Jedro

Lastnik služeče stvari glede na določbo 222. člena SPZ lahko zahteva, naj stvarna služnost med drugim preneha, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena, pri čemer obstoj slednjih glede na zdajšnjo ureditev narekuje tehtanje interesov izvrševanja lastninske pravice na gospodujočem in služečem zemljišču.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - s p r e m e n i v I. točki izreka tako, da se zavrne del zahtevka, v katerem tožnica zahteva, da ji toženca izstavita izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljujeta vknjižbo služnostne pravice v obsegu ugotovljene služnosti pri nepremičninah parc. št. 46/3.S in 1413/1 k.o. Š. in v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 46/2.S iste k.o. v 15 dneh, ker da bo sicer tako dovolilo nadomestila sodba; - r a z v e l j a v i v II. in III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugodilo zahtevku tožnice I.S. in sicer ugotovilo, da na nepremičninah parc. št. 46/3.S in 1413/1, obe k.o. Š., obstaja služnostna pravica poti, hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist nepremičnine parc.št. 46/2.S k.o. Š. in v breme prej navedenih nepremičnin, v širini 2,5 metra, kot izhaja iz skice geometra F.G. z dne 13.6.1938, ki se v zbirki listin zemljiške knjige Okrajnega sodišča v S. vodi pod Dn.št. 1 in poteka ob meji med parc. št. 46/3.S k.o. Š. in parc. št. 1473/2, 46/1, 1413/2, 1413/4, vse k.o. Š. ter ob meji med parc. št. 1413/1 in parc. št. 1413/4 in 48/1, vse k.o. Š. Tožencema je nadalje naložilo, da tožeči stranki izstavita izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo služnostne pravice v zgoraj navedenem obsegu pri služečih nepremičninah v 15 dneh, ker bo sicer tako dovolilo nadomestila sodba.

V II. točki izreka pa je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenih zahtevkih I. in M.K. Zavrnilo je njun primarni zahtevek, ki se je glasil na odpravo služnosti pešpoti in vožnje z vozovi in živino, ustanovljene s pogodbo o delitvi parcele št. 46/2 v parceli št. 46/2 in 46/3, ki poteka od parcele št. 46/2 po parcelah št. 46/3 in 1413/1 in ki se konča z izhodom na javno pot s parc. št. 1462/1, vse k.o. Š., v nadaljevanju pa je sodišče zavrnilo tudi podrejeni zahtevek na prestavitev predhodno opredeljene služnosti tako, da bi potekala od parcele št. 46/2 k.o. Š. po skrajnem SZ robu parcel št. 46/1 in 1473/2 v širini 1,5 metra in se zaključila z izhodom na javno pot s parc. št. 1462/2 k.o. Š., na S strani.

V III. točki izreka je I. in M.K. naložilo, da I.S. v roku 15 dni plačata pravdne stroške v znesku 2.292,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izpolnitvenega roka dalje.

Pritožbeno sodišče bo (enako kot sodišče prve stopnje) zaradi jasnosti uporabljalo izraz tožnica za I.S. in izraz toženca za I.K. in M.K. Zoper sodbo se pritožujeta toženca in se sklicujeta na kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

