Jedro

Če je prvostopenjsko sodišče dopuščalo obravnavanje prek okvira pravno relevantnih okoliščin, mu tega ni mogoče pripisati v krivdo. Gre namreč za pravno in dejansko oceno, sprejeto v določenem procesnem trenutku in pogojeno z iskanjem podlage za končno odločitev. Ocena pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče o začasni odredbi odločiti hitreje,ni izhodišče za odločanje o protipravnosti sodnikovega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zaradi protipravnega ravnanja sodnika v postopku začasne odredbe v pravdi zaradi motenja posesti zahteval plačilo premoženjske in nepremoženjske škode v skupnem znesku 108,637.637,10 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, da je sodnica v postopku reševanja ugovora proti začasni odredbi v pravdi zaradi motenja posesti odločala v skladu s pooblastili in da ni ravnala protipravno. Obseg sodnikovih pooblastil v izpodbijani sodbi ni obrazložen, poleg tega pa ni zavzeto stališče do dejstva, da sodnica celo o delnem umiku predloga za izdajo začasne odredbe ni takoj odločila. V nepristranskost sodnice tožeča stranka ne dvomi, pa tudi zlorabe pooblastil ji ne očita. Očita ji to, da o zadevi ni odločala brez nepotrebnega odlašanja in v razumnem roku. Pri tem se sklicuje na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in na Ustavo Republike Slovenije. V tem revizija vidi protipravnost sodničinega ravnanja. Čeprav bi sodišče moralo o ugovoru proti začasni odredbi odločiti že po enem naroku, je odločitev bila izdana šele po 1 letu od vloženega ugovora. Od delnega umika predloga za izdajo začasne odredbe do odločitve o ugovoru pa je trajalo kar 9 mesecev, čeprav bi o delnem umiku bilo mogoče odločiti takoj.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka ne veže očitka protipravnosti ravnanja sodišča (razpravljajoče sodnice) v postopku odločanja o začasni odredbi v pravdi zaradi motenja posesti na razloge, zaradi katerih bi bilo mogoče dvomiti v pravilnost odločitve ali nepristranskost sojenja, temveč na prekoračitev razumnega roka odločitve oziroma odločitve brez nepotrebnega odlašanja (gre za obdobje od dne 14.6.1993, ko je bila vložena pritožba - ugovor - proti začasni odredbi, do 14.6.1994, ko je bila začasna odredba, ki naj bi tožniku povzročila veliko škodo, razveljavljena). Podana naj bi bila kršitev ene od človekovih pravic, pravice, da državni organ sprejme odločitev v razumnem roku (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 23. člen Ustave Republike Slovenije). V obravnavanem primeru naj bi šlo še za dodatno dimenzijo: določbe ZPP o pravdah zaradi motenja posesti in določbe Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) - posebej tiste, ki se nanašajo na postopek z začasno odredbo - terjajo hitro in prednostno obravnavanje.

Z revizijo se je mogoče strinjati, da je nenavadno in v nasprotju z običajnimi primeri, da je o ugovoru proti začasni odredbi bilo odločeno šele 1 leto po njegovi vložitvi. Pri iskanju razlogov za tak zastoj pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izjemno dolg postopek ni posledica neodgovornega ravnanja sodišča ali njegove nedejavnosti. Nasprotno, sodišče je v največji meri sledilo dispoziciji strank - tudi samega tožnika - in v skladu z procesno dejavnostjo strank opravilo precej narokov. O ugovoru proti začasni odredbi po določbah ZIP je sicer res mogoče odločiti brez naroka (prvi odstavek 53. člena ZIP), vendar pa je narok lahko razpisan "glede na okoliščine primera", ali kadar je po mnenju sodišča smotrn (prvi odstavek 26. člena ZIP). Procesna ravnanja strank so razpis narokov očitno pogojevala. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da so bili prelagani tudi zaradi predlogov tožnika in z njegovim soglasjem. Tožnik je nastanek možne škode zaradi prepovedi ravnanja, ki ga zajema izdana začasna odredba, po lastnih trditvah uvidel že takoj po njeni izdaji, vendar očitno ni ravnal v skladu z varovanjem lastnih interesov. Po določbi drugega odstavka 270. člena ZIP bi lahko predlagal, naj sodišče kot pogoj za izdajo začasne odredbe določi varščino za škodo, ki bi mu utegnila nastati, če je menil, da nista izkazana verjetnost terjatve in nevarnost za njeno uveljavitev. Po drugem odstavku 269. člena ZIP pa bi lahko celo predlagal varščino namesto začasne odredbe, s tem pa dosegel ustavitev postopka zavarovanja ter razveljavitev že izdane začasne odredbe.

Revizijski očitek o nepotrebnem obravnavanju na narokih vsebinsko meri tudi na trditev, da je sodišče dopuščalo razpravo preko okvira obravnavanja. Sodišče prve stopnje je podrobno opredelilo dejanske ugotovitve o poteku narokov in o razlogih za njihovo prelaganje. Po teh ugotovitvah je tudi sam tožnik aktivno sodeloval pri podaljševanju postopka. Če je v tem obsegu sodišče res dopuščalo obravnavanje preko okvira pravno relevantnih okoliščin, pa mu tega ni mogoče pripisati v krivdo. Gre namreč za pravno in dejansko oceno, sprejeto v določenem procesnem trenutku in pogojeno z iskanjem podlage za končno odločitev. Ocena, sprejeta v postopku z rednim pravnim sredstvom, da bi bilo mogoče odločiti že prej, zato ne predstavlja izhodišča za odločanje o protipravnosti sodničinega ravnanja. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja namreč ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, ki bi pogojevali drugačno pravno ali dejansko presojo od tiste, ki jo je sodnik sprejel. S tem pa je podan tudi odgovor na revizijski očitek, da je stavek v sodbi sodišča prve stopnje, ki se glasi: "v podobnem primeru bi morda sodišče lahko odločilo o ugovoru že po enem naroku", nejasen (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč z njim povedalo prav to, kar je zgoraj obrazloženo.

Revizija posebej poudarja okoliščino, da je na naroku dne 15.9.1993 prišlo do delnega umika predloga za izdajo začasne odredbe, zaradi česar bi v tem okviru sodišče moralo izdano začasno odredbo takoj razveljaviti, ne pa šele po 9 mesecih, dne 14.6.1994. Izpodbijani sodbi očita, da o pritožbenih navedbah v tej smeri ni odločila. To bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 375. člena v zvezi z drugo točko prvega odstavka 385. člena ZPP. Vendar pa je sodišče druge stopnje ta pritožbeni očitek zavrnilo s sklicevanjem na ustrezne razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se je z navedenim problemom podrobno ukvarjalo. Glede na vsebino revizijskih navedb gre v tem primeru dejansko za očitek zmotne pravne presoje: nedopustno sodničino ravnanje naj bi bilo na dlani, saj je bil vendar glede pomembnih sestavin začasne odredbe (40 tonska stiskalnica in vrsta drugih stvari, tudi repromaterial) predlog s strani upnika umaknjen. Tožnik pa je pri tem zgrešil cilj. Za poravnavo škode, ki naj bi mu nastala, ker po delnem umiku predloga za izdajo začasne odredbe sodišče ni takoj odločilo, sodišče in s tem tožena stranka v nobenem primeru ne more odgovarjati. Ustrezni sodni sklep, izdan po (delnem) umiku, je namreč le deklaratorne narave. Obe stranki gospodarskega spora sta na naroku, kjer je prišlo do umika, bili navzoči (s svojima pooblaščencema), tožnik pa je umik vzel na znanje. Od tu dalje ni bilo več niti formalne ovire, da ne bi mogel s predmeti, glede katerih je bil predlog za izdajo začasne odredbe umaknjen, normalno poslovati.

Po povedanem in ker v postopku na nižjih stopnjah revizijsko sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).