Jedro

Jedro

V konkretnem primeru sta bila storilca v prekršku že od 1.4.2023 dalje, pri čemer ju je prekrškovni organ na njuno obveznost dvakrat pisno opozoril, 12.4.2023 in 27.6.2023. Storilca sta bila torej najprej opozorjena na obveznost predložitve davčnega obračuna in sta imela več kot dovolj časa za izpolnitev te obveznosti. Ker opozorila nista upoštevala, tudi začetek postopka o prekršku zanju ni mogel biti nepričakovan. Do samoprijave so upravičeni davčni zavezanci, ki so zamudili rok za oddajo obračuna in ki so torej že izpolnili zakonske znake prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Gre za ugodnost, ki pa ni neomejena. Omejitev možnosti vložitve samoprijave do začetka postopka o prekršku zato ni nerazumna. Omejitev je jasna in v položaju, ko prekrškovni organ že več mesecev pred formalnim začetkom postopka pozove zavezanca k izpolnitvi že zamujene obveznosti, tudi dovolj določena.

V konkretnem primeru sta bila storilca v prekršku že od 1.4.2023 dalje, pri čemer ju je prekrškovni organ na njuno obveznost dvakrat pisno opozoril, 12.4.2023 in 27.6.2023. Storilca sta bila torej najprej opozorjena na obveznost predložitve davčnega obračuna in sta imela več kot dovolj časa za izpolnitev te obveznosti. Ker opozorila nista upoštevala, tudi začetek postopka o prekršku zanju ni mogel biti nepričakovan. Do samoprijave so upravičeni davčni zavezanci, ki so zamudili rok za oddajo obračuna in ki so torej že izpolnili zakonske znake prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Gre za ugodnost, ki pa ni neomejena. Omejitev možnosti vložitve samoprijave do začetka postopka o prekršku zato ni nerazumna. Omejitev je jasna in v položaju, ko prekrškovni organ že več mesecev pred formalnim začetkom postopka pozove zavezanca k izpolnitvi že zamujene obveznosti, tudi dovolj določena.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 90,00 EUR.

II.Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 90,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo storilcev za sodno varstvo zoper plačilni nalog FURS, Finančnega urada Murska Sobota DT 71010-9964/2023-2 z dne 9.10.2023.

Obrazložitev

2.Zoper sklep se storilca pritožujeta po svojem zagovorniku. Sporno je, ali se zavezanec kljub vloženi samoprijavi lahko kaznuje za prekršek, kadar se postopek o prekršku tehnično že začne, vendar zavezancu odločba o prekršku še ni vročena. Zavezanec namreč z začetkom poteka internega postopka o prekršku ni seznanjen. Določba prvega odstavka 55. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki časovno omejuje uveljavljanje pravic davčnih zavezancev z začetkom postopka o prekršku na način, da pravica zavezanca ugasne že s samim začetkom postopka in to še preden je zavezanec s tem seznanjen, ne izpolnjuje zahteve po jasnosti in določenosti predpisov, ki jih zahtevata 2. in 147. člen Ustave RS. Sodišče se do teh navedb, podanih že v zahtevi za sodno varstvo, ni opredelilo, oziroma si prihaja samo s seboj v nasprotje. V nadaljevanju pritožnika sodišču očitata napačno uporabo materialnega prava, saj oddaja obračuna DDPO na podlagi samoprijave izključuje kazen za prekršek (399. člen ZDavP-2). Vlagatelj je obračun za leto 2022 predložil v elektronski obliki preko sistema eDavki dne 9.10.20223 ob 14:13:46 uri. Trenutek, do katerega lahko zavezanec še vloži samoprijavo, mora biti vezan na aktivna in navzven razvidna dejanja organa pregona. Postopek o prekršku se skladno z določbo 50. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) začne po uradni dolžnosti, ko prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti opravi kakršnokoli dejanje v ta namen. S tekom postopka pa se pri obveznosti oddaje obračuna zavezanec lahko seznani šele z vročitvijo prekrškovne odločbe. V konkretnem primeru je bil plačilni nalog vlagatelju vročen 11.10.2023, samoprijavo pa je oddal 9.10.2023. Podana je tudi kršitev pravil postopka, saj sodišče le-tega kljub predlogu vlagatelja ni prekinilo in vložilo zahteve za presojo ustavnosti.

