Jedro

Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med tožnico in pokojnim najmanj zadnje leto pred njegovo smrtjo ponovno vzpostavljena zunajzakonska skupnost z vsemi potrebnimi elementi, ki to skupnost izkazujejo, zato je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2015 in št. ... z dne 25. 2. 2015. Tožnici je priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma izplačilo dela vdovske pokojnine od 7. 1. 2015 dalje. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločila o odmeri, višini in izplačevanju pokojnine, ter da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 986,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da v danem primeru niso izpolnjeni elementi življenjske skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Za odločitev v zadevi je pravno pomembno dejstvo obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim in sicer zadnje leto pred smrtjo A.A., to je od 6. 1. 2014 do 6. 1. 2015. Sodišče je ugotovilo, da sta si v času bolezni bivša zunajzakonska partnerja občasno pomagala. Takšna občasna pomoč med tožnico in pokojnim, ki je bila nudena že po dejanskem razpadu njune zunajzakonske skupnosti in tudi ni bila več vzpostavljena, ne dokazuje pravnega standarda zunajzakonske skupnosti. Med njima ni bilo dejanskega skupnega življenja, da bi bili izpolnjeni pogoji za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti. Tožnica je od leta 2012 dejansko prebivala na drugem naslovu. Med tožnico in pokojnim tudi ni bilo gospodinjske oziroma ekonomske skupnosti. Njuna skupnost ni bila najmanj od leta 2012 dalje več zunanje manifestirana. Na to kaže tudi vsebina notarskega zapisa, da sta se razšla. Med tožnico in pokojnim tako ni več obstajalo notranje razmerje med partnerjema v smislu medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja, spoštovanja, niti ni obstajala pripadnost ter volja za skupno življenje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča tako lahko zgolj izhaja, da je zunajzakonska skupnost nedvomno prenehala in da se kasneje ni mogla vzpostaviti. Sodišče tako ni ugotovilo obstoja vseh ostalih elementov, ki so potrebni za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti, kot so določeni v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR)(1) in kot izhaja iz sodne prakse. Zgolj pavšalne navedbe prič, da sta živela kot mož in žena, ob vsem navedenem ne morejo izkazati pogojev za zunajzakonsko skupnost. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Ker zunajzakonska skupnost ni obstajala, s tem torej tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Posledično pa je nepravilna tudi odločitev glede povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da so pritožbene navedbe neresnične in neutemeljene. Tožnica je že v svojih vlogah in na zaslišanju pojasnila, da se je leta 2012 odločila za najem stanovanja na drugem naslovu iz razloga, ker je bila psihično izčrpana in je potrebovala nekaj časa zase, da si odpočije. Nikakor pa se vez med njo in pokojnim ni tako skrhala, da bi bila ponovna vzpostavitev zunajzakonske zveze nemogoča. Nenazadnje sta skupaj preživela kot več 30 let. Najeto stanovanje je bilo le nekaj metrov stran od njunega skupnega stanovanja. Ves čas sta tudi ohranjala stike. Obdobje oddaljitve je trajalo zgolj slabo leto, saj sta ob koncu oktobra 2013 ponovno zaživela skupaj na istem naslovu, kjer je imela tožnica tudi prijavljeno stalno prebivališče. Vse to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Pokojni je plačeval tudi komunalni prispevek za dve osebi. Tudi zaslišani priči B.B. in C.C. sta povedali, da sta tožnico vedno obiskovali na njunem skupnem domu in nikoli v njenem najetem stanovanju. Tožnica je pokojnega v času bolezni stalno negovala in mu ves čas pomagala (podnevi in ponoči). Takšno pomoč pa bi težko označili kot „občasno pomoč“. Tudi trditve, da med tožnico in pokojnim ni bilo gospodinjske oziroma ekonomske skupnosti ne držijo, saj se je v postopku izkazalo, da je ta skupnost bila vedno prisotna, celo v času začasne odtujitve. Pokojni je vse do svoje smrti finančno skrbel za tožnico in ji mesečno plačeval preživnino in 22 let premijo za življenjsko zavarovanje. Pokojni je tudi plačeval položnice in pokrival preostale stroške za osnovne življenjske potrebščine (npr. nakup hrane). Njuna zveza se je tudi na zunaj manifestirala, saj so vse zaslišane priče izpovedale, da sta bila tožnica in pokojni v očeh drugih vedno, vse do njegove smrti, videna kot zakonca. Skupaj sta hodila na počitnice, na družinska srečanja. Tudi na pogrebu so tožnico vsi prisotni videli kot pokojnikovo vdovo in ji izrekali sožalje. Med njima je bila tudi globoka čustvena navezanost, saj sta skupaj ostala več kot 30 let. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 2. 2015. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine in do izplačila dela vdovske pokojnine.

