Jedro

Akontacija odškodnine za poškodbo pri delu, ki sta jo pravdni stranki označili kot "odrečna izjava", pomeni le del odškodnine in predstavlja le določen denarni znesek, ki ga je treba upoštevati pri določitvi končnega zneska odškodnine. Izplačani znesek akontacije je potrebno revalorizirati in ošteti od celotne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede stroškov postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka odmerjene v višini 22.750,00 SIT, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka L. dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 369.935,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 369.892,60 SIT od 17.12.1996 dalje do plačila, od zneska 42,60 SIT pa od 3.8.1989 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 55.860,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje stranski intervenient in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Stranski intervenient je po prejemu izpodbijane sodbe in pri pregledu celotne odškodninske dokumentacije ugotovil, da je tožeča stranka pred pravdo podpisala "odrečno izjavo" glede zneska 23.418.840,00 DIN, ki jih je nato stranski intervenient tožniku tudi izplačal dne 2.8.1989. Podpis odrečne izjave na obrazcu stranskega intervenienta pomeni sklenitev izvensodne poravnave glede zneska odškodnine, zato tožbeni zahtevek glede izplačila dodatne odškodnine ni utemeljen.

Prav tako pa po mnenju pritožbe stranskega intervenienta sodišče ni pravilno odločilo o pravdnih stroških. Tožeča stranka je uspela v pravdi z relativno majhnim delom tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločati o stroških v skladu z načelom uspeha v pravdi po 154. členu ZPP.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni utemeljena pritožbena navedba stranskega intervenienta, da pomeni podpis "odrečne izjave" sklenitev izvensodne poravnave glede zneska odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izplačano odškodnino s strani zavarovalnice dne 2.8.1989 kot akontacijo, ki pomeni po svoji naravi le del določene odškodnine in predstavlja le določen denarni zneski, ki ga je treba odšteti od končnega zneska odškodnine. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče odrečne izjave, na podlagi katere je bila tožniku že plačana akontacija odškodnine, upoštevati kot poravnavo. Če je v pismeni poravnavi zapisano, da je z izplačilom dogovorjenega zneska krita vsa škoda oz.

popolnoma poravnana škoda v zvezi z določenim dogodkom, je šteti, če se poravnava ne izpodbija, da sta se stranki dogovorili to, kar je zapisano (71. člen ZOR). Zapisan dogovor v odrečni izjavi o kritju vse škode oz. o popolni poravnavi škode, pa je po zaključku pritožbenega sodišča treba razlagati tako, da se to ne nanaša na vso že nastalo škodo in na vse tiste posledice oz. bodočo škodo, ki sta jo pravdni stranki ob sklepanju poravnave predvidevali ali pričakovali kot možno. Da je temu tako kažejo tudi trditve tožene stranke v odgovoru na predlog, v katerem L. K. ni ugovarjala po temelju, ampak le po višini, ker je bilo po njenem mnenju oškodovancu z že izplačano akontacijo odškodnine s strani zavarovalne skupnosti Triglav izplačana primerna odškodnina za utrpljeno gmotno kot negmotno škodo.

Utemeljena pa je pritožba stranskega intervenienta glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP povrniti njegove stroške postopka s tem, da gre izključno za nagrado in stroške tožnikovega pooblaščenca. Pri odmeri je sodišče upoštevalo vrednost točke v skladu s sklepom o spremembi tarife za storitve pravne pomoči, glede vrednosti spornega predmeta pa je upoštevalo z izpodbijano odločbo prisojeno višino odškodnine, vendar pa ni upoštevalo s kakšnim delom zahtevka je tožnik v sporu uspel. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu odločitve o stroških postopka ugotovilo, da je tožeča stranka uspela v pravdi z relativno majhnim delom tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval odškodnino v višini 1.875.000,00 SIT, prisojena pa mu je bila odškodnina v višini 479.000,00 SIT, kar pomeni, da je uspel le s 30%. Ker sodišče prve stopnje kljub temu, da je citiralo določbo 154. člena ZPP, ni priznalo stroškov postopka v skladu z načelom uspeha v pravdi, zato je pritožbeno sodišče upoštevajoč vrednost točke v skladu s posameznimi spremembami tarife za storitev pravne pomoči v času trajanja sodnega postopka, upoštevajoč tožnikov uspeh v pravdi (30%) odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 22.750,00 SIT.

Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.