Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, zato je treba okoliščine in interese strank, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitane hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki bi jo naj tožnik storil s tem, da je v delovnem času spornega dne, pri postavljenem razporedu dela na tabli razporedov, v oddelku montaža, pristopil do sodelavcev in se nasilno vedel do sodelavca tako, da je nanj kričal, mu grozil in ga poskušal fizično napasti, pri čemer je brcal v plansko tablo, kar je delovalo zastrašujoče za vse prisotne sodelavce. Sodišče prve stopnje je z vidika obstoja odpovednega razloga in okoliščin in interesov iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izredno odpoved, v sodnem postopku niso bile ugotovljene, zato tožnikova kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak je trajalo do 9. 5. 2016, ko je prenehalo na podlagi te sodbe (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 11. 12. 2015 do 9. 5. 2016, priznati nadomestilo plače v znesku 850,00 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, višji tožbeni zahtevek (zakonske zamudne obresti od neto plače od 15. v mesecu za pretekli mesec) pa zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, v znesku 6.280,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto znesek (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 897,45 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ne glede na izpovedbe prič A.A., B.B. in C.C. ugotovilo, da se tožnik ni nasilno vedel do A.A., ni mu grozil ter ga ni fizično napadel. Sodišče je v celoti sledilo le izpovedi priče D.D., ki naj bi bil edini neposredno prisoten ob nastalem dogodku. Priča E.E. ni bila neposredno prisotna, zaradi česar ni mogla pričati o poteku dogodkov. Tudi priča F.F. ni bila neposredno prisotna. Nesprejemljiva je obrazložitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik grozil A.A.. Celo iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so priče A.A., B.B. in C.C. skladno izpovedale, da je tožnik grozil A.A.. Sodišče pa je verjelo le priči D.D. in tako v celoti napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj ni moglo z zadostno stopnjo prepričanja ugotoviti zatrjevanih kršitev tožnika, zato je izpodbijana sodba nepopolna, naslovno sodišče pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi obrazložitev sodbe v delu, da je bil D.D. edina neposredna priča, je nepravilna. A.A. je natančno pojasnil, kako mu je tožnik grozil, kar sta potrdila tako B.B. in C.C., do katerih izpovedi se sodišče sploh ni opredelilo in je s tem ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 339. člena ZPP). Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da naj z ravnanji tožeče stranke ne bi bil moten delovni proces pri toženi stranki. Zaradi ravnanj tožnika, A.A. 19. 11. 2015 ni mogel več delati. Okoliščina, da A.A. ni sam poklical policije nikakor ne dokazuje, da ni občutil ravnanj tožnika kot resen napad. S konkretnim primerom se je ukvarjala tudi kadrovska služba, direktor podjetja, o tem pa sta morala med delovnim časom poročati tudi C.C. in B.B.. Poročal je tudi A.A., prišla je celo policija, zaradi prisotnosti katere je bil tudi moten delovni proces. Povsem nepravilen je zaključek naslovnega sodišča v delu, da gre v primeru glasnega govora, uporabe kletvic in udarca v tablo, ter brce v omarico sicer za kršitev, vendar ne za hujšo kršitev oziroma za resen in utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je že pojasnila, gre pa tudi za splošno znano dejstvo, da je takšno ravnanje delavca, v konkretnem primeru tožnika, v celoti nesprejemljivo za delovno okolje, saj lahko v vsakemu trenutku ogrozi zdravje in življenje drugih zaposlenih. Okoliščina, da tožnik v preteklosti ni bil konflikten nikakor ne more izničiti njegovih ravnanj v konkretnem primeru, zaradi česar je obrazložitev sodišča, v tem delu, v celoti nepravilna in neobrazložena. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložilo, da tožena stranka ni dokazala, da gre za resen in utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Iz 8. točke izhaja, da je sodišče sledilo izpovedi priče G.G., ki je izpovedala, da so se zaradi ravnanj tožnika prestrašili nadrejeni in vodje, kar tožena stranka, glede na veliko število zaposlenih, ne more dopuščati. 8. točka obrazložitve je v nasprotju s 7. točko obrazložitve sodbe in je s tem sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka pa se tudi ne strinja z višino prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in meni, da je bistveno previsoka, saj je sodišče tožniku prisodilo povračilo v višini 8 mesečnih plač, kar je glede na ugotovljeno dejansko stanje v celoti v nasprotju s sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero tožena stranka večkrat opozarja v pritožbi, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbena trditev, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izpovedbami prič je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu proizvodni delavec III, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 10. 12. 2015 zaradi očitane hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki bi jo naj tožnik storil s tem, da je v delovnem času dne 19. 11. 2015 okoli 11. ure, pri postavljenem razporedu dela na tabli razporedov, v oddelku montaža, pristopil do sodelavcev C.C., B.B., H.H. in A.A. in se nasilno vedel do sodelavca A.A. tako, da je nanj kričal, mu grozil in ga poskušal fizično napasti, pri čemer je brcal v plansko tablo, kar je delovalo zastrašujoče za vse prisotne sodelavce.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) po drugi alineji prvega odstavku 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR-1 v 109. členu določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, ki so določeni v zakonu in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče upoštevalo le izpoved priče D.D., ki je bila po mnenju tožene stranke pristranska in ker ni upoštevalo izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., ki so skladno izpovedali, kako se je tožnik dne 19. 11. 2015 vedel do A.A., je sodišče v celoti napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Določba 8. člena ZPP nalaga sodišču, da po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Naloga sodišča je, da oceni pomen in težo nejasnih, različnih oziroma glede določenih dejstev, tudi neskladnih izpovedi, in presodi, ali takšne izpovedi (delno ali v celoti) izključujejo možnost upoštevanja pri dokazni presoji. V sporni zadevi je sodišče takšno oceno podalo in svojo odločitev oprlo tudi na ostale dokaze. Sodišče je ocenilo izpoved prič A.A., B.B. in C.C. in zaključilo, da na podlagi njihovih izpovedi grožnje tožnika A.A. ni moglo ugotoviti z zadostno stopnjo prepričanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost, ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora sodišče oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti ali neverodostojnosti zaslišanega pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in prič D.D., F.F. in E.E.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki smiselno izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, zato je treba okoliščine in interese strank, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 111/2015 z dne 8. 9. 2015).

9. Sodišče prve stopnje je z vidika obstoja odpovednega razloga in okoliščin in interesov iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izredno odpoved, v sodnem postopku niso bile ugotovljene, zato tožnikova kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1). Tožena stranka bi lahko preprečila neprimerno vedenje delavcev na delu v primerih, kakršen je bil tožnikov, tudi iz izrekom blažjega ukrepa in sicer disciplinskim ukrepom oziroma opozorilom pred odpovedjo.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje tožniku previsoko odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je denarno povračilo tožniku dosodilo v skladu s sprejeto sodno prakso. Pri odmeri povračila je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 11 let, da je star 30 let, do trenutka sodne razveze brez zaposlitve ter ni prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).