Jedro

Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje te odločbe niso bili udeleženi. Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

Tožniki bi ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP lahko uspešno uveljavljali le, če bi bili oni sami lastniki oziroma uporabniki zemljišč, ki so se določila kot funkcionalna zemljišča s sporno odločbo, kar pa nesporno niso bili.

Zmotno je stališče tožnikov, da izdaja odločbe brez upravičene stranke in brez prisotnosti pooblaščenke tožnikov ter posledično brez njihove vednosti, kar sicer lahko pomeni kršitev določb ZUP, ZDen oziroma ZUN, predstavlja nedovoljeno dejanje iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj bi, če bi bilo mogoče tako razlagati ta ničnostni razlog, vsaka kršitev materialnega ali/in procesnega zakona s strani upravnega organa pomenila tako dejanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 465-2/2000 (40) z dne 9. 4. 2008, v 1. točki izreka zavrgel zahtevo tožnikov za vročitev odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki jo je izdal prvostopni organ, št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000, v 2. točki izreka pritožbo z dne 7. 3. 2008 zoper navedeno odločbo iz 1. točke izreka, ki se šteje kot predlog za obnovo postopka, zavrgel, ter v 3. točki izreka ugotovil, da posebni stroški v zvezi z izdajo tega sklepa niso nastali. Drugostopni organ je z odločbo, št. 35112-10/2008-2-BM z dne 12. 6. 2008, v 1. točki izreka pritožbo tožnikov zavrnil, v 2. točki izreka zahtevek njihove pooblaščenke za izrek odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, št. 465-2/2000, za nično, zavrnil, ter v 3. točki izreka ugotovil, da stroškov postopka ni bilo. Prvostopni organ je v obrazložitvi svojega sklepa navedel, da je prvostopni organ z odločbo, št. 465000-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000, določil funkcionalna zemljišča k obstoječim poslovnim objektom, sedežnici in šestim vlečnicam na Veliki planini, na več parcelah v k.o. ..., na podlagi zahteve Občine A. kot lastnice po določbah takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Odločba je bila vročena Občini A., njenima pooblaščencema ter podjetju B. Tožniki so 10. 3. 2008 vložili zahtevo za vročitev te odločbe, podrejeno pritožbo, saj menijo, da bi morali sodelovati v tem postopku kot denacionalizacijski upravičenci. Organ je navedel, da je v zadevi treba upoštevati takrat veljavni ZUN, ki ni izrecno določal, kdo so stranke v postopku. Iz vsebine tretjega odstavka 46. člena ZUN je razvidno, da je mogoče določiti funkcionalno zemljišče k stavbi v primeru, če je lastnik stavbe oziroma naprave istočasno tudi lastnik ali uporabnik tistega zemljišča, ki naj bi se opredelilo kot funkcionalno zemljišče. Praviloma je torej stranka lastnik oziroma uporabnik zemljišča. Lahko pa je to tudi lastnik objekta v primeru, ko je lastnik zemljišča druga oseba. V tem postopku tožniki niso bili oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek določitve funkcionalnega zemljišča, niti oseba, zoper katero bi tekel postopek. Organ se strinja s stališčem, da bi tožnikom kot denacionalizacijskim upravičencem v obravnavanem primeru zaradi varstva njihovih pravic in pravnih koristi moralo biti omogočeno sodelovanje v postopku glede na sodbo Upravnega sodišča z dne 19. 2. 2008, vendar pa zato, ker jim odločba ni bila vročena, to še ne pomeni, da ni postala pravnomočna. To bi eventualno veljalo le za stranke, katerim so bile z izrekom naložene obveznosti ali podeljene pravice. Ker pa odločba posega v položaj tožnikov, pa lahko tak stranski udeleženec zahteva vročitev odločbe, vendar le pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na drugi odstavek 229. člena ZUP in sedmi odstavek 143. člena ZUP so tožniki rok za vložitev zahtevka za vročitev odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča zamudili, zato je zahtevo treba zavreči. V zvezi s podrejenim zahtevkom tožnikov (da se naj njihova zahteva obravnava kot pritožba), pa je prvostopni organ upošteval pritožbo kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP glede na peti odstavek 235. člena ZUP. Ni dvoma, da so tožniki izvedeli za izdano odločbo že leta 2000, kar je razvidno iz denacionalizacijskega spisa (natančneje zapisnika z dne 13. 4. 2000 pod zap. št. 116 ter drugostopnih odločb). Ker je predlog za obnovo postopka vložen prepozno (po preteku subjektivnega in objektivnega roka), je prvostopni organ zavrgel tudi pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami dodal, da pravni učinki izdane, vročene, dokončne in pravnomočne odločbe nastopijo, ne glede na dejstvo, da v postopku morebiti ni sodelovala tudi še neka druga oseba, pa bi bila morala. Pravnomočnost odločbe sanira morebitno nezakonitost le-te, kar je jasno razvidno tudi iz sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 1551/2007 z dne 19. 2. 2008, ko ugotavlja, da ima denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik v postopku določitve funkcionalnega zemljišča, ki se je izvajal v zvezi z denacionalizacijskim postopkom, tudi če je ta tekel kot samostojni postopek, položaj stranke. V tem primeru iz spisov ni razvidno, da so bili tožnik udeleženi v postopku parcelacije, prav tako jim ni bila vročena sporna odločba, zoper njo pa ni bilo vloženo nobeno redno ali izredno pravno sredstvo. Če pa je odločba postala pravnomočna, pa je denacionalizacijski organ nanjo vezan, ne glede na njeno morebitno formalno pomanjkljivost. Dodal je še, da pri presoji subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP ni treba, da se predlagatelj tudi seznani z vsebino odločbe, pač pa zadošča, da se zgolj in samo seznani z objektivnim dejstvom izdaje odločbe. Predloga za obnovo postopka pa tudi ni bilo možno obravnavati po 2. točki 260. člena ZUP, saj ta razlog ni izkazan. V zvezi s predlogom, da se odločba z dne 2. 2. 2000 izreče za nično, pa je drugostopni organ navedel, da ima to izredno pravno sredstvo izredno stroge posledice, zato je organ zgolj in samo znotraj taksativno naštetih ničnostnih razlogov upravičen presojati izpodbijano odločbo. Svojo zahtevo so predlagatelji oprli na 4., 3. in 5. točko 279. člena ZUP. Organ je zaključil, da za to niso podani pogoji. Odločba je bila izdana na podlagi zahteve Občine A., pri čemer sedaj organ ni pristojen ugotavljati, ali je občina bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve, odločba je po svoji naravi ugotovitvena odločba in se ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, navedbe o ''sumu storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi'' pa tudi ne zadostujejo za izpolnitev razloga po 5. točki 279. člena ZUP.