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo storilcev za sodno varstvo zoper plačilni nalog FURS, Finančnega urada Murska Sobota DT 71010-9964/2023-2 z dne 9.10.2023.

3.Pritožba ni utemeljena.

2.Zoper sklep se storilca pritožujeta po svojem zagovorniku. Sporno je, ali se zavezanec kljub vloženi samoprijavi lahko kaznuje za prekršek, kadar se postopek o prekršku tehnično že začne, vendar zavezancu odločba o prekršku še ni vročena. Zavezanec namreč z začetkom poteka internega postopka o prekršku ni seznanjen. Določba prvega odstavka 55. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki časovno omejuje uveljavljanje pravic davčnih zavezancev z začetkom postopka o prekršku na način, da pravica zavezanca ugasne že s samim začetkom postopka in to še preden je zavezanec s tem seznanjen, ne izpolnjuje zahteve po jasnosti in določenosti predpisov, ki jih zahtevata 2. in 147. člen Ustave RS. Sodišče se do teh navedb, podanih že v zahtevi za sodno varstvo, ni opredelilo, oziroma si prihaja samo s seboj v nasprotje. V nadaljevanju pritožnika sodišču očitata napačno uporabo materialnega prava, saj oddaja obračuna DDPO na podlagi samoprijave izključuje kazen za prekršek (399. člen ZDavP-2). Vlagatelj je obračun za leto 2022 predložil v elektronski obliki preko sistema eDavki dne 9.10.20223 ob 14:13:46 uri. Trenutek, do katerega lahko zavezanec še vloži samoprijavo, mora biti vezan na aktivna in navzven razvidna dejanja organa pregona. Postopek o prekršku se skladno z določbo 50. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) začne po uradni dolžnosti, ko prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti opravi kakršnokoli dejanje v ta namen. S tekom postopka pa se pri obveznosti oddaje obračuna zavezanec lahko seznani šele z vročitvijo prekrškovne odločbe. V konkretnem primeru je bil plačilni nalog vlagatelju vročen 11.10.2023, samoprijavo pa je oddal 9.10.2023. Podana je tudi kršitev pravil postopka, saj sodišče le-tega kljub predlogu vlagatelja ni prekinilo in vložilo zahteve za presojo ustavnosti.

4.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb v zahtevi za sodno varstvo, tudi do navedb o neizpolnjevanju ustavnih zahtev po določenosti in jasnosti predpisov. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

3.Pritožba ni utemeljena.

5.Prekršek po določbi 1. točke prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 stori pravna oseba, ki ne predloži davčnega obračuna ali ne predloži davčnega obračuna na predpisan način oziroma v predpisanih rokih. Ne glede na 1. točko prvega odstavka 397. člena tega zakona se za prekršek ne kaznujeta pravna oseba in njena odgovorna oseba, če predložita davčni obračun v skladu s 55. členom tega zakona (to je na podlagi samoprijave). Samoprijava je po 55. členu ZDavP-2 možna najpozneje do začetka postopka o prekršku. Sporna je torej razlaga pravnega pojma "začetek postopka o prekršku". Vrhovno sodišče se je o tem že opredelilo v zadevi IV Ips 46/2018, kjer je bilo dejansko stanje podobno kot v predmetni zadevi, in odločilo, da pomeni začetek postopka o prekršku vsako dejanje, ki ga v ta namen opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti, tudi sestava uradnega zaznamka o ugotovljeni kršitvi.

6.Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotovilo, da je pooblaščena oseba napravila uradni zaznamek o ugotovljeni kršitvi 9.10.2023 ob 12:11 uri, da je bil plačilni nalog izdan 9.10.2023 in da je bil vložen v sistem eDavki tega dne ob 14:08:16 uri, ob 14:13:30 je bilo storilki poslano obvestilo, da je bil odložen dokument, ki ga je treba elektronsko vložiti, storilka je plačilni nalog prevzela 11.10.2023, dne 9.10.2023 pa je ob 14:13:46 uri vložila davčni obračun, ki je bil označen kot samoprijava. Ugotovilo pa je tudi, da je bila storilka že z dopisoma z dne 12.4.2023 in 27.6.2023 pozvana na predložitev obračuna davka (ki bi ga sicer morala oddati do 31.3.2023), vendar se na ta dva dopisa ni odzvala. Obračun je bil na koncu vložen s šestmesečno zamudo.