7. V zadevi je sporno, ali je v zadnjem letu pred smrtjo A.A. med tožnico in njim obstajala zunajzakonska skupnost. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3) namreč v 3. alineji prvega odstavka 54. člena določa, da ima pravico do vdovske pokojnine ob pogojih 53. člena ZPIZ-2 oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom, živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Tožnica je s pokojnim A.A. imela skupnega otroka, kar pomeni, da je za presojo odločilno obdobje zadnjega leta pred smrtjo A.A., torej obdobje od 6. 1. 2014 do 6. 1. 2015. 8. V 12. členu ZZZDR je določeno, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. 9. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi(4) in kot izhaja tudi iz že ustavljene sodne prakse, mora zunajzakonska skupnost navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek. Tisti, ki zatrjuje obstoj zunajzakonske skupnosti, mora dokazati vse njene prej navedene elemente.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica teh elementov ni izkazala. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo tako z zaslišanjem tožnice kot tudi predlaganih prič D.D., B.B., C.C. in E.E.. Pri presoji je upoštevalo tudi listinsko dokumentacijo v spisu.

11. Iz izvedenega dokaznega postopka in kar očitno med strankama tudi ni sporno (nenazadnje tožena stranka sodbo izpodbija zgolj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava) izhaja, da sta pokojni A.A. in pa tožnica skupaj živela 30 let. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da sta se spoznala v letu 1982 in da se je k njemu preselila v letu 1983, skupen otrok pa se jima je rodil 2. 5. 1985. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da sta tožnica in pokojni sklenila notarski zapis z naslovom Sporazum med nekdanjima zunajzakonskima partnerjema saj naj bi zunajzakonska skupnost prenehala v začetku avgusta 2012. Pokojni pa je že od 15. 1. 2004 dalje tožnici plačeval preživnino. Tožnica se je v letu 2012 odselila v bližnje (50 m stran od njenega stalnega prebivališča) najeto stanovanje. Vendar pa tako ravnanje ne izključuje, da bi lahko kasneje prišlo do ponovne vzpostavitve zunajzakonske skupnosti. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da je od konca leta 2012 do 25. 10. 2013 živela v najetem stanovanju, se pa je kljub temu videvala z A.A.. Po pogovoru z njim in pa s hčerko se je preselila nazaj v stanovanje na prejšnji naslov. Tožnica je namreč zbolela in A.A. ji je nudil potrebno pomoč. Od tedaj dalje pa sta skupaj živela kot mož in žena na skupnem naslovu. Kasneje je zbolel še A.A.. Ves čas sta živela skupaj in si pomagala vse do njegove smrti.

12. Iz izpovedbe tako izhaja, da je bil odnos tožnice s pokojnim A.A. vseh 30 let enak z vsemi padci in vzponi. Spala sta skupaj v spalnici, hčerka pa je pomagala in plačala tudi pogreb. Tožnica skrbi za njegov grob, na pogrebu pa so ji prisotni izrekali sožalje kot zakoniti ženi pokojnega. Da je šlo dejansko za zunajzakonsko skupnost z vsemi potrebnimi elementi, ki izkazujejo obstoj te skupnosti kaže tudi dejstvo, da je bila tožnica prijavljena na skupnem naslovu, da je pokojni za dve osebi, torej tudi za tožnico plačeval komunalni prispevek, in da je za tožnico sklenil življenjsko zavarovanje. Tudi vse zaslišane priče so izpovedale, da sta tožnica in pokojni A.A. živela kot mož in žena. Omenjeno izhaja tako iz izpovedbe C.C., ki je izpovedala, da je tožnico in A.A. videla kot moža in ženo in da sta delovala skladno, skupaj sta hodila na dopuste, skupaj sta preživljala prosti čas. Obiskovala ju je na skupnem naslovu. Enako tudi priča B.B.. Na obiske je hodila enkrat na teden ali na 14 dni. Nazadnje sta bila oba bolna, vendar sta funkcionirala še kar v redu, enako kot pred boleznijo. Z gotovostjo je potrdila, da sta tožnica in A.A. živela kot mož in žena ves čas od leta 1983 dalje.

13. Glede na prepričljivo izpovedbo zaslišanih prič in pa izpovedbo tožnice tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila med tožnico in pokojnim A.A. najmanj zadnje leto pred njegovo smrtjo ponovno vzpostavljena zunajzakonska skupnost z vsemi potrebnimi elementi, ki to skupnost izkazujejo. Dejstvo plačevanja preživnine in vsebino notarskega zapisa je namreč potrebno presojati v luči dolgoletnega razmerja tožnice s pokojnim, s tem da je vmes prišlo do vzponov in padcev, kot to izhaja iz izvedenih dokazov. So pa očitno tudi zdravstvene težave obeh partnerjev prispevale k temu, da sta se ponovno zbližala in skupaj živela na istem naslovu kot mož in žena vse do A.A. smrti.

14. Ker gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za zunajzakonsko skupnost, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2 utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer v višini 214,18 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri je upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)(5). Skladno s tar. št. 15 je priznalo 375 točk ter po 11. členu OT 2 % materialnih stroškov, vse povečano za 22 % DDV.

(1) Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 69/04. (2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(4) Psp 444/2016 z dne 19. 1. 2017. (5) Ur. l. RS, št. 2-24/2015.