Tožniki s tožbo izpodbijajo prvostopni sklep in drugostopno odločbo. Navedli so, da so jim bile kršene ustavne oziroma človekove pravice. Tožbo so vložili zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma so navedli, da se prvostopni organ o njihovi zahtevi za ugotovitev ničnosti odločbe, št. 465000-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000, sploh ni izrekel, drugostopni organ pa svoje odločitve ni obrazložil. S to odločbo je bilo neposredno poseženo v pravice tožnikov kot denacionalizacijskih upravičencev, ki jim je bilo z izdajo nezakonite odločbe onemogočeno uveljaviti pravico do vrnitve tistega dela zemljišč v naravi, ki v skladu z zakonskimi in strokovnimi podlagami sploh ne bi mogla postati del funkcionalnih zemljišč žičnic in vlečnic. Tožniki se ne strinjajo, da je odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ugotovitvena odločba. Odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča je konstitutivna odločba, na njeni podlagi bi se, če bi bila izdana zakonito, ustanovila pravica lastnika žičnic in vlečnic do funkcionalnega zemljišča. Odločba bi bila izvršljiva, tako da bi upravičenec na tem zemljišču pridobil lastninsko in posestno pravico, če bi njen izrek vseboval točno določene parcele. Ker pa je izrek pavšalen in se nanaša na vsa zemljišča žičnic in vlečnic, odločbe ni mogoče izvršiti v zemljiški knjigi. Ker pa je izdana na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZUP, pa to dodatno potrjuje, da ni ugotovitvena, saj za njeno izdajo v prostorsko ureditvenem načrtu ni določene lege in ostalih parametrov za vsak posamezni objekt. Z odmero funkcionalnih zemljišč se že po sami naravi obstoječa zemljišča spreminjajo, spremenijo pa se tudi pravna razmerja med lastniki teh zemljišč. To pa pomeni, da ne gre za ugotovitveno odločbo, ampak konstitutivno. Izrek je tudi nedoločen in neizvršljiv, ker niso točno določene parcele, ki naj služijo kot funkcionalna zemljišča. Iz izreka ni razvidno, za katere poslovne objekte, sedežnice in vlečnice na Veliki planini gre, kakšni so njihovi identifikacijski znaki in ostali podatki. Ni razvidno, katera od številnih parcel je postala funkcionalno zemljišče h kateremu objektu. Izrek se tudi ne sme sklicevati na priloge k odločbi. To pa predstavlja ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP (judikat, opr. št. I Up 1343/2003 z dne 25. 5. 2005). V zvezi s 4. točko 279. člena ZUP so tožniki utemeljeno navajali, da je postopek tekel brez zahteve upravičene stranke. Predlog je podala Občina A., ki ni bila lastnica in ne uporabnica teh zemljišč in ni mogla biti stranka. Ta zemljišča so ex lege prešla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Drugostopni organ zmotno zatrjuje, da ni pristojen ugotavljati, ali je bil postopek začet na podlagi zahteve upravičene stranke. Takšna razlaga je sama s seboj v nasprotju in pomeni bistveno kršitev določb postopka. Ta odločba je zato tudi iz tega razloga nična. Tožniki nikoli niso nasprotovali določitvi funkcionalnega zemljišča, vendar pa ne morejo pristati na tak samovoljni poseg v njihovo pravico. Organ je pri določitvi ravnal tudi zavestno v nasprotju z ZUN, saj je pavšalno določil vsa zemljišča kot funkcionalna zemljišča na področju smučišč. Kršen pa je bil tudi prostorski akt, saj so določena funkcionalna zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, kar je v nasprotju z namembnostjo iz planskega akta. Prvostopni organ in drugostopni organ na te razloge nista odgovorila, kar pa pomeni že zadosten razlog za odpravo obeh aktov, saj je kršen 22. člen Ustave RS. Tožniki tudi menijo, da je na podlagi dokazil, na katere se sklicujejo, mogoče ugotoviti elemente nevestnega dela v službi in bi bila morebitna pravnomočna sodba pri tem dodaten dokaz. Odločba je bila izdana kljub temu, da je bil na sestanku 16. 6. 1999, kjer je bil prisoten načelnik prvostopnega organa, sprejet sklep, da se bo parcelacija zaradi določitve funkcionalnega zemljišča vršila ob prisotnosti vseh strank. Prisotna je bila tudi ga. C.C., ki je vodila postopek denacionalizacije in je bila istočasno vodja oddelka za okolje in prostor, kjer se je vodil postopek za določitev funkcionalnega zemljišča. To dejstvo zadostuje, da je podan utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi in so izpolnjeni vsi znaki po 262. členu Kazenskega zakonika in je podan tudi ničnostni razlog po 5. točki 279. člena ZUP. Tožnik so še navedli, da so bile s sklepom in drugostopno odločbo kršene ustavne pravice po 22., 14., 25. in 23. členu Ustave RS. Tožnikom z opustitvijo vročitve odločbe ni bila dana možnost, da bi branili svoja pravno zavarovana upravičenja. S tem jih je organ postavil v neenakopraven položaj. Prvostopni organ je napačno navedel, da imajo denacionalizacijski upravičenci le položaj stranskega udeleženca, položaj stranke pa Občina A. Tožniki imajo položaj stranke v postopku in sicer kot denacionalizacijski upravičenci, ki so vložili zahtevo za vrnitev zemljišč, določenih kot funkcionalnih in tudi kot upravičenci paše na skupnih pašnikih in kot uporabniki koč v pastirskem naselju, pa tudi kot uporabniki zemljišč. To pomeni, da odločitev organa neposredno posega v njihove pravice do vrnitve lastninske pravice, kar sta prezrla oba organa. Da imajo v postopku odmere funkcionalnega zemljišča položaj stranke in ne položaj stranskega udeleženca, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-205/97 z dne 12. 11. 1998, saj iz nje izhaja, da se postopek parcelacije v primerih, ko je treba pred odločitvijo o denacionalizaciji pridobiti nove katastrske podatke, opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. To stališče je bilo tudi zavezujoče za prvostopni organ pri odločitvi iz leta 2000. Z določitvijo funkcionalnega zemljišča se neposredno posega v pravice denacionalizacijskih upravičencev. Zmotno je tudi stališče organa, da bi morali zahtevati vročitev odločbe po 229. členu ZUP/99, saj bi moral organ postopati po ZUP/86 kot veljavnem predpisu v času začetka postopka določitve funkcionalnih zemljišč in veljavnem predpisu v času vložitve denacionalizacijskega zahtevka, v katerem bi moral odločiti tudi o odmeri funkcionalnega zemljišča. Odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča z dne 2. 2. 2000 je organ sprejel na podlagi ZUP/86, ta pa je vezal začetek teka objektivnega roka za obnovo postopka za stranko, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, na vročitev odločbe stranki (tretji odstavek 252. člena). Ta rok se tako računa od dneva vročitve odločbe stranki, ki zahteva obnovo postopka, ne glede na to, kdaj je bila ta odločba vročena drugim strankam. Tožnikom odločba še ni bila vročena, zato ni pravnomočna. Ker odločba tožnikom še ni bila vročena, subjektivni rok iz 5. točke prvega odstavka 252. člena ZUP/86 še ni začel teči. Nekorektne so tudi navedbe toženke, da so tožniki že zdavnaj izvedeli za izdano odločbo. Tožniki nikdar niso bili seznanjeni z njeno izdajo, sploh pa ne z njeno vsebino. Denacionalizacijski organ je v delni denacionalizacijski odločbi, št. 321-138/95 zgolj pavšalno navedel, da je v postopku pred izdajo odločbe Upravna enota z odločbo, št. 465-2/2000-5/16 z dne 2. 2. 2000, določila funkcionalna zemljišča smučarskih objektov na teh območjih, kakor tudi funkcionalna zemljišča gostinskih objektov, odmera pa je bila opravljena na podlagi mnenja Ministrstva za šolstvo in šport z dne 14. 6. 1999, da so smučišča športni objekti po veljavnem Zakonu o športu, zato jih ni mogoče vračati v last. Tožniki so tudi v postopku denacionalizacije izpodbijali omenjeno odločbo, ker je odmera funkcionalnih zemljišč v izključni pristojnosti denacionalizacijskega organa. Enako stališče, torej da odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ni dokončna in pravnomočna, je zavzel tudi prvostopni organ, ki ob sprejemu delne denacionalizacijske odločbe, št. 321-138/95 z dne 29. 11. 2006, s katero je zemljišča vrnil upravičencem, ni upošteval odločbe. Tožniki še pripominjajo, da v denacionalizacijskem postopku niso bili dolžni vsak čas vpogledovati v spis in to zgolj zato, da bi nadzirali upravni organ, ali bo ravnal zakonito ali v nasprotju z zakonom. Vendar ker je organ ravnal nezakonito, to ne more biti v škodo tožnikov, ki so več čas postopka ravnali pošteno in zakonito. Predlagali so, da sodišče zasliši tam navedene priče, vpogleda v zemljiško knjigo, kataster ter v parcelacijski elaborat. Glede na navedeno so predlagali, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, odpravi prvostopni sklep, toženki pa naloži, da tožnikom vroči odločbo, št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000, podrejeno pa, da tožbi ugodi, odpravi prvostopni sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje (1. točka), da tožbi ugodi in odpravi 2. točko izreka drugostopne odločbe in odločbo, št. 46500-0002/00-5-16 z dne 2. 2. 2000, izreče za nično, podrejeno, da tožbi ugodi in odpravi 2. točko izreka drugostopne odločbe in zadevo vrne v ponovno odločanje (2. točka), ter naloži toženki povrnitev stroškov tega postopka v 15 dneh (3. točka izreka).