K razlogom sodbe o zahtevku za ugotovitev služnosti navajata, da sodišče pri presoji ni uporabilo drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico pred vpisom s priposestvovanjem pridobljene pravice v javno knjigo. Toženca sta nepremičnino, po kateri naj bi potekala sporna služnost, pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe za dne 31.5.2002. Prodajalca F. in M.M. sta v drugem členu pogodbe izjavila, da so kupljene nepremičnine proste vseh bremen in jih kot take izročila kupcema v last. Po zemljiškoknjižnih podatkih ne pri služeči ne pri gospodujoči nepremičnini ni bila vpisana nobena služnost ali drugo breme. Toženca sta pogodbo sklenila v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo. Kot je povedal toženec, pogodbe ne bi sklenila, če bi za služnost vedela. Glede na določbo 10. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je njun pravni položaj močnejši od položaja tožnice, ki je opustila vpis služnosti v zemljiško knjigo in s tem ni zagotovila publicitetnih učinkov. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na presojo dobrovernosti tožencev glede vedenja o obstoju služne poti. V sodbi je navedlo, da je priča F.A. nedvoumno izpovedal, da je tožencema pred prodajo svoje hiše povedal za obstoj služne poti, enako pa naj bi izpovedal M.S. ter tožnica. Pritožnika trdita, da temu ni tako in da bi moralo sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja v prvi meri uporabiti listinske dokaze, saj so izpovedi prič v nasprotju. Tožnica je povedala, da je toženca prvič videla ob priliki, ko ju je povabila na kavo in je bilo to po tem, ko sta že kupila sosednjo hišo. Povedala je da jo je prodajalec A. pisno obvestil, da je toženca seznanil z obstojem sporne služne poti. Izjavila je, da je po telefonu poklicala M.S., ki ji je povedal, da je tožencema dal sporazum in skico iz leta 1938 in ji obenem povedal, da mu jo je dal A. Priča F.A. je povedal, da nikoli ni imel ali videl mapne kopije z narisano potjo (misleč na prej omenjene listine). Povedal je sicer, da je tožencema točno povedal, da je zadaj za hišo služnostna pot v korist tožnice, vendar pa je povedal, da jima je ni opisal, ker to ni bilo potrebno, ker je po njegovi domnevi to storila tožnica. Pritožnika trdita, da je na podlagi izjav A. in tožnice moč sklepati, da jima obseg služnosti pred nakupom ni bil nikoli pojasnjen in da torej nista mogla biti v dobri veri glede narave te služnosti. Četudi bi bilo pojasnjeno, da obstaja pot v korist tožnice, bi to lahko izključilo njuno dobro vero le v smislu obstoja osebne služnosti, ne pa stvarne služnosti. Vendar pa se izjava A., da naj bi služnost opisala tožnica, izključuje z izjavo tožnice, da je kupca prvič srečala šele po nakupu. Izpoved nepremičninskega posrednika M.S. pa je potrebno presojati v luči dejstva, da je nepremičnino podajal celo leto in pol pred nakupom tožencev in je gotovo minimiziral temeljni problem prodaje. Povedal je, da se je I.S. ponavadi potrudila, da je potrdila obstoj služnostne poti. V tej zadevi temu očitno ni bilo tako. S. je tudi povedal, da je skupaj s tožencema in prodajalcem prehodil traso služnostne poti, čemur nasprotuje izpoved tožencev, da sta se s prodajalcem seznanila šele ob priliki sklepanja prodajne pogodbe in to pri notarju. Nadalje je S. izpovedal, da se ne spomni, če je tožencema predstavil obseg služnostne poti in da ni nikoli videl listine ?sporazum in dogovor v italijanskem jeziku?, ki jo je po izpovedi tožnice on izročil tožencema. Toženca sta tudi povedala, da o sporni služnosti ob nakupu ni nihče govoril, niti S. ne, listino ?sporazum in dogovor? z mapno kopijo pa sta videla šele tekom spora. Sodišče se do izpovedi tožencev sploh ni opredelilo in ni obrazložilo, zakaj njune izpovedi pri izdaji sodbe ni upoštevalo in ni sledilo določbi 8.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),ki nalaga sodišču skrbno in vestno dokazno presojo. Ob kontradiktornih izjavah prič bi moralo v prvi vrsti dokazno oceno usmeriti v dejstvo, da obstojijo listine, iz katerih izhaja, da dejstvo obstoja bremen ob nakupu tožencema ni bilo pojasnjeno.

K razlogom sodbe v zvezi s presojo njunega primarnega in podrejenega zahtevka pa toženca navajata, da sodišče ni navedlo nobenih razlogov, ki bi omogočali preizkus odločitve. Zahtevek je zavrnilo zato, ker ?na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo, da bi prenehal tožničin interes za obstoj služnostne poti, kot sta trdila toženca, niti niso nastopile spremenjene razmere, na podlagi katerih bi toženca lahko upravičeno terjala prestavitev sporne poti?. Ker sodba nima razlogov, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta trdila, da sta kupila hišo, v kateri vrsto let ni prebival nihče, sedaj pa sta jo pričela obnavljati. Dvorišče, ki ga tudi vrsto let ni uporabljal nihče, uporabljata za svoja vozila, vozita gradbeni material, objekt pa sta preuredila in je prehod tam mimo zelo moteč. V času, ko naj bi služnostna pravica nastala oziroma je bila hiša opuščena, teh potreb ni bilo. Zato je nedvomno podan interes za odpravo oziroma prestavitev služnosti, kot sta navedla v svoji drugi pripravljalni vlogi. Zato je v nasprotju z listinami v spisu stališče sodišča, da toženca v svoji tožbi nista opredelila spremenjenih razmer, zaradi katerih sta upravičena do spremembe trase. Kar se tiče odločitve o stroških, pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni specificiralo storitev, ki jih je upoštevalo pri odmeri stroškov in vrednosti teh storitev, zaradi česar meni, da odločitve ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov. Priglasila sta še stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena v obsegu, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju.

