Jedro

Drži sicer, da je osnovno vodilo ZPND, da je treba verjeti žrtvi, kar pa lahko velja le, če je ta sposobna podajati verodostojne podatke. V primeru petletnega otroka, ki je tudi sicer zelo občutljiv in na katerega so spremembe v življenju zaradi razveze staršev, nove očetove partnerke in pričetka obiskovanja vrtca, gotovo intenzivno vplivale, je sodišče ravnalo pravilno, ko je njegove trditve kritično presojalo tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog, da se nasprotnima udeležencema izreče prepoved približevanja mladoletni A. A. na manj kot 100 metrov, prepoved navezovanja stikov z njo ter prepoved vzpostavljanja srečanja preko tretjih oseb. Posledično je zavrnilo tudi predlog za izrek denarne kazni, glede stroškov pa odločilo, da vsak udeleženec krije svoje.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da sodišče ni pravilno upoštevalo kriterijev iz določila 3. in 3.a člena ZPND, saj fizično nasilje predstavlja vsako uporabo sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so poškodbe nastale. Napačno je tudi interpretiralo poročilo otrokove pediatrinje o močenju postelje in hoji po prstih. Obstaja povezava med zatrjevanim nasiljem in fizičnimi težavami deklice, sicer je zdravnica ne bi napotila h kliničnem psihologu. Zmotna je ocena, da CSD ni zaznal nasilja, saj je v poročilu z 18. 2. 2020 zabeležena izpoved mld. A. A., da jo B. tepe. Obravnava otrokove pripovedi zgolj kot posredni dokaz je v nasprotju s smislom ZPND, katerega osnovno vodilo je, da se žrtvi verjame. Sodišče je tudi spregledalo korespondenco med predlagateljico in prvim nasprotnim udeležencem, v kateri ga je predlagateljica opozarjala, da je hčerka žrtev nasilja. Izpovedi obeh nasprotnih udeležencev sta očitno pristranski, česar sodišče ni kritično ocenilo in se tudi ni opredelilo do neskladnosti v njunih navedbah. Tako je prvi nasprotni udeleženec izpovedal, da je A. A. spoznala B. v začetku leta 2019, medtem ko je druga nasprotna udeleženka navedla, da je bilo to šele v maju 2019. Prvi nasprotni udeleženec tudi ni pojasnil, zakaj je otroka puščal samega z drugo nasprotno udeleženko, čeprav je bil opozorjen na nasilje, ki ga je izvajala. Ne drži, da bi bila deklica zgolj enkrat prisotna pri nasilju med nasprotnima udeležencema, saj je večkrat povedala o odrivanju in kričanju. Temeljno vprašanje je, zakaj naj bi deklica kar naenkrat pričela govoriti o nasilju, če ne bi bila žrtev. Ker se njena stiska poglablja, strah pa stopnjuje, kar vse se odraža v psihofizičnih težavah, bi jo bilo potrebno zaščititi ter odvrniti ogroženost, česar sodišče prve stopnje ni storilo.

3. Na pritožbo sta odgovorila nasprotna udeleženca in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog za izrek ukrepov, ki jih v primeru nasilja v družini omogoča ZPND, pri tem pa je določilo 3.člena, ki opredeljuje pojem nasilja, in 3. a člena, ki konkretizira fizično nasilje, pravilno uporabilo. Ukrepov zoper nasprotna udeleženca ni izreklo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zatrjevano nasilje in posledična ogroženost mld. otroka nista izkazana. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče takšno odločitev sprejelo le zaradi odsotnosti objektivnih znakov nasilja, torej vidnih poškodb deklice, temveč je to dejstvo ustrezno umestilo v okvir celotne dokazne ocene, ki ji zaradi njene prepričljivosti pritožbeno sodišče sledi.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek protispisnosti glede povzemanja poročila dekličine pediatrinje. Sodišče je dopis zdravnice točno povzelo in navedlo, katere informacije je zdravnici posredovala predlagateljica, nato pa to ocenilo kronološko in zaključilo, da so se dekličine težave z zadrževanjem vode in hojo po prstih začele že pred dogodki, ki jih kot ključne za izrek ukrepov izpostavlja pritožnica. Golo dejstvo, da je deklica dobila napotnico tudi za kliničnega psihologa, zatrjevanega nasilja ne potrjuje.