Drugostopni organ ni podal vsebinskega odgovora na tožbo, je pa predlagal zavrnitev tožbe iz razlogov izpodbijane odločbe.

Naslovno sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo, opr. št. U 1770/2008 z dne 9. 2. 2010, s katero je tožbo tožnikov zavrnilo, hkrati pa je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Zoper navedeno sodbo so tožniki vložili revizijo, ki je Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. X Ips 168/2010 z dne 27. 5. 2010, zavrglo. Tožniki so nato zoper sodbo naslovnega sodišča in sklep Vrhovnega sodišča RS vložili ustavno pritožbo, Ustavno sodišče RS pa je z odločbo, št. Up-666/10-14, Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011, sodbo, opr. št. U 1770/2008 z dne 9. 2. 2010, razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi je navedlo, da lahko nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi (glej ničnostni razlog iz 4. in 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP). Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora zato presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že končanem prejšnjem postopku. Izpodbijano stališče Upravnega sodišča zato privede do neenakopravnega obravnavanja oseb z formalnim statusom v postopku z osebami, ki tega položaja niso imele, in s tem krši pravico pritožnikov iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pri novem odločanju Upravno sodišče ne bo smelo svoje presoje opreti na stališče, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) se med drugim za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka), ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka prvega odstavka), in ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka tega člena ZUP). Odločba se lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca (prvi odstavek 280. člena ZUP), kar pomeni, da uporaba tega izrednega pravnega sredstva ni časovno omejena.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov oziroma natančneje iz zahteve tožnikov izhaja, da tožniki vlagajo zahtevo iz razloga, ker je odločba z dne 2. 2. 2000 neizvršljiva, saj ni navedeno, katere konkretno zemljišče je funkcionalno zemljišče k konkretno določenemu objektu in je izrek nedoločen (3. točka prvega odstavka), ker je bil postopek določitve funkcionalnih zemljišč začet brez predloga lastnika oziroma uporabnika zemljišč, saj Občina A. ni lastnica zemljišč (4. točka prvega odstavka) in ker obstaja sum, da je uradna oseba, ki je odločala o funkcionalnem zemljišču, storila kaznivo dejanje po 262. členu KZ – nevestno delo v službi (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

