi nove pogodbe (drugi odstavek 90. člena ZDR). Ker morata biti odpoved pogodbe in ponudba nove istočasna (prvi odstavek 90.člena ZDR), začneta istočasno teči tudi rok za izjasnitev o ponudbi po drugem odstavku 90. člena ZDR in rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Taka zakonska ureditev zahteva od delavca, da se v roku 30 dni odloči za eno ali drugo možnost in v tem roku nato tudi ustrezno ravna. Ob ugotovitvi sodišča, da tožnik ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, bi torej moral v roku 30 dni od vročitve odpovedi, vložiti tožbo.

Na pravočasnost ne more vplivati ravnanje tožene stranke, ki je tožniku izdala še odločbo s pravnim poukom o sodnem varstvu.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je bila izdaja take odločbe nepotrebna in da glede odpovedi pomeni tudi sicer zgolj ugotovitev dejstev, ne pa nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predvsem pa ta odločba ne more podaljšati zakonsko določenega prekluzivnega roka za vložitev tožbe.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe, da do podaljšanja roka za vložitev tožbe ni moglo priti tudi zaradi domnevne kršitve določbe drugega odstavka 86. člena ZDR. Po tej določbi mora delodajalec v pisni odpovedi delavca opozoriti na pravno varstvo. ZDR ne govori več izrecno o obveznosti, da ima odpoved pravni pouk. To je razumljivo, ker gre za odpoved pogodbe, torej za enostransko izjavo volje ene pogodbene stranke, in ne več za odločitev (odločbo) delodajalca. Obveznost delodajalca je zato le, da delavca opozori na pravno varstvo. Tožena stranka sicer v odpovedi (priloga A6) tožnika ni izrecno opozarjala na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR v primeru, da ponudbe za sklenitev nove pogodbe ne bi sprejel. Napoved izdaje odločbe o redni odpovedi pogodbe, bi v tej zvezi lahko bila zavajajoča, toda iz ugotovitev sodišča druge stopnje je tožnik opozorila o pravnem varstvu pravilno razumel, le ravnal ni pravilno. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tudi glede navedene ugotovitve pritožbenega sodišča tožnik niti smiselno ne zatrjuje.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).