7. Sodišče se je do zanesljivosti izpovedbe mld. A. A. podrobno opredelilo v 19. točki sklepa. Ocenilo je, da si deklica marsikaj izmisli, da je občutljiva, zunanji svet doživlja drugače kot odrasli in da otrokovo dojemanje nasilja kot nesramnosti ni nujno povezano z nasilnim ravnanjem. Ne drži, da bi ob tem prezrlo poročilo CSD, saj je izrecno omenilo, da je strokovna delavka razgovor opravila na zahtevo sodišča, ker je predhodno ocenila, da deklica zanj še ni zrela. Poročila, ki je v sklepu označeno z oznako, kot je v sodnem spisu (C 4), sodišče torej ni spregledalo, temveč je prepričljivost dekličinih navedb v njem ocenilo enako, kot velja za ostale njene izjave. Drži sicer, da je osnovno vodilo ZPND, da je treba verjeti žrtvi, kar pa lahko velja le, če je ta sposobna podajati verodostojne podatke. V primeru petletnega otroka, ki je tudi sicer zelo občutljiv in na katerega so spremembe v življenju zaradi razveze staršev, nove očetove partnerke in pričetka obiskovanja vrtca, gotovo intenzivno vplivale, je sodišče ravnalo pravilno, ko je njegove trditve kritično presojalo tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov.

8. Iz korespondence (SMS), ki jo izpostavlja pritožnica, je razvidno predvsem njeno nestrinjanje z zamenjavo terminov stikov, pri čemer je predlagateljica izpostavila tudi, da hčerka po stikih zaradi druženja z otrokoma druge nasprotne udeleženke, približno enake starosti, domov prihaja poškodovana. Sodišče je do zatrjevanega nasilja v otroški igri zavzelo stališče v 14. točki sklepa in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za nasilje, ki bi od prvega nasprotnega udeleženca zahtevalo posebno posredovanje. Na to kaže že nadaljnji razvoj dogodkov, ko deklica po obdobju enega meseca o agresivnosti sinov druge nasprotne udeleženke ni več poročala, temveč se je na enega celo intenzivneje navezala.

9. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu podrobno opredelilo do vseh navedb predlagateljice glede ravnanj, ki jih opredeljuje kot nasilna, in preprečljivo utemeljilo, zakaj po izvedenem dokaznem postopku ocenjuje, da ta niso takšna, da bi terjala izrek ukrepov po ZPND. Ob tem je ustrezno ocenilo izpovedi zaslišanih udeležencev in njihovo verodostojnost tudi v luči siceršnjih nesoglasij med njimi1. Zgolj različna izpoved nasprotnih udeležencev glede meseca, ko sta svoje druženje izvedla v prisotnosti otrok (začetek leta ali maj), ne predstavlja takšnega neskladja, ki bi lahko vplivalo na odločitev. Glede na nezanesljivost dekličinega poročanja o dogajanjih v okolici pa pritožnica tudi ne more uspeti s trditvami, ki jih gradi na hčerkinem dojemanju konfliktnosti odnosa med nasprotnima udeležencema.

10. Pritožbeno sodišče glede na vse povedano pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala pogojev za izrek ukrepa po ZPND. Ob tem še dodaja, da tudi v primeru, če bi do dejanj, ki jih je očitala predlagateljica prvemu nasprotnemu udeležencu, prišlo, torej da ni posredoval med prerivanjem mlajših otrok, da se je z novo partnerico prepiral in prerival v pričo otroka in da je deklico močneje povlekel iz avtomobila, kar vsega dokazni postopek ni potrdil, predlagani ukrep prepovedi približevanja in opustitve vsakršne komunikacije očeta s hčerko nikakor ne bi bil sorazmeren z očitanim nasiljem. Pritožbeno sodišče verjame, da je deklica v stiski, ki pa jo bosta starša lahko ublažila le z ustrezno medsebojno komunikacijo, postopnim prilagajanjem spremembam in ustrezno pripravo na stike, upoštevajoč njeno občutljivost, ne pa z izključevanjem in medsebojnim obtoževanjem.

11. Ker v pritožbi zatrjevani razlogi niso utemeljeni, jo je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1. 1 Predlagateljica v drugem postopku predlaga spremembo dogovora o stikih in njihovo izvajanje pod nadzorom, za kar pa po mnenju CSD ni razlogov.