Drugostopni organ je zahtevo tožnikov v zvezi z ničnostnim razlogom po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zavrnil z utemeljitvijo, da je odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča po svoji naravi ugotovitvena odločba in se ne izvršuje, zaradi česar po njegovem mnenju ta ničnostni razlog ni podan. Tožniki imajo prav, ko menijo, da odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ni ugotovitvena odločba, ampak konstitutivna, saj s priznanjem take lastnosti zemljišča nastane posebna pravna posledica, ki je v tem, da z njim ni možno (več) samostojno pravno razpolagati, kar nedvomno predstavlja vzpostavitev določenega (stvarno)pravnega razmerja, ki se nanaša na lastnika oziroma uporabnika objekta ter druge zainteresirane osebe. Vendar pa tožniki nimajo prav, da odločba ni izvršljiva. Iz njenega izreka namreč izhajajo tako označbe s parcelnimi številkami, katastrska raba ter izmera zemljišč, ki so določena kot funkcionalna zemljišča k tam navedenim objektom (tj. obstoječih poslovnih objektov, sedežnice in 6 vlečnic na Veliki Planini), ob tem, da je v nadaljevanju izreka tudi navedeno, da so funkcionalna zemljišča določena po predlogu parcelacije, izdelane pri D. d.o.o. in jih je potrebno v skladu z drugim odstavkom 8. člena Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje krajinske zasnove Velika Planina dokončno odmeriti s formiranjem samostojnih parcel in vnesti v pisarniški del katastrskega operata. Takšna opredelitev obsega funkcionalnih zemljišč (zlasti ob upoštevanju (še) naknadno izvedene parcelacije) v izreku je zato v zadostni meri določljiva in zato tudi izvršljiva. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da na parcelah iz izreka odločbe ni zgrajenih objektov, da te parcele niso funkcionalno zemljišče k objektom, zgrajenim na sosednjih zemljiščih, zato na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati.

