Jedro

Kadar sodišče ugotovi pogoje iz 19. člena ZDen, to pomeni, da nepremičnine nimogoče vrniti, niti v last in posest, niti z vzpostavitvijo lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlagateljicam kot upravičenkam vrne in vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem premoženju, to je na parc. št. 211, sedaj vpisani pri vl. št. xxx k.o. Z. in sicer F.K. do 1/4, H.K. in M.B. pa vsaki do 3/8 (prvi odstavek izreka). Odločilo je tudi, da se bo vknjižba v zemljiški knjigi izvedla na podlagi pravnomočnega sklepa (drugi odstavek izreka) in vzelo na znanje umik predloga proti prvotnemu drugemu nasprotnemu udeležencu, takratni Občini Ljubljana Šiška (tretji odstavek). Zoper navedeni sklep (smiselno samo glede prvega in drugega odstavka izreka) se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99; v nadljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek za vrnitev nepremičnine v last in posest ter ugodi podrednemu zahtevku predlagateljic. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje že samo ugotavlja, da se parc. št. 211 k.o. Z. nahaja v sredini garaž in parkirnih prostorov, ki jih ima nasprotni udeleženec na svojem sedežu in je to nepremičnino nemogoče izdvojiti iz celotnega kompleksa ter, da je nujno potrebna za opravljanje dejavnosti nasprotnega udeleženca. Z odločitvijo, oprto na 22. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91; v nadaljevanju ZDen), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo določbe 2. točke 19. člena ZDen. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je nasprotni udeleženec javno podjetje, ki opravlja javni mestni in obmestni potniški promet na območju mesta Ljubljane. Dejstvo, da je nepremičnina neločljivi sestavni del kompleksa garaž in parkirnih prostorov nasprotnega udeleženca, predstavlja v skladu z določbo 19. člena ZDen oviro za vrnitev. Po določilu tretjega odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86; v nadaljevanju ZNP) v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZDen, je sodišče prve stopnje pritožbo vročilo predlagateljicam, ki so nanjo odgovorile. V odgovoru predlagajo zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pojem denacionalizacija je v skladu z določilom 2. člena ZDen razumeti kot vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja), v primeru da to ni mogoče, pa kot plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Temeljno načelo ZDen je torej, da ima vračanje v naravi prednost pred odškodovanjem v obliki odškodnine. Izjeme od omenjenega načela so urejene v 19. členu ZDen, ki med drugim določa (2. točka prvega odstavka 19. člena), da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzete iz denacionalizacije. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje že ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 211, vpisana v vl. št. xxx k.o. Z., v sredini kompleksa garaž in parkirnih prostorov, ki jih ima nasprotni udeleženec na svojem sedežu, da je to nepremičnino nemogoče izdvojiti iz celotnega kompleksa in da je nujno potrebna za opravljanje dejavnosti nasprotnega udeleženca. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest in je zato v skladu z določilom 22. člena ZDen na sporni nepremičnini le vzpostavilo lastninsko pravico predlagateljic. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče s takšnim postopanjem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP prvim odstavkom 56. člena ZDen. Izpodbijanega sklepa namreč ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi sklepa o odločilnih dejstvih v nasprotju z njegovim izrekom. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki bi ob izpolnjenih drugih pogojih, pomenilo podlago za uporabo 19. člena ZDen, odločilo na podlagi 22. člena člena ZDen. Kot že rečeno 19. člen ZDen določa pogoje ob katerih vrnitev podržavljenega premoženja sploh ni mogoča, 22. člen ZDen pa določa posledice (vzpostavitev lastninske pravice), ko nepremičnine, ki služi namenom gospodarstva in drugih dejavnosti zunaj javne uprave (tudi javnih služb), v skladu z določbo 20. in 21. člena ZDen (zaradi okrnitve ekonomske oziroma tehnološke funkcionalnosti objektov) ni mogoče vrniti v last in posest, ampak le z vzpostavitvijo lastninske pravice. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče zaključuje, da so razlogi izpodbijanega sklepa, ki bi kvečjemu narekovali odločitev, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, v nasprotju s sprejeto odločitvijo, da se nepremičnina upravičenkam vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice. Zagrešena bistvena kršitev določb nepravdnega postopka je pritožbenemu sodišču narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 56. člena ZDen). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi ali so podani v 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen kumulativno določeni pogoji, ki izključujejo vrnitev sporne nepremičnine in v primeru ugotovitve le-teh, temu ustrezno zavrne primarni zahtevek in odloči o podrejenem tožbenem zahtevku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 56. člene ZDen.