Up-59/99

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe J. in F. K. iz L. ki ju zastopa N. Š., odvetnica v L. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba J. in F. K. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II P 606/98 z dne 16.12.1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 606/98 z dne 15.10.1998 se ne sprejme.

2.Pritožnika sama nosita stroške postopka za preizkus ustavne pritožbe.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku zaradi odstranitve objekta je sodišče ob izdaji začasne odredbe (prepoved nadaljnje gradnje) pritožnikom naložilo plačilo varščine za škodo, ki bi nasprotni stranki utegnila nastati zaradi te začasne odredbe. Višje sodišče je določitev varščine potrdilo. Ker pritožnika varščine kljub temu nista plačala, je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se začasna odredba razveljavi. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnikov zavrnilo. Z ustavno pritožbo pritožnika izpodbijata ta sklep.

2.V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da je bila izdaja začasne odredbe nujna, saj se z nezakonito gradnjo bistveno slabša življenjsko okolje pritožnikov. Z določitvijo varščine v višini protivrednosti 250.000 DEM, ki je pritožnika glede na svoje premoženjsko stanje nista sposobna plačati, naj bi bilo pritožnikoma praktično onemogočeno učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Pritožnika menita, da pogoji za izdajo začasne odredbe ne smejo biti takšni, da bi bilo pri tem odločilno premoženjsko stanje predlagatelja - sicer gre za diskriminacijo strank, ki je v nasprotju z 22. členom Ustave. Z odklonitvijo pravnega sredstva naj bi bila pritožnikoma kršena tudi pravica do zdravega življenjskega okolja po 72. členu Ustave ter pravica do telesne in duševne celovitosti po 75. členu Ustave. Pritožnika menita, da bi varščina prišla v poštev le v izjemnih primerih, ki morajo biti v sodni odločbi izčrpno obrazloženi, kar pa v konkretnem primeru niso.

3.Ni mogoče izključiti, da bi se navedbe pritožnikov izkazale za ustavno relevantne. Vendar pa ob teh navedbah pritožnika ne izpodbijata pravega sklepa.

4.Upoštevati je potrebno, da gre za dvoje odločitev. Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej naložilo plačilo varščine, po pritožbi pa je ta sklep potrdilo tudi Višje sodišče. Zoper odločitev o obveznosti plačila varščine pritožnika ustavne pritožbe nista vložila. Potrebno je upoštevati, da je sklep o obveznosti plačila varščine postal pravnomočen, s tem pa zavezuje stranki in sodišče, ki ga je izdalo. Ker pritožnika nista izpolnila naložene obveznosti plačila varščine, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa, sodišče ni imelo druge možnosti, kot da sklep o začasni odredbi razveljavi. Pri razveljavitvi začasne odredbe okoliščine glede določitve varščine in njene višine za sodišče niso relevantne, za odločitev je bistveno le, da pritožnika pravnomočno določene varščine nista plačala. V ravnanju sodišča, ki je zaradi neplačila varščine razveljavilo začasno odredbo po tem, ko je sklep o obveznosti plačila varščine postal pravnomočen (in ga pritožnika tudi z ustavno pritožbo nista izpodbijala), ne more biti kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

5.Kolikor sta pritožnika menila, da določitev varščine krši njune človekove pravice ali temeljne svoboščine, bi torej morala z ustavno pritožbo izpodbijati sklep, s katerim je Višje sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o določitvi varščine. Tega pa pritožnika (v roku 60 dni od vročitve sklepa Višjega sodišča v zvezi z določitvijo varščine), čeprav bi to lahko, nista storila. V ustavni pritožbi zoper sklep o razveljavitvi začasne odredbe zaradi neplačila varščine pa, kot je obrazloženo zgoraj, vprašanj v zvezi z določitvijo varščine in njeno višino, torej vprašanj, ki se nanašajo na sklep o določitvi varščine, ne moreta ponovno odpirati.

6.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Ker sta pritožnika izrecno uveljavljala predlog za povrnitev stroškov postopka, je bilo v izreku sklepa potrebno odločiti tudi o tem. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače - razlogov za drugačno odločitev pa v obravnavani zadevi ni.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep izdal na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana: Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude