Jedro

Tožnica je ob smrti moža 27. 8. 1992 dopolnila le 27 let starosti, zato na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat tožnica ni bila uživalka družinske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev (pravilno: odpravo) odločb tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2013 in št. ... z dne 5. 7. 2013 ter posledično tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži izdajo odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V laični vlogi navaja le, da je pokojni mož plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, njegovo življenje pa se je na žalost prehitro končalo. V kolikor nima pravice do vdovske pokojnine, naj se ji izplačajo prispevki, ki jih je plačeval pokojni mož. Misli, da bi bilo to pošteno. Sicer pa ne zahteva ničesar, kar ji ne bi pripadalo. Pričakuje obrazložitev, na kakšen način se uporablja denar iz naslova vplačanih prispevkov in koliko je bilo vsak mesec plačanega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Ker gre v predmetni zadevi za presojo pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih upravnih odločb o vdovski pokojnini, izdanih v predsodnem postopku na podlagi zahteve, vložene 19. 3. 2013, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve dejansko podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). Vendar pa v obravnavni zadevi ni podan dejanski stan iz nobenega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

6. Tožnica, ki je rojena 27. 7. 1965, je ob smrti moža 27. 8. 1992, dopolnila le 27 let starosti. V okoliščinah konkretnega primera tako na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat ni bila uživalka družinske pokojnine.

7. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji niti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 392. člena ZPIZ-2. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, namreč do 31. 12. 2012 ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 110. člena ZPIZ-1. 8. V zvezi s pritožničinim navedbami, da je pokojni mož plačeval prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da bi ji bilo zato potrebno izplačati vplačane prispevke, če že ni pogojev za priznanje vtoževane pokojninske dajatve, je potrebno pojasniti, da za kaj takega ni nobene zakonske podlage. Sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po veljavnem ZPIZ-2(1) , temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnem principu financiranja. Ne gre torej za t. i. kapitalski sistem financiranja zavarovanja. Zato ni zakonske podlage za vračanje vplačanih prispevkov niti v primeru, ko zavarovanci sami ali zavarovani družinski člani ne pridobijo pravic iz zavarovanja, ker zanje ne izpolnjujejo pogojev. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če so izpolnjeni vsi, z zakonom predpisani pogoji. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Enako po ZPIZ-1, ZPIZ-92 in vseh prej veljavnih zakonih.