Kar se tiče presoje zahtevka tožnice za ugotovitev služnosti in izstavitev listine: Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala s pridobitvijo na originaren način s priposestvovanjem. Tako je sodišče prve stopnje presojalo, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za samo priposestvovanje še za časa pravnih prednikov tožencev in dalo pozitiven odgovor (sodbenih razlogov v zvezi s tem pritožba niti ne izpodbija). Ni pa spregledalo niti načela zaupanja v zemljiško knjigo (prej četrti odstavek 5. člena ZZK/95, enako zdaj veljavna 8. člen ZZK-1 in 10. člen SPZ), ki učinkuje le v korist dobroverne osebe in sicer tako, kot sedaj določa v pritožbi povzeta specialna določba 44. člena SPZ, enako stališče pa je veljalo tudi prej glede na pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je namreč glede na trditveno podlago strank sodišče ugotavljalo tudi, ali toženca ob nakupu zatrjevanih služečih nepremičnin od svojih pravnih prednikov F.A. in M.M. v letu 2002 nista bila v dobri veri ali pa sta bila oziroma ali sta vedela za priposestvovano služnost v korist tožničine nepremičnine parc. št. 46/2.S k.o. Š. ali ne in se do tega tudi opredelilo. Iz razlogov sodbe izhaja ugotovitev, da sta za obstoj služnostne poti vedela, kar je seveda imelo za posledico, da toženca nista mogla uspeti s sklicevanjem na zgoraj omenjeno načelo ter ob ugotovitvi priposestvovane pravice pripeljalo do ugodilne sodbe po tožbi tožnice. V zvezi s presojo dobre vere podani očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive dokazne ocene ne drži. Sodišče prve stopnje se je opredelilo ne le do izpovedi tožnice in zaslišanih prič, ki jih povzema tudi pritožba, temveč tudi do izpovedi tožencev. Jasno je navedlo, da ni sprejelo njunih izpovedi, češ da za obstoj služnostne pravice nista vedela, ker so njuno izpoved ovrgle izpovedi prič M.S., F.A. in tožnice.

Siceršnja pritožbena graja ocene izvedenih dokazov in s tem ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ni utemeljena. Pritožnica parcialno povzema izpovedi prič in skuša napraviti konstrukt o nasprotjih med izpovedmi prič glede dobre vere, vendar po oceni pritožbenega sodišča nasprotij o bistvenih okoliščinah v izpovedih prič ni. Ugotovitev sodišča, da je pravni prednik tožencev F.A. nedvoumno izpovedal, da je tožencema pred prodajo nepremičnine povedal za obstoj (zanj nesporne) služnostne poti in da je tako povedal tudi M.S., ima podlago v vsebini zapisnika o njuni izpovedi in je prepričljiva ter odločilnega pomena. Kot je najprej že sama pritožba pravilno povzela izpoved A., je sam le domneval, da je pot opisala tožencema tožnica, zato to sploh ne igra odločujoče vloge pri primerjavi tožničine izjave, kdaj je prvič srečala toženca. Sicer pa ob sami seznanjenosti o obstoju služnostne poti konkreten opis obsega služnosti za presojo niti ni bistven. Kar je S. izpovedal glede tožnice, je tudi irelevantno ob tem, da je po lastni izpovedi sam seznanil toženca o služnostni poti. Pritožba tako ni uspela omajati ocene izpovedi prič A. in S. Sicer pa iz spisovnih podatkov izhaja, da je tudi toženka potrdila, da je S. govoril, da gre tožnica tam mimo (pa da tega toženka ni razumela kot služnost, pač pa da tam gre, ker je bila hiša, ki sta jo kupovala toženca, že dlje časa prazna), toženec pa je povedal, da je ob prvem ogledu (kar je bilo glede na njegovo izpoved pred nakupom) videl, da je tožnica tam hodila, a ga to ni motilo, ker je starejša. Tožencema torej pred nakupom ni ostalo neznano niti, da tožnica tudi dejansko hodi po zdaj sporni poti, nenazadnje pa glede na podatke v spisu dostop do vhoda v stanovanje, v katerem živi tožnica in ki je v zgornji etaži hiše tožničine nepremičnine, ni mogoč drugače kot preko nepremičnin tožencev (prestavitev predlagata podrejeno na nekatere druge od spornih dveh). Ob tem je že življenjsko gledano neprepričljivo (in bi bilo tudi neskrbno), da bi toženca temu že pred nakupom ne posvetila ustrezne pozornosti in se brez nadaljnjega zadovoljila le s podatki v zemljiški knjigi. Slednji glede na vse navedeno ne morejo biti odločilnega pomena za presojo tožničinega tožbenega zahtevka, kot si prizadevata toženca. Dokazna ocena je pritožbeno sodišče prepričala in je pritožba v tej smeri tudi neutemeljena. Ker se je izkazalo, da toženca ob pridobitvi kupljenih nepremičnin nista bila v dobri veri glede (ne)obremenjenosti s služnostjo, je posledično odločitev v ugotovitvenem delu sodbe tudi materialnopravno pravilna.