4.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb v zahtevi za sodno varstvo, tudi do navedb o neizpolnjevanju ustavnih zahtev po določenosti in jasnosti predpisov. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

7.V konkretnem primeru sta bila storilca v prekršku že od 1.4.2023 dalje, pri čemer ju je prekrškovni organ na njuno obveznost dvakrat pisno opozoril, 12.4.2023 in 27.6.2023. Storilca sta bila torej najprej opozorjena na obveznost predložitve davčnega obračuna

5.Prekršek po določbi 1. točke prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 stori pravna oseba, ki ne predloži davčnega obračuna ali ne predloži davčnega obračuna na predpisan način oziroma v predpisanih rokih. Ne glede na 1. točko prvega odstavka 397. člena tega zakona se za prekršek ne kaznujeta pravna oseba in njena odgovorna oseba, če predložita davčni obračun v skladu s 55. členom tega zakona (to je na podlagi samoprijave). Samoprijava je po 55. členu ZDavP-2 možna najpozneje do začetka postopka o prekršku. Sporna je torej razlaga pravnega pojma "začetek postopka o prekršku". Vrhovno sodišče se je o tem že opredelilo v zadevi IV Ips 46/2018, kjer je bilo dejansko stanje podobno kot v predmetni zadevi, in odločilo, da pomeni začetek postopka o prekršku vsako dejanje, ki ga v ta namen opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti, tudi sestava uradnega zaznamka o ugotovljeni kršitvi.

in sta imela več kot dovolj časa za izpolnitev te obveznosti. Ker opozorila nista upoštevala, tudi začetek postopka o prekršku zanju ni mogel biti nepričakovan. Do samoprijave so upravičeni davčni zavezanci, ki so zamudili rok za oddajo obračuna in ki so torej že izpolnili zakonske znake prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Gre za ugodnost, ki pa ni neomejena. Omejitev možnosti vložitve samoprijave do začetka postopka o prekršku zato ni nerazumna. Omejitev je jasna in v položaju, ko prekrškovni organ že več mesecev pred formalnim začetkom postopka pozove zavezanca k izpolnitvi že zamujene obveznosti, tudi dovolj določena.

6.Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotovilo, da je pooblaščena oseba napravila uradni zaznamek o ugotovljeni kršitvi 9.10.2023 ob 12:11 uri, da je bil plačilni nalog izdan 9.10.2023 in da je bil vložen v sistem eDavki tega dne ob 14:08:16 uri, ob 14:13:30 je bilo storilki poslano obvestilo, da je bil odložen dokument, ki ga je treba elektronsko vložiti, storilka je plačilni nalog prevzela 11.10.2023, dne 9.10.2023 pa je ob 14:13:46 uri vložila davčni obračun, ki je bil označen kot samoprijava. Ugotovilo pa je tudi, da je bila storilka že z dopisoma z dne 12.4.2023 in 27.6.2023 pozvana na predložitev obračuna davka (ki bi ga sicer morala oddati do 31.3.2023), vendar se na ta dva dopisa ni odzvala. Obračun je bil na koncu vložen s šestmesečno zamudo.

8.Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

7.V konkretnem primeru sta bila storilca v prekršku že od 1.4.2023 dalje, pri čemer ju je prekrškovni organ na njuno obveznost dvakrat pisno opozoril, 12.4.2023 in 27.6.2023. Storilca sta bila torej najprej opozorjena na obveznost predložitve davčnega obračuna

9.Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 90,00 EUR sodne takse za pritožbo.

Čeprav bi lahko prekrškovni organ že takrat začel postopek o prekršku, saj so bili že 1.4.2023 izpolnjeni znaki očitanega prekrška.

-------------------------------

1Čeprav bi lahko prekrškovni organ že takrat začel postopek o prekršku, saj so bili že 1.4.2023 izpolnjeni znaki očitanega prekrška.

Zveza:

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 55, 397, 397/1, 397/1-1

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 55, 397, 397/1, 397/1-1

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.