Jedro

Nima prav revizija, ko se zavzema za to, da bi morali biti podani za ugotovitev pravno relevantne grožnje elementi iz 60. člena ZOR, ki šteje strah za utemeljen, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. V času sklenitve obravnavane pogodbe ZOR še ni veljal, vendar tudi takrat veljavnih pravil (paragrafa 870 in 871 ODZ) kot izključnih pogojev za veljavnost pogodbe ne gre uporabiti v denacionalizacijskih zadevah, ker 5. člen omogoča širšo podlago za presojo vprašanja grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Nujna je namreč širša analiza tega, kako je konkretno ravnanje omenjenih organov oziroma predstavnikov v kontekstu takratnih družbenih razmer vplivalo na voljo pogodbene stranke. Kajti, upoštevati je potrebno temeljni smoter ZDen, to pa je omogočiti popravo krivic, ki so bile povzročene z različnimi prisilnimi posegi državnih organov v zasebno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej denacionalizacijski zadevi je sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom ugotovilo, da je pok. A. Z. upravičenka do denacionalizacije parcel št. 1167/2, 1323/2, 1320/2, 1320/1, 1321/2 in 1322/1, vse k.o. Z., ki so prešle v državno lastnino na podlagi prodajne pogodbe sklenjene 3.3.1969 med njo in A. E. Ugotovilo je, da je znašala kupnina 19,08 % dejanske vrednosti; da je bila pogodba sklenjena v času veljavnosti temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je naveden v 3. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91 in 31/93 - ZDen); da A. Z., ki se je ukvarjala s kmetijstvom, ni prostovoljno prodala navedenih parcel za tako majhno vrednost; da se je bala za prihodnost svojih otrok in je zato popustila pod pritiski.

Sodišče druge stopnje je pritožbama nasprotnih udeležencev proti temu sklepu delno ugodilo glede parcele št. 1320/2 in v tem delu sklep razveljavilo, v ostalem pa ju je zavrnilo kot neutemeljeni in sklep potrdilo. Ne dvomi, da je ravnanje občine in pravne prednice prvega nasprotnega udeleženca pomenilo takšen pritisk, da se je upravičenka odločila za prodajo, dasiravno takšnega namena ni imela, kaj šele pod ceno. Da je šlo za arondacijo, izhaja iz 6. člena obravnavane prodajne pogodbe.

Proti odločbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo prvi nasprotni udeleženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje, ali pa razveljavi odločbi obeh sodišč in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločitev. Sodišču druge stopnje očita, da je kršilo določbo 5. člena ZDen, ki nalaga sodišču raziskati posamezen primer. Strah, da bo izdana upravna odločba, ne šteje za resno grožnjo. Tako je bila nepravilno uporabljena tudi določba 60. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ 29/78 in 57/89 - ZOR). Če bi imel zakonodajalec namen izvzeti pravne posle, ki so bili sklenjeni namesto arondacije, bi to uredil z zakonsko določbo.

Predlagatelj odgovarja na revizijo, ki da napačno očita, češ, da je bilo razsojeno na podlagi splošno znanih dejstev, saj se je sodišče oprlo na zaslišanje predlagatelja in priče in na zapisnik z dne 16.9.1968 ter druge dokaze. Obe sodišči sta ugotovili, da je obstajal pritisk državnih organov, ker sicer pogodba ne bi bila sklenjena.