Materialnopravni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, kolikor je ugodilo tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis priposestovane služnosti v zemljiško knjigo, ker da bo v nasprotnem primeru to listino nadomestila sodba. Za tak zahtevek glede na trditveno podlago v konkretni zadevi ni podlage in je odveč. Listino, na podlagi katere se lahko dovoli vknjižba služnosti, pridobljene na izviren način s priposestvovanjem, predstavlja že sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj služnosti (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) in vpis v takem primeru ni pogojen s kakšnim dodatnim razpolagalnim dejanjem tožene stranke. Zato dajatveni del tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (ki pride v poštev v sporih o pravnoposlovnih obveznostih), v konkretnem primeru ni pravilen. V tem obsegu je bilo zato potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča spremeniti in dajatveni del zahtevka kot neutemeljen zavrniti.

V zvezi s presojo zahtevkov tožencev na odpravo, podrejeno na prestavitev služnosti: Lastnik služeče stvari glede na določbo 222. člena SPZ lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena, pri čemer obstoj slednjih glede na zdajšnjo ureditev narekuje tehtanje interesov izvrševanja lastninske pravice na gospodujočem in služečem zemljišču. Prestavitve služnosti pa zakon izrecno ne predvideva, vendar jo v primeru bistveno spremenjenih okoliščin dopušča sodna praksa, izhodišče pa je določba 219. člena SPZ, po kateri se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Zato je lastniku služečega zemljišča omogočeno zahtevati, da se lokacija izvrševanja služnosti prestavi na novo enakovredno traso (iste nepremičnine ali druge njegove).

Toženca sta svoja zgoraj povzeta in z izpodbijano sodbo zavrnjena zahtevka gradila na trditvah, da so se po eni strani spremenile okoliščine na strani gospodujočega zemljišča. Kar se teh tiče, iz navedb tožencev izhaja, da odpravo služnosti zahtevata zato, ker naj bi je tožnica več ne potrebovala, češ da se za vhod v stanovanjsko hišo lahko uporabi pritličje, ki da je stanovanjska celota z zgornjim nadstropjem, pri čemer je dostop v pritličje z javne ceste ob tožničini nepremičnini. Iz razlogov sodbe pa izhaja neprerekana ugotovitev, da je v tožničino stanovanje v prvem nadstropju stavbe, stoječe na gospodujočem zemljišču parc.št. 46/2.S k.o. Š., mogoče vstopiti le preko služečih nepremičnin in skozi vhod, ki je na zahodnem zidu tožničine stavbe, da pa iz pritličja navedene stavbe (shrambe), ki sicer ima vhod z vzhodne strani neposredno z javne ceste, ni notranjega prehoda v prvo nadstropje, o čemer se je prepričalo sodišče tudi na ogledu. Toženca torej svojih navedb v zvezi z dostopom v stanovanje preko pritličja in zatrjevane nepotrebnosti dejansko nista dokazala in s tega vidika pritožbeno sodišče nima pomislekov k zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi odpadel tožničin interes za obstoj služnosti.

Vendar pa sta po drugi strani toženca trdila še, da so upoštevno spremenjene okoliščine tudi pri služečem zemljišču in navajala, da sta svoj stanovanjski objekt preuredila, uredila tudi okolico, da je zanju prehod mimo zelo moteč, da potrebujeta funkcionalno zemljišče za odlaganje različnega materiala, predvsem pa za parkiranje avtomobilov, da drugega prostora v ta namen toženca nimata, da v času, ko naj bi služnostna pravica nastala, potrebe po parkiranju ni bilo, da ob tehtanju interesov izvrševanja lastninske in služnosti slednje ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico tožencev, podrejeno pa sta ob teh navedbah tožnici ponudila drugo traso služnostne poti, s trditvijo, da je ta dostop še krajši in enakovreden obstoječemu, zanju pa manj obremenjujoč. Ob taki dejanski podlagi se je potrebno strinjati s pritožbo, da sta toženca spremenjene razmere glede služečega zemljišča opredelila in drugačna navedba v izpodbijani sodbi ne drži. Sodišče prve stopnje je sicer hkrati navedlo še, da spremenjene razmere niso nastopile, a za tak zaključek z vidika povzetih dejanskih povzetih trditev ni podalo razlogov. Sodba glede na navedene pomanjkljivosti ne omogoča preizkusa (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in jo je bilo potrebno v II. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti tudi do podanih trditev v smeri spremenjenih okoliščin pri služečih nepremičninah in nato ponovno odločiti o toženčevem primarnem in podrejenem zahtevku.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 353. člena, 4. točke 358. člena in prvega odstavka 354. člena ZPP. Ker bo odločitev o pravdnih stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je bilo zaradi delne razveljavitve sodbe potrebno razveljaviti tudi stroškovni del sodbe, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločitev (165. člen ZPP).