V zvezi z ničnostnim razlogom po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je drugostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno zaključil, da (tudi) ta ničnostni razlog ni podan, se pa sodišče ne strinja popolnoma z razlogi, ki jih je organ za to navedel. Ničnostni razlog, da je odločbo izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, namreč lahko po presoji sodišča uveljavlja le tista oseba, na katero se ta odločba pravno nanaša v smislu pravic ali obveznosti oziroma pravnih koristi. To v obravnavanem primeru, ko gre za postopek določitve funkcionalnih zemljišč po tretjem odstavku 46. člena ZUN in se odločba lahko izda, če zahtevo zanjo poda lastnik oziroma uporabnik zemljišča, sicer je odločba nična (tako tudi sodba VS RS, opr. št. U 657/88 z dne 23. 3. 1989), pomeni, da bi tožniki ta ničnostni razlog lahko uspešno uveljavljali le, če bi bili oni sami lastniki oziroma uporabniki zemljišč, ki so se določila kot funkcionalna zemljišča s sporno odločbo, kar pa nesporno niso bili, zaradi česar tega razloga tožniki ne morejo uveljavljati, temveč bi ga lahko (glede na tožbene navedbe) uveljavljal le Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, če bi menil, da je lastnik obravnavanih zemljišč – in ne Občina A., ki je predlog podala. Glede na povedano sodišče zato tožbene ugovore v zvezi z utemeljevanjem ničnostnega razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zavrača kot pravno nepomembne.

Po presoji sodišča pa tudi ni podan nadaljnji ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta zakonski razlog za izrek ničnosti je namreč podan, če je bila odločba izdana kot posledica nekega nedovoljenega dejanja (prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja). Predhodno mora torej obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe) in je upravna odločba posledica takega nedovoljenega ravnanja nekoga drugega na upravni organ oziroma uradno osebo, ki je zaradi tega nedovoljenega dejanja izdala upravno odločbo. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006. Takšno dejansko stanje pa iz zahteve tožnikov in podatkov iz upravnih spisov ne izhaja. Zmotno je stališče tožnikov, da izdaja odločbe brez upravičene stranke in brez prisotnosti pooblaščenke tožnikov ter posledično brez njihove vednosti, kar sicer lahko pomeni kršitev določb ZUP, ZDen oziroma ZUN, predstavlja tako nedovoljeno dejanje, saj bi, če bi bilo mogoče tako razlagati ta ničnostni razlog, vsaka kršitev materialnega ali/in procesnega zakona s strani upravnega organa potem pomenila tako dejanje. Sodišče se zato tudi ne strinja z razlago tožnikov, da ravnanje uradne osebe, ki je vodila postopek, pomeni ta ničnostni razlog, saj takšne razlage ne dopušča ne gramatikalna ne teološka razlaga tega ničnostnega razloga.

Sodišče še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko določenimi pogoji, predvsem v takih primerih, ko se težke posledice ne dajo odpraviti po drugačni poti, zaradi česar je treba citirano zakonsko določbo razlagati restriktivno, upoštevajoč pri tem okoliščine vsakega posameznega primera posebej.

Ker je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo, opr. št. U 1770/2008 z dne 9. 2. 2010, v celoti, vendar pa le zaradi napačne presoje sodišča v delu, ki se nanaša na uveljavljanje ničnosti, se sodišče glede ostalih tožbenih ugovorov, ki jih tudi zavrača kot neutemeljene, v izogib ponavljanju pri tem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že v zgoraj citirani sodbi, zaradi česar jih na tem mestu ne ponavlja.

Sodišče je glede na navedeno tožbo delno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10), delno pa na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.