Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 510,87 EUR zniža na znesek 464,62 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 11. 11. 2013 in delno odločbo Javnega sklada A. št. ... z dne 17. 12. 2012 v 2. točki izreka (I. točka izreka), ter ugotovilo da višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 znaša 225,21 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. točka izreka). Obenem je tožeči stranki za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 510,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obširni pritožbi se med drugim sklicuje na 44. in 45. člen Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip) in na to, da se Zoisova štipendija za študente dodeli od 1. 10. in da morajo na ta dan biti izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Dodatek je glede na 3. člen Zakona o štipendiranju del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločati. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je nastanil izven kraja stalnega prebivališča najkasneje prvi dan študijskega leta in je najkasneje v 3 dneh od dneva nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Nadalje se toženec ne strinja z razlago 30. člena ZŠtip. Z zgodovinsko oz. namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da je namen zakonodajalca za priznanje dodatka za bivanje, potrebna prijava začasnega prebivališča v kraju študija. Tožena stranka opozarja tudi na napačno interpretacijo 47. člena ZŠtip, ki opredeljuje medletne spremembe. Poleg tega pa Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij v 23. členu in v 35. členu določa, da so spremembe in druge okoliščine iz 3. odstavka 47. člena ZŠtip, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, takšne spremembe in okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Pritožba dodatno opozarja na stališče, ki ga je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Psp 571/2013 in da bi tožnici dodatek za bivanje pripadal kvečjemu od meseca decembra 2012 dalje, saj je začasno prebivališče v kraju izobraževanja prijavila dne 26. 11. 2012. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in sicer se ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi potne stroške za pristop odvetnika na narok v znesku 46,25 EUR. Kot potrebni stroški se namreč ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča opr. št. II Sp 3281/2011. Tožnica v obširnem pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je glede stroškov postopka delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 81. člena v zvezi z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke opr. št. ... z dne 11. 11. 2013 v zvezi z odločbo Javnega sklada A. št. ... z dne 17. 12. 2012, s katero je vlogi tožnice za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ugodil in ji dodelil Zoisovo štipendijo v študijskem letu 2012/2013 v višini 139,68 EUR mesečno, ni pa ji priznal dodatka za bivanje zunaj stalnega prebivališča. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 dne 1. 10. 2012 podala vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. V vlogi je navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in bo stanovala na naslovu B..

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. ZŠtip v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Zakon torej pogojuje dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča z dejanskim bivanjem v kraju izobraževanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se dejansko bivanje v kraju izobraževanja ne dokazuje le s predložitvijo potrdila o prijavi začasnega prebivališča, temveč tudi z drugimi dokazi, kot npr. s pogodbo o nastanitvi študenta pri zasebniku, kot je to storila tožnica in s tem zagotovila zakonskim pogojem, opredeljenim v javnem razpisu. V javnem razpisu, ki ga je objavil Javni sklad 28. 6. 2012, so bili opredeljeni pogoji za dodelitev in nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. V točki V. je bila opredeljena osnovna višina mesečne štipendije ter dodatki, ki se lahko dodeljujejo k osnovni štipendiji. Razen tega ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Določbe 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip ni mogoče razlagati in uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka torej, da bi bilo v konkretnem primeru pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča mogoče priznati le, če bi tožnica z začetkom šolskega oz. študijskega leta, to pa je z datumom, s katerim je priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije, izkazala začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. V konkretnem primeru ne gre za spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije, temveč za to, da je tožena stranka v okviru upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožeči ni priznala spornega dodatka, čeprav je tožnica že v vlogi za nadalje prejemanje Zoisove štipendije navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo bivala na naslovu B.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa je tožnica tudi dokazala, da je bivala v kraju izobraževanja že od začetka študijskega leta dalje in je s tem izpolnila pogoje za dodelitev dodatka.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot npr. opr. št. Psp 79/2014 dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 192/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi Psp 571/2013, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da štipendist, ki na dan vpisa v izobraževalni program 1. 10. 2012 še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka za bivanje od začetka študijskega leta, vendar je bila interpretacija in uporaba 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip, spremenjena že v zadevi Psp 234/2014, in je tudi v nadaljnjih zadevah zavzeto stališče kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih predpisov, zaradi česar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Pritožba se nadalje neutemeljeno sklicuje na zadevo II Cp 3281/2011, ki se nanaša na priznanje potnih stroškov iz naslova kilometrine. Glede na organiziranost Delovnega in socialnega sodišča, ki posluje na območju celotne Slovenije in opravlja naroke na sedežu drugih delovnih sodišč (13. člen ZDSS-1), ne more priti do izbire odvetnikov v kraju zunaj območja sodišča. Zato se v teh sporih iz tega razloga kot nepotrebni ne morejo šteti stroški prevoza odvetnika, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbe 155. člena ZPP, ko je odvetniku priznalo potne stroške iz naslova kilometrine v višini 46,25 EUR, čeprav je ugotovilo, da je odvetnik dne 25. 4. 2014 pri naslovnem sodišču opravil še en narok za glavno obravnavo v drugem socialnem postopku in je stroške kilometrine priglasil tudi v okviru drugega postopka, kjer so mu bili ti priznani.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP stroškovni sklep pod točko IV. izreka sodbe spremenilo tako, da je znesek 510,87 EUR znižalo na znesek 464,62 EUR. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je smiselno ob uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.