Jedro

Obe sodišči sta ugotovili, da ves čas trajanja dogodka tudi obnašanje tožnika ni bilo primerno. Intervencija policistov je bila zato potrebna. Dogodek je trajal daljše časovno obdobje. Pri tem pa je pomembna ugotovitev obeh sodišč, da se je situacija v času, ko je prišlo do poškodbe tožnika, že umirila, zaradi česar takrat sploh nobena intervencija policistov ni bila več potrebna. Iz ugotovitev obeh sodišč celo izhaja, da tožnik v tej fazi poteka dogodkov policistu J. ni nudil prav nobenega fizičnega odpora in se mu je celo umikal. Zato, kot sta pravilno zaključili obe sodišči, proti tožniku ni bilo treba uporabiti nobenega od sicer v zakonu in navodilu predvidenih prisilnih sredstev, kaj šele sredstvo, ki v navedenih predpisih sploh ni predvideno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za dne 26.4.1987 utrpljeno škodo še za nadaljnjih 33,34 odstotkov (preostali odstotek odškodninske odgovornosti tožene stranke je bil pravnomočno ugotovljen s prejšnjo sodno odločbo).

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne upoarbe materialnega prava. Po določbah Zakona o notranjih zadevah in Navodila za uporabo prisilnih sredstev lahko uradne osebe uporabijo prisilna sredstva. Tožnik je že v slaščičarni motil javni red in mir, kasneje pa se je policistoma upiral. Zato je bila uporaba prisilnih sredstev dovoljena. Ugotovitev sodišča, da policist B. ni potrdil, da je tožnik policistu J. grozil, da ga bo ubil s pištolo, ni točna in je v nasprotju z izpovedbo tega policista. Da je tožnik policistoma grozil, so potrdile tudi druge priče, obstoj tožnikovih groženj pa je razviden tudi iz komisijskega zapisnika z dne 28.4.1987. Nelogična je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi policist J. tožnika poškodoval z anteno prenosne radijske postaje. Sokrivda tožnika je vsekakor podana, saj je kršil javni red in mir, bil je vinjen, brez dokumentov, ni pristal na odvzem krvi, pred sodišči pa je bil doslej že dvakrat kaznovan. Izpodbijana sodba naj se zato spremeni ali pa razveljavi, ter zadeva vrne v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemnu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta bili izdani po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (14.7.1999). Zato je revizijsko sodišče pri odločanju uporabilo določbe tega procesnega zakona (naprej ZPP).

Tožena stranka povsem korektno povzema določbe Zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/1980), ki je veljal v času škodnega dogodka, in Navodila o uporabi prisilnih sredstev (Uradni list SRS, št. 25/81), ki urejajo, kdaj, na kakšen način in v katerih primerih lahko uradne osebe uporabijo fizično silo in kakšna sredstva so jim pri tem na razpolago. Določbe navedenih predpisov je še bolj natančno povzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani razlogov sodbe) in prav na te določbe oprlo svoj sklep, da policist J. ni ravnal v skladu s temi predpisi. Tožena stranka še v reviziji gradi svoje trditve, da je policist J. ravnal v skladu s predpisi, na dejstvu, da naj bi ta policist poškodoval tožnika z gumijevko. Ta trditev pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje. Po oceni izvedenih dokazov je bilo namreč v postopku ugotovljeno (tudi z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke), da je policist sunil tožnika v oko z anteno prenosne radijske postaje. Te ugotovitve sodišč druge in prve stopnje tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti, ker predstavlja izpodbijanje te dejanske ugotovitve v reviziji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Čim pa je temu tako, je pravilen tudi sklep obeh sodišč, da je policist uporabil sredstvo, ki v zakonu in navodilu ni bilo predvideno.

Tudi z drugimi revizijskimi trditvami tožena stranka v bistvu izpodbija le v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Obe sodišči sta ugotovili, da ves čas trajanja dogodka tudi obnašanje tožnika ni bilo primerno.

Intervencija policistov je bila zato potrebna. Dogodek pa je trajal daljše časovno obdobje. Pri tem pa je pomembna ugotovitev obeh sodišč, da se je situacija v času, ko je prišlo do poškodbe tožnika, že umirila, zaradi česar takrat sploh nobena intervencija policistov ni bila več potrebna. Iz ugotovitev obeh sodišč celo izhaja, da tožnik v tej fazi poteka dogodkov policistu J. ni nudil prav nobenega fizičnega odpora in se mu je celo umikal. Zato, kot sta pravilno zaključili obe sodišči, proti tožniku ni bilo treba uporabiti nobenega od sicer v zakonu in navodilu predvidenih prisilnih sredstev, kaj šele sredstvo, ki v navedenih predpisih sploh ni predvideno.

Revizija še trdi, da je podano nasprotje med izpovedbo policista B. in razlogi sodb obeh sodišč, vendar temu ni tako. Revizijska trditev, da naj bi policist B. izpovedal, da je tožnik policistu J. grozil, da ga bo ubil s pištolo, namreč ni korektna. O tem, da je prav njemu, in to tik pred poškodbo grozil, da ga bo ubil s pištolo, je namreč izpovedal policist J., vendar pa sodišče v okviru dokazne ocene, ki je tožena stranka, kot je bilo že povedano, z revizijo ne more izpodbiti, tej njegovi izpovedbi ni sledilo. Policist B. pa je izpovedal (tako kot druge v dokaznem postopku zaslišane priče, ki jih revizija izrečno omenja), da je tožnik takrat, ko je policist J. poklical intervencijsko vozilo, začel vpiti, da jih bo pobil (ta grožnja tedaj ni bila usmerjena direktno proti J., ki je tožnika poškodoval), ker ima pištolo in nož, med tem tožnikovim vpitjem in tožnikovo poškodbo pa je preteklo toliko časa, da se je tožnik umiril, zaradi česar je lahko policist B. brez težav na drugem koncu, kot pa sta bila tožnik in policist J., preverjal podatke, ki mu jih je dal pred tem tožnik. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke (v reviziji glede na vsebino revizijskih trditev napačno 13.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Odškodninsko odgovornost in morebitno soodgovornost je treba obravnavati ob upoštevanju okoliščin konkretnega dogodka. Zato revizijska trditev, da bi tudi tožnikova predkaznovanost lahko bila temelj za njegov (so)prispevek k škodnemu dogodku, ne more biti utemeljena.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).