Jedro

Kazenska sankcija odraža med drugim težo storjenega kaznivega dejanja, ki v obravnavanem primeru pretehta pričakovane negativne posledice obsodbe na obsojenčevo osebno, družinsko in poklicno področje; tudi negativne posledice izrečene kazenske sankcije predstavljajo za storilca kaznivega dejanja pričakovano tveganje, zato posebej upoštevnih okoliščin za individualnega obsojenca pri presoji prošnje za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence ne morejo predstavljati. Navedbe pritožnice, da že sam izrek sankcije opominjevalne narave izkazuje, da je storjeno kaznivo dejanje nižje teže, sodišče druge stopnje zato ne sprejema kot pomembne za odločitev o predčasnem izbrisu obsodbe iz kazenske evidence. Pritožbeno prizadevanje za sodno rehabilitacijo pa se izkaže za neutemeljeno nenazadnje tudi iz razloga sorodnosti področja, na katerem je A. A. storil kaznivo dejanje, s tistim, na katerem naj bi, po lastnih navedbah, lahko karierno napredoval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo prošnjo obsojenega A. A. za predčasni izbris sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 21641/2016, z dne 16. 5. 2017, pravnomočne istega dne, iz kazenske evidence.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo obsojenčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da prošnji obsojenega A. A. za izbris sodbe iz kazenske evidence ugodi in jo izbriše iz kazenske evidence, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon in upravičeno ocenilo, da niso podani vsebinski pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence pred potekom zakonske rehabilitacije, za svojo odločitev pa je navedlo tudi prepričljive razloge.

5. Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo na določbo člena 83 KZ-1 in zavzelo pravilno stališče, da morajo biti za tako imenovano sodno rehabilitacijo obsojenca podani posebej upravičeni razlogi, ki terjajo neenako obravnavanje obsojenca v primerjavi z drugimi, katerih obsodbe se iz kazenske evidence izbrišejo po poteku rokov, določenih v členu 82 KZ-1 (zakonska rehabilitacija). Restriktivnost uporabe instituta sodne rehabilitacije, ki jo poudarja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločitvi, in ugotovitev, da določba člena 83 KZ-1 predpisuje, da si obsojenec predčasno rehabilitacijo prisluži s pozitivnim ravnanjem, ki presega golo vzdržanje od storitve kaznivega dejanja v polovici z zakonom določenega roka (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ima svojo podlago v pravni teoriji.1 Pritožbeno sodišče dodaja še, da milejše obravnavanje obsojenca v zvezi z vzpostavitvijo domneve njegove neobsojenosti v krajšem času v primerjavi z drugimi, obsojenimi na primerljive kazenske sankcije, utemeljujejo tudi narava kaznivega dejanja, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, ter prisotnost okoliščin, zaradi katerih je individualni obsojenec v luči zabeležbe v kazenski evidenci še posebej prizadet. 6. Neutemeljeno zato obramba v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je z zavzeto razlago določbe člena 83 KZ-1 kršilo kazenski zakon. Res v predmetnem zakonskem določilu ni najti zapisane zahteve po „smotrnosti“ in po „posebej upravičenih razlogih“ kot pogojih sodne rehabilitacije, kar pa ne pomeni, da teh vsebinskih kriterijev ni mogoče, s pravilno razlago, iz nje izluščiti. Sodno odločanje ravno terja uporabo ustaljenih razlagalnih metod v zvezi z zakonsko zapisanimi pojmi, saj ti niso vedno vsebinsko enoznačni in določni. Prizadevanje pritožnice za ugotovitev, da določba člena 83 KZ-1 kot ključno za sodno rehabilitacijo določa vzdržnost od storitve novega kaznivega dejanja, je tako v neposrednem nasprotju z njeno vsebino, saj je sodišče dolžno upoštevati enakovredno tudi naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe iz kazenske evidence, takšno obrambno stališče pa je nesprejemljivo tudi iz razloga, ker v primeru njegove potrditve predpisana možnost sodne rehabilitacije niti ne bi bila potrebna.