Sodišče je revizijo vročilo tudi Državnemu tožilstvu RS, vendar se državni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Peti člen ZDen, na katerem po vsebini predloga uveljavlja predlagatelj svojo zahtevo, razširja pojem denacionalizacijskih upravičencev tudi na osebo, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Prav ima revizija, da mora sodišče v vsaki takšni zadevi ugotoviti vse prvine citirane zakonske določbe in to konkretno za vsak primer zase. Prav to pa sta nižji sodišči tudi storili in je zato nasprotni očitek neutemeljen. Nima pa nadalje prav revizija, ko se zavzema za to, da bi morali biti podani za ugotovitev pravno relevantne grožnje elementi iz 60. člena ZOR, ki šteje strah za utemeljen, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. V času sklenitve obravnavane pogodbe ZOR še ni veljal, vendar tudi takrat veljavnih pravil (paragrafa 870 in 871 ODZ) kot izključnih pogojev za veljavnost pogodbe ne gre uporabiti v denacionalizacijskih zadevah, ker 5. člen omogoča širšo podlago za presojo vprašanja grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Nujna je namreč širša analiza tega, kako je konkretno ravnanje omenjenih organov oziroma predstavnikov v kontekstu takratnih družbenih razmer vplivalo na voljo pogodbene stranke. Kajti, upoštevati je potrebno temeljni smoter ZDen, to pa je omogočiti popravo krivic, ki so bile povzročene z različnimi prisilnimi posegi državnih organov v zasebno premoženje. Odločanje po 5. členu ZDen torej nekoliko presega okvire pravnih pravil o napakah volje.

Ni se tudi mogoče strinjati z revizijskim stališčem, češ da strah, da bo izdana upravna odločba, ne more šteti za resno grožnjo. Naravna reakcija človeka, ki mu grozi, da mu bo oblast vzela premoženje, je, da pričakuje manj neugodnosti, če pogodbeno prepusti svojo lastnino, kakor pa če mu je odvzeta s prisilnim ukrepom, se pravi odločbo. Grožnja, da bo izdana upravna odločba, res, zlasti v takratnih razmerah, ni predstavljala nedopustnega ravnanja, kot to trdi revizija, saj je bila takrat privilegirana in posebej varovana družbena lastnina, toda s stališča sedanje ustavne ureditve, ko je pravica do zasebne lastnine povzdignjena med človekove pravice (33. člen ustave RS) in s stališča sedanje zakonodaje (ZDen), ni mogoče tega trditi. Po drugi strani pa upoštevaje prej omenjeni razlog za izdajo ZDen oziroma njegov poglavitni namen nikakor ne bi bilo sprejemljivo, da bi predlagateljeva mati, če bi ji bila izdana arondacijska odločba, ne bi pa prejela ustreznih nadomestnih zemljišč, kot se je to zgodilo, brez nadaljnjega štela za denacionalizacijsko upravičenko po 29. točki prvega odstavka 3. člena ZDen, tako pa, ko se je vdala in sklenila obravnavano prodajno pogodbo in s tem v bistvu "olajšala" podržavljenje, ne bi bila upravičena po revidentovem stališču do vrnitve premoženja. V zvezi s tem je neutemeljeno domnevanje, da bi zakonodajalec tudi uredil vprašanje pogodb, sklenjenih namesto arondacije, če bi to želel, saj že razlogi zakonodajne tehnike ne bi omogočali tega, zlasti še, ko zakon predpisuje različna postopka za denacionalizacijske upravičence po 3. in 4. členu na eni strani in za upravičence po 5. členu ZDen na drugi strani (52., 54. in 56. člen ZDen); ko je lahko pomembno vprašanje odmene (odplačnost, nadomestno zemljišče) ipd.

Ko sta torej nižji sodišči ugotovili osebne, družinske in gmotne razmere upravičenke, ozračje, ki je vladalo v času sklenitve pogodbe, zlasti še v njenem sosedstvu, veliko razliko med dejansko in pogodbeno vrednostjo nepremičnin, brezizhodnost položaja glede na grozečo izdajo upravne odločbe, in pri tem upoštevali takratne splošne razmere, sta ob prej razloženi vsebini in pomenu veljavnih predpisov le-te in zlasti 5. člen ZDen pravilno uporabili.

Ni torej podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesne kršitve na katero pazi po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (386. člen in 393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O priglašenih stroških predlagatelja za odgovor na revizijo sodišče ni odločalo, saj revizija izpodbija vmesni (330. člen ZPP) ne pa končni sklep, o zahtevi za povrnitev stroškov pa se odloča v sklepu s katerim se konča postopek (četrti odstavek 164. člena ZPP).