Jedro

Prvi odstavek 41. člena ZAzil omogoča ponovno uvedbo azilnega postopka samo, če prosilec za azil v ponovni prošnji predloži dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki jih sme pristojni organ upoštevati pri presoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 10.12.2007, s katerim je tožena stranka zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa je odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 1. odstavka 20. člena in 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - UPB in 134/06 - odl. US; ZAzil) zavrgla tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da tožnik v svoji ponovni prošnji za priznanje azila ni navedel in ne predložil nobenega novega dokaza, da bi se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar je po določbi 1. odstavka 41. člena ZAzil zakonski pogoj za vložitev nove prošnje. Na strani prosilca za azil je izključno dokazno breme, da zatrjuje in dokazuje spremenjene okoliščine pri podaji ponovne prošnje za azil, pri tem pa mora predložiti tudi pravno pomembne dokaze, ki bi lahko v dokaznem postopku privedli do drugačnega zaključka, kot ga je sprejela tožena stranka v izpodbijanem sklepu in ga je obširno ter konkretno obrazložila z ugotovitvami ter razlogi, ki jih tožnik v tožbi niti ne izpodbija ter ne navaja drugače, čeprav bi tožnik v skladu s pravili o dokaznem bremenu v upravnem sporu moral v tožbi s konkretnimi argumenti izpodbijati dokazno oceno tožene stranke. Tega pa ni storil, ampak zgolj pavšalno navaja, da ne zavaja in ne zlorablja azilnega postopka, čeprav se tožena stranka pri svoji odločitvi ni oprla na določila 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ampak na 1. odstavek 41. člena ZAzil ter v tem okviru ugotovila vse za svojo odločitev bistvene dejanske okoliščine, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija s konkretnimi in obrazloženimi navedbami. Sodišče predlogu tožnika, da ga zasliši na glavni obravnavi ni ugodilo.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da dejstva v izpodbijani odločbi tožene stranke niso točna. Iz matične države je bil prisiljen pobegniti, ker je bil tam sistematično in dolgotrajno preganjan. Okoliščine so se po izdaji prve odločbe bistveno poslabšale, saj so mu neznanci grozili s smrtjo, policija pa ga ni zaščitila. Ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, da bi se prepričalo o verodostojnosti njegovih izjav, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 41. člena ZAzil omogoča ponovno uvedbo azilnega postopka samo, če prosilec za azil v ponovni prošnji predloži dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki jih sme pristojni organ upoštevati pri presoji. Glede na podatke upravnih spisov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni predložil nikakršnega dokaza, da bi se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke bistveno spremenile. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka in ji je v izpodbijani sodbi pritrdilo prvostopno sodišče, zgolj tožnikova navedba, ki jo je podal v ponovni prošnji za azil, da se na Kosovu ne počuti varen in svoboden, ne da bi pri tem navedel konkretne dogodke, oziroma dokaze za to, ne predstavlja relevantne okoliščine za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da je bilo materialno pravo, določba 1. odstavka 41. člena ZAzil, zmotno uporabljeno.

Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tem primeru gre namreč za procesno odločitev tožene stranke, za zavrženje tožnikove ponovne prošnje za azil, ko postopek sploh ni bil uveden in dejansko stanje ni bilo ugotavljano.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 3. odstavka 75. člena ZUS-1, na katere pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi prvostopno sodišče moralo opraviti glavno obravnavo in tožnika zaslišati. V tožbi je bilo zaslišanje tožnika sicer predlagano, vendar pa mora biti strankin predlog za izvajanje dokazov obrazložen in utemeljen. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. Tega pa v obravnavanem primeru tožnik v tožbi ni storil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.