7. Prvostopenjsko sodišče je v okviru zakonske določbe, ki se nanaša na sodno rehabilitacijo, ugotovilo vse relevantne dejanske okoliščine in res zaključilo, da je vedenje obsojenca po prestani kazni v skladu z družbenimi normami, saj ni storil novega kaznivega dejanja, ni vpleten v nove kazenske postopke, policija ga ni obravnavala, pozitivne pa so tudi njegove socialne, družinske in ekonomske razmere (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar pritožnica ne upošteva v potrebni meri, da se takšen način življenja od ljudi pričakuje, zato je upravičena ocena sodišča prve stopnje, da vedenje obsojenca po prestani kazni v pozitivnem smislu ne odstopa. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odvisnike od alkohola in prepovedanih drog, brezposelne osebe in tiste s težavami v socialnem okolju, so nekonkretizirane; zagovornica ne pojasni, v katerih določenih primerih so si navedene osebe zaradi sodelovanja v delavnicah prislužile predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence, zato na ta del pritožbe sodišče druge stopnje niti ne more odgovoriti.

8. A. A. je bil pravnomočno obsojen na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, v katerem je bil, ob sodelovanju zagovornikov, dogovorjen način plačila stranske denarne kazni. Pritožbeno izpostavljanje, da bi obsojeni stransko denarno kazen plačal, zaradi hitrejšega izbrisa obsodbe iz kazenske evidence, mnogo prej, tako ne morejo imeti upoštevne teže. Sodišče druge stopnje enako stališče zavzema tudi glede pritožbenega poudarka, da je obsojeni svoje obveznosti iz naslova izrečene stranske denarne kazni vendarle v roku poravnal; takšno ravnanje je namreč za vsakogar, ki je pravnomočno obsojen, posebej pa za nekoga, ki zatrjuje, da storjeno kaznivo dejanje iskreno obžaluje, le običajno pričakovano in nič več, kar bi lahko vplivalo na odločitev o predčasnem izbrisu obsodbe iz kazenske evidence.

9. Pritožbeno sodišče verjame, da je obsojeni zato, ker je zavedeno njegovo kaznovanje v evidenci, pod stresom v zasebnem življenju, pa tudi objektivno omejen na svoji poklicni poti. Pritožnica pa povsem spregleda dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na storjeno kaznivo dejanje, in neupravičeno odreka utemeljenost zaključku prvostopenjskega sodišča, da glede na vse pri izreku kazenske sankcije že upoštevane okoliščine kaznovalni namen v skrajšanem roku sodne rehabilitacije še ne more biti dosežen (točka 6 obrazložitve izpodbijane odločitve). Kazenska sankcija odraža med drugim težo storjenega kaznivega dejanja, ki v obravnavanem primeru pretehta pričakovane negativne posledice obsodbe na obsojenčevo osebno, družinsko in poklicno področje; tudi negativne posledice izrečene kazenske sankcije predstavljajo za storilca kaznivega dejanja pričakovano tveganje, zato posebej upoštevnih okoliščin za individualnega obsojenca pri presoji prošnje za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence ne morejo predstavljati. Navedbe pritožnice, da že sam izrek sankcije opominjevalne narave izkazuje, da je storjeno kaznivo dejanje nižje teže, sodišče druge stopnje zato ne sprejema kot pomembne za odločitev o predčasnem izbrisu obsodbe iz kazenske evidence. Pritožbeno prizadevanje za sodno rehabilitacijo pa se izkaže za neutemeljeno nenazadnje tudi iz razloga sorodnosti področja, na katerem je A. A. storil kaznivo dejanje, s tistim, na katerem naj bi, po lastnih navedbah, lahko karierno napredoval. 10. Pritožnica zmotno meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo pri odločitvi o prošnji obsojenca v pomembnejši meri upoštevati pozitivno mnenje tožilstva. Tožilstvo je namreč le stranka postopka, ki kaznovalno politiko predlaga, o njej pa, vključno z morebitnim predčasnim izbrisom obsodbe, odloča sodišče. 11. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne razlage določbe člena 83 KZ-1 sprejelo pravilne dejanske zaključke, svojo odločitev pa tudi v potrebni meri obrazložilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem je treba pripomniti, v nasprotju s pritožbenim prepričanjem, da je sodna odločitev ustrezno obrazložena, ko razumnega človeka prepriča, da je utemeljena; v situaciji, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do okoliščin, ki jih je v prošnji navedel obsojeni, ni videti razumnega razloga, da bi se moralo izreči še do tistih, ki v postopku odločanja o predčasnem izbrisu niso bile izpostavljene.

12. Odločitev o obveznosti plačila sodne takse temelji na določbi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Tarifno številko 74013. Ker obsojeni s pritožbo ni uspel, je glede na svoje premoženjske razmere, ugotovljene v postopku sodišča prve stopnje, dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1 Prof. dr. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, stran 563 